Raziskava branosti Dela iz leta 2016 je pokazala, da je naš značilen bralec starejši od 60 let, je visokošolsko izobražen in živi na območju osrednje slovenske regije. Najmlajša generacija, stara od 10 do 19 let, predstavlja 8,5 odstotka bralcev Dela. Morda se to sliši malo, a primerjava s starostno skupino od 30 do 49 let – ta predstavlja 31 odstotkov bralcev – kaže, da le ni povsem tako. Vprašanje pa seveda je, ali jih bomo znali obdržati in nagovoriti tudi v prihodnosti.
Vsi, ki imamo otroke, bodisi mlajše bodisi malo starejše, ali smo kako drugače v stiku z njimi, smo dnevno soočeni s tem, da mladi več spremljajo medije v angleškem jeziku, kot pa karkoli berejo v slovenščini. Najpopularnejše med mladimi so videovsebine, ki prikazujejo, kako se kaj naredi, kako se reši kakšen problem v računalniških igrah, kako se živi, rešujejo različne situacije, kaj je »in«, kaj se kupuje, kaj se posluša. Profesorica naše gimnazije mi je povedala, da je bilo na letošnjih informativnih dnevih veliko zanimanja za poklic tako imenovanega influencerja, osebe, ki ima zaradi svojega znanja, položaja in odnosa z javnostjo moč vplivati na odločitve o potrebah in navadah drugih, s tem pa tudi na njihove potrošniške navade. A na žalost naših najstnikov programa izobraževanja za ta poklic ne ponuja nobena srednja šola.
Splošne informacije o življenju in dogajanju v okolju za mlade niso dovolj zanimive, če jih neposredno ne zadevajo. Branje veliko mladih razume kot prezamudno za pridobivanje informacij. Če berejo, to večinoma počno na spletu in branje zanje predstavlja samo enega izmed načinov dostopanja do informacij. Večina mladih ne gleda televizije ali ne posluša radia in niti časopisov ne berejo (če sploh jih) zaradi pridobivanja informacij. Zanje je to enostavno prepočasi. Ko poskušam s kakšnim člankom pritegniti pozornost svojega najstnika, največkrat dobim odgovor: »Sem že videl.« Videl, ne prebral!
Branje tako v veliki meri postaja veščina, ki je namenjena izpolnjevanju dolgočasnih šolskih obveznosti in v očeh mlajših šolarjev nima posebne uporabne vrednosti. Edini analogni viri informacij v slovenščini, ki so jim izpostavljeni mladi, so tako »le še« šolske knjige in učbeniki. Dolgočasno?
Četudi otroci (in njihovi starši) nekje na sredi osnovne šole ugotovijo, da brez znanja branja ne gre, saj se naenkrat pojavijo težave pri vseh predmetih, pa to ne pomeni, da otroci branje vzljubijo. Seveda obstajajo izjeme. A mlade generacije večinoma pisane besede ne sprejemajo več kot glavnega vira za pridobivanje informacij, ki jih potrebujejo.
Iz mednarodne raziskave o funkcionalni pismenosti je mogoče sklepati, da je ta pri Slovencih zaskrbljujoča. Vendar se moramo vprašati, ali se ta nanaša le na posameznike, ki so premalo izobraženi, ali tudi na otroke, ki zaključujejo osnovno šolanje. Gotovo je njihova funkcionalna pismenost, ko gre za uporabo računalnika in mobilnih naprav, dosti večja od starejših generacij. A kakšna je njihova dejanska raven znanja branja in pisanja ter s tem tudi razumevanja prebranega? Ob tem je za prihodnost zelo izzivalno tudi vprašanje, ali se že soočamo z izumiranjem branja in pisanja kot veščine. Časi, ko smo za informacijami brskali po knjigah v knjižnicah, so večinoma mimo. Splet nam je vsem neskončno olajšal delo, vsem sta nam prihranjena čas in denar, vsebine so naenkrat dostopne povsod in ob vsakem času. Večina odraslih je danes analogno-digitalnih hibridov. Mladi pa so pretežno le še digitalni. Triletni otrok zna uporabljati tablico, ne zna pa listati po knjigi.
Zaradi vsega tega je najbrž nesmiselno razmišljati o tem, da bi mlade generacije prepričali, kako je branje edina možnost. Je ena izmed možnosti. Zato me bolj vznemirja misel, kako pristopiti do vseh tistih, ki jim branje napisanih in celo natisnjenih besed ne zadovolji njihovih uporabniških potreb.
»Ali mi lahko ponudite samo vsebine, ki me zanimajo?« je bil odgovor na moje vprašanje, kako bi prepričala najstnika, da se naroči na digitalni paket naše hiše. »Poleg tega me ne zanima tisto, kar sem tako in tako že zdavnaj prebral na prosto dostopnih straneh. Ali mi lahko ponudite kaj več od tega?« Zanima jih torej oseben pristop.
Načeloma to lahko storimo. Tehnika nam to dopušča (čeprav zakonodaja takšne možnosti vse bolj omejuje, a to je že druga tema). Tem novim mladim »bralcem« bi lahko ponudili vsebine, ki jih zanimajo, kot deloma napisane, deloma narisane, deloma predstavljene v obliki videozapisov, s povezavami na relevantne domače in tuje vire, bolj dinamično in interaktivno kot doslej. Z nadgradnjo tistega, kar so že nekje videli ali celo prebrali. In jim ob tistem ozkem zanimanju, ki ga izrazijo, vedno ponudili še nekaj zraven, tako kot zvita mama priloži h kosilu kakšen zdrav brokoli. Mogoče vzljubijo tudi brokoli in se razvijejo v posameznike, ki bodo znali ceniti širino duha, sprejemati drugačnost, razumeti, kaj pomeni empatija, in najti prostor ter čas tudi za vsebine, ki niso nujno povezane z njihovimi ozkimi in trenutnimi interesi. Prišel bo namreč čas, ko bodo danes zelo mladi bralci odrasli. Takrat si bomo težko odpustili, da so generacije odraščale in odrasle zgolj v informacijskem okolju, v katerem prevladuje enoumje fejsbukov, instragramov in snepčetov. Krivda, da smo to dopustili, bo namreč naša.
Nataša Luša,
direktorica Dela