»Še vedno imamo sodnike ...«

Ta teden sem bil deležen dvomljive časti: po meni so poimenovali prelomno sodbo vrhovnega sodišča. Gre za čast, ki bi se ji z veseljem odpovedal. Moje ime se je pojavilo na začetku seznama prosilcev, organizacij in posameznikov, ki so prosili sodišče, naj razveljavi zakon, sprejet v knesetu. Izrael nima napisane ustave. Takšno nenavadno stanje traja že od ustanovitve države, ker Davidu Benu Gurionu, zagrizenemu sekularistu, ni uspelo skleniti kompromisa z ortodoksnimi strankami, ki so vztrajale, da že Tora velja za ustavo. Namesto ustave imamo zato več temeljnih zakonov, vsakega za svoje področje, in množico precedenčnih primerov vrhovnega sodišča. To sodišče si je počasi prisvojilo pravico do razveljavitve zakonov, ki so jih sprejeli v knesetu in ki nasprotujejo neobstoječi ustavi.

Od zadnje sestave kneseta skrajni desničarski člani Likuda tekmujejo med seboj za to, komu bo tako ali drugače uspelo kastrirati vrhovno sodišče. Nekateri bi vanj imenovali desničarske sodnike, drugi bi močno omejili njegovo pristojnost. Razmere so postale kritične, ko je skupina skrajnih desničarjev iz Likuda sprožila pravi plaz zakonov, ki so bili očitno neustavni. Najnevarnejši med njimi je bil zakon, ki je prepovedal ljudem pozivati k bojkotu države Izrael, v njem pa so zlovešče dodali besede: »... in ozemelj pod njegovim nadzorom«.

Tako so razkrili svoj pravi cilj. Pred nekaj leti je naša mirovniška organizacija Guš Šalom pozvala javnost k bojkotu izdelkov, narejenih v naselbinah in na zasedenih ozemljih. Na naši spletni strani smo objavili tudi seznam teh izdelkov, več drugih mirovniških organizacij pa se je pridružilo kampanji. Hkrati smo poskušali prepričati Evropsko unijo, da bi storila nekaj podobnega. Sporazum med Izraelom in Evropsko unijo, ki ne obdavčuje izraelskega blaga, ne velja za naselbine. Toda EU se je navadila zatiskati oči. Moralo je miniti precej časa in morali smo se zelo potruditi, da smo ji jih spet odprli. Zadnja leta zato Evropska unija izključuje te izdelke iz sporazuma. Zahtevala je, da je na vseh izdelkih, izdelanih v Izraelu, označen dejanski kraj izdelave. Ta teden je 16 evropskih zunanjih ministrov pozvalo visoko zunanjepolitično predstavnico Evropske unije, naj zahteva, da so vsi izdelki iz naselbin jasno označeni.

Zakon, sprejet v knesetu, ni sporen samo s kazenskopravnega, ampak tudi s civilnopravnega vidika. Oseb, ki pozivajo k bojkotu, ne bi kaznovali samo tako, da bi jih poslali v zapor, ampak bi jih lahko tudi prisilili, da bi plačevali izjemno visoke odškodnine, ne da bi bilo treba tožniku dokazati, da je zaradi poziva utrpel kakršno koli dejansko škodo. Poleg tega bi organizacije, ki prejemajo vladne subvencije ali drugo vladno pomoč skladno z obstoječimi zakoni, izgubile takšne pravice, kar bi še dodatno otežilo njihovo prizadevanje za mir in socialno pravičnost.

Nekaj minut po sprejetju zakona smo predstavniki Guš Šaloma in jaz osebno poslali svojo prošnjo vrhovnemu sodišču. Zelo dobro jo je že vnaprej pripravila odvetnica Gabi Laski, nadarjena mlada odvetnica in predana mirovniška aktivistka. Moje ime je bilo prvo na seznamu prosilcev, zato so primer poimenovali: »Avneri proti državi Izrael«. Utemeljitve, ki jih je predstavila Laskijeva, so bile logične in razumne. Svobode govora v Izraelu ne zagotavlja noben poseben zakon, ampak jo je mogoče izpeljati iz več temeljnih zakonov. Bojkot je legitimno demokratično dejanje, saj se lahko vsak posameznik sam odloči, ali bo nekaj kupil ali ne. V Izraelu pravzaprav upoštevajo veliko bojkotov. Trgovine s ponudbo hrane, ki ni košer, denimo, so nenehno tarča bojkota vernikov, letake s pozivi k takšnemu bojkotu posameznih trgovin pa pogosto razdeljujejo v religioznih soseskah.

Novi zakon ne prepoveduje bojkotov na splošno. Posveča se samo nekaterim političnim bojkotom. Toda politični bojkoti so pogost pojav v vseh demokratičnih državah, saj so sestavni del pravice do svobode govora.

Najslavnejši sodobni bojkot se je začel med judovsko skupnostjo v Združenih državah Amerike leta 1933, potem ko so nacisti prevzeli oblast v Nemčiji. Nacisti so nato odgovorili s pozivom k bojkotu vseh judovskih podjetij v Nemčiji. Spominjam se datuma, bil je 1. april, ker mi oče ni dovolil, da bi ta dan odšel v šolo (star sem bil devet let in edini Jud v šoli). Pozneje so se vse napredne države pridružile bojkotu rasističnega režima v Južni Afriki. Bojkot je pomembno (čeprav ne odločilno) vplival na odpravo režima.

Zakon na splošno ne more prisiliti človeka, naj kupi običajen izdelek, prav tako mu na splošno ne more prepovedati nakupa. Celo predlagatelji novega izraelskega zakona so to razumeli. Zato njihov zakon ne kaznuje nikogar za to, ker je nekaj kupil ali ker nečesa ni kupil. Kaznuje tiste, ki pozivajo druge, naj se ne odločijo za nakup. Zakon zato očitno napada svobodo govora in nenasilno demokratično delovanje. Skratka, zakon je v svojih temeljih protidemokratičen.

Sodišče, ki je odločalo o našem primeru, je bilo sestavljeno iz devetih sodnikov, torej je šlo za skoraj celotno vrhovno sodišče. To se zgodi zelo redko in samo takrat, kadar je treba odločati o usodnem vprašanju. Sodišče je vodil njegov predsednik sodnik Ašer Gronis. Že to je pomenljiv podatek, saj je Gronis že zapustil sodišče in se prisilno upokojil že januarja, ko je bil star 70 let. Ko je bil sedež prost, je bil Gronis že prestar za to, da bi postal predsednik sodišča. Po tedaj veljavnem izraelskem zakonu sodnik vrhovnega sodišča ni mogel postati predsednik sodišča, če bi se kmalu zatem upokojil. Toda Likud si ga je tako močno želel videti na tem položaju, da so sprejeli poseben zakon, na podlagi katerega je nato lahko postal predsednik. Poleg tega je sodnik, ki je bil določen za primer, vendar ni sprejel sodbe pred upokojitvijo, dobil na voljo dodatne tri mesece, da je dokončal svoje delo. Zdi se, da je imel celo Gronis, Likudov varovanec, pomisleke o tej sodni odločitvi. Podpisal jo je dobesedno zadnji trenutek − ob 17. uri in 30 minut zadnjega dne, tik preden je Izrael začel žalovati pred začetkom dneva holokavsta.

Njegov podpis je bil odločilen. Sodišče je bilo razdeljeno − s štirimi glasovi za in štirimi proti − na tiste, ki so hoteli razveljaviti zakon, in tiste, ki so ga hoteli podpreti. Gronis se je pridružil zagovornikom zakona, zato so zakon potrdili. Zdaj je postal državni zakon.

Del prvotnega zakona so soglasno umaknili iz besedila. V prvotnem besedilu je pisalo, da lahko vsakdo − tj. prebivalec naselbin −, ki trdi, da je utrpel škodo zaradi bojkota, zahteva neomejeno odškodnino od kogar koli, ki je pozival k bojkotu, ne da bi mu bilo treba dokazati, da je bil res oškodovan. Od zdaj naprej bo moral tožnik dokazovati, kakšno škodo je utrpel.

Med javno obravnavo našega primera so nas sodniki vprašali, ali bi bili zadovoljni s tem, da bi črtali besede »ozemlja pod nadzorom Izraela« in tako ohranili bojkot naselbin. Odgovorili smo, da načelno vztrajamo pri odpravi celotnega zakona, vendar bi se strinjali s črtanjem teh besed. Toda v končni sodbi niso storili niti tega.

Tako je pravzaprav nastalo absurdno stanje. Če profesor na univerzi v Arielu, globoko na zasedenih ozemljih, trdi, da sem pozival k bojkotu, me lahko toži. Nato bo moj odvetnik poskušal dokazati, da mojega poziva ni nihče upošteval, zato ni mogel povzročiti škode, profesor pa bo poskušal dokazati, da je bil moj glas tako vpliven, da je privabil množice, ki so se pridružile bojkotu.

Ko sem bil pred leti odgovorni urednik časopisa Haolam Hazeh, sem se odločil za osebnost leta izbrati Aharona Baraka. Med intervjujem z njim mi je povedal, kako so mu rešili življenje med holokavstom. Kot otrok je živel v getu v Kaunasu, nato se je neki litovski kmet odločil, da ga bo pretihotapil iz geta. Ta preprosti človek je tvegal svoje življenje in življenja članov svoje družine, ko ga je skril pod kupom krompirja, da bi mu rešil življenje.

V Izraelu se je Barak uveljavil kot pravnik in sčasoma postal predsednik vrhovnega sodišča. Vodil je revolucijo, imenovano »pravna aktivnost«, in med drugim trdil, da vrhovno sodišče sme preklicati kateri koli zakon, ki nasprotuje (nepisani) izraelski ustavi. Pomena te doktrine ni mogoče dovolj poudariti. Barak je morda storil za izraelsko demokracijo več kakor kdor koli drug. Njegovi takojšnji nasledniki − dve ženski sodnici − so upoštevali to pravilo. Prav zato si je Likud tako močno prizadeval na položaj imenovati Gronisa. Gronisovo doktrino bi lahko poimenovali »pravna pasivnost«.

Med intervjujem mi je Barak povedal: »Glejte, vrhovno sodišče ne more nasilno vsiliti svojih odločitev. Popolnoma je odvisno od mnenja ljudi in lahko stori samo to, kar so ljudje pripravljeni sprejeti!« Pogosto pomislim na to trditev. Zato me sodba vrhovnega sodišča v primeru bojkota ni preveč presenetila. Sodišče se je kratko malo ustrašilo in to je razumljivo.

Spor med vrhovnim sodiščem in skrajnimi desničarji iz Likuda se približuje vrhuncu. Likud je ravnokar odločilno zmagal na volitvah. Njegovi voditelji ne skrivajo, da nameravajo dokončno uresničiti svoje usodne načrte glede neodvisnosti sodišča. Politikom nameravajo omogočiti, da bodo prevladovali v odboru za imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča, poleg tega nameravajo popolnoma odpraviti pravico sodišča do razveljavitve zakonov, sprejetih v knesetu.

Menahem Begin je večkrat navajal besede potsdamskega mlinarja, ki je po zasebnem sporu s kraljem vzkliknil: »Še vedno imamo sodnike v Berlinu!« Begin je izjavil: »Še vedno imamo sodnike v Jeruzalemu!« Toda kako dolgo še?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.