Seštevanje jabolk in hrušk

Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, edini slovenski visokošolski zavod s področja glasbene umetnosti, se domači in mednarodni javnosti pogosto predstavlja s svojimi umetniškimi dosežki. Žal pa problematika študija glasbe v Sloveniji dobiva tako dramatične razsežnosti, da moramo v javnost tudi na manj prijeten način.

Na akademiji za glasbo se namreč že dlje časa srečujemo z velikimi finančnimi problemi, ki so se kopičili od leta 2004, ko je razdeljevanje sredstev v visokem šolstvu postalo vezano na število študentov in diplomantov, kulminirali pa so s sedanjimi, do visokega šolstva diskriminatornimi varčevalnimi ukrepi. To je našo akademijo postavilo v izrazito podrejen položaj, saj se 80 odstotkov naših predavanj izvaja v obliki individualnega pouka. Zato smo od leta 2004 za povprečjem Univerze v Ljubljani zaostali že za 18 odstotkov, pa čeprav smo imeli – in še vedno imamo – stalno in uravnoteženo število študentov v skladu z zaposlitvenimi možnostmi ter najboljše razmerje med številom študentov in diplomantov.

Na zaostajanje smo bili obsojeni z vsiljenim modelom financiranja. Tako nam že doslej ni uspelo ohranjati števila redno zaposlenih pedagoških delavcev in smo s pogodbenimi sodelavci pokrivali tudi vrsto sistematiziranih delovnih mest. V času mojega mandata (od leta 2009) nismo mogli redno zaposlili niti enega delavca; tiste, ki so odhajali, smo nadomeščali le še s štirikrat cenejšimi pogodbeniki. Prav tako je že ves čas število nepedagoških delavcev (11) bistveno manjše kot na katerikoli drugi članici Univerze v Ljubljani.

Z zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) smo v drugi polovici letošnjega leta za 18,8 odstotka slabše financirani, to pa dejansko onemogoča izvedbo naših študijskih programov. Ker smo že leta na meji likvidnosti, je povsem jasno, da takšen odvzem sredstev pomeni za naše delovanje katastrofo, saj z znižanjem plač na letni ravni nadoknadimo manj kot pol odstotka.

Varčevanje, naj stane, kar hoče

Kljub zmanjšanju zaposlenih za več kot desetino sredstev (upokojitev oziroma odhod osmih visokošolskih učiteljev in sodelavcev v letošnjem letu in njihova nadomestitev s honorarnimi sodelavci) po novem nikakor ni dovolj niti za plače redno zaposlenih delavcev, pri tem pa je več kot tretjina pedagoškega dela vezana na honorarne sodelavce. Poleg tega imamo seveda tudi obratovalne stroške.

Študijskega leta sploh nismo nameravali začeti, saj ZUJF brez dodatnih sredstev lahko preživijo le tisti visokošolski zavodi, ki so bili doslej zaradi načina delitve visokošolskega denarja finančno privilegirani in so si zato ustvarili rezervo, ki jo zdaj lahko črpajo. Dodatna likvidnostna sredstva 300.000 evrov, ki jih je do konca letošnjega koledarskega leta v obliki posojila obljubila naša univerza, bodo omogočila trimesečno delovanje, še vedno pa grozi ustavitev pouka takoj po novem letu. Prav tako je brez celovite rešitve financiranja iluzorno pričakovati, da bi bili to posojilo sposobni vrniti.

Za nameček moramo ob zmanjšanih sredstvih jeseni prihodnje leto prvič vpisati dodatni, peti letnik bolonjskega študija. Na ta problem smo pristojno ministrstvo vztrajno opozarjali že vsaj od nastopa Pahorjeve vlade in računali, da se bo zadeva vsaj delno uredila. Kako naj z odvzetimi sredstvi izvedemo dodaten letnik študija, ki brez kakršne koli uvedbe novega predmeta prinaša ob običajnem vpisu približno 70 študentov dodatnih 6300 ur neposrednega pedagoškega dela?

Besede ministra Turka, ki je dejal, da so si za peti letnik univerze krive same, ker niso študija skrajšale na tri leta, zvenijo kot posledica nepoznavanja visokošolskega sistema. Saj so vendar naši programi akreditirani ravno na podlagi mednarodne primerljivosti! Na glasbenem področju je v tujini (Avstrija, Nemčija) študij glasbe večinoma celo šestleten (4+2), torej eno leto daljši kot pri nas. In odločitev za bolonjsko reformo ni bila naša želja, ampak je bila vsiljena politična odločitev. Prihodnje leto bodo torej brez dodatnega denarja za peto leto na naši akademiji samo štirje letniki. Novih rednih študentov v prvi letnik namreč ne bomo mogli sprejeti, saj moramo najprej poskrbeti za sedanje.

Inštrumenti in prostorska stiska

Glede opreme ni slika nič boljša. Inštrumenti so iztrošeni, sklad se zadnje desetletje ne obnavlja in ne dopolnjuje. V času mojega mandata je edini omembe vreden nakup dveh čembalov, spet predvsem s pomočjo posebnih rektorjevih sredstev. O orglah, ki jih prav tako nujno potrebujemo, lahko le sanjamo. Od ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet, nekdanje srednje glasbene in baletne šole, smo dobili na posodo šest pri njih odpisanih klavirjev, en starejši klavir pa nam je posodila tudi Slovenska filharmonija. Sicer smo si še številne nujno potrebne inštrumente prisiljeni izposojati po naših glasbenih šolah ali pri zasebnikih, celo iz tujine po osebnih zvezah naših učiteljev in študentov.

Večina računalnikov, ki jih uporabljamo za pouk, je zastarelih in nanje ne moremo nameščati sodobnih glasbenih programov – sicer pa za programske posodobitve tako ali tako nimamo denarja. Zaradi postopnega zmanjševanja sredstev že leta izvajamo številne varčevalne ukrepe, ki so se tako zaostrili, da imamo na AG od lani tiskarsko kartušo le še v enem tiskalniku in smo odpovedali še edini naročeni dnevni časopis.

Tudi naše prostorske težave so splošno znane, saj delujemo v premajhnih najetih prostorih. Letos jih je omilila le pridobitev Kazinske dvorane, iz katere se je po večdesetletni uporabi umaknila ljubljanska opera. Tam poleg prirejanja koncertov prvič v naši zgodovini v normalnih razmerah delujejo naši orkestri in zbori. Pred tem so vadili v tako nemogočih razmerah, v kakršne pod nobenim pogojem ne bi več mogli privoliti. Šele dvorana nam omogoča tudi pripravo večjih projektov, kakršna je bila letošnja operna uspešnica, Monteverdijev Orfej. Razmišljati bi veljalo o selitvi celotne akademije v Kazino, saj je lokacija nadvse primerna in bi bila do izgraditve treh akademij, ki se obeta v čedalje bolj oddaljeni prihodnosti, za nas dobra rešitev.

Velike razlike v glasbenem šolanju

Pri opisu našega delovanja ne moremo mimo primerjave celotne vertikale slovenskega glasbenega šolstva. Imamo zgledno urejeno nižje in srednje glasbeno izobraževanje, visokošolsko pa je nerazumljivo zapostavljeno. Le kaj si lahko ob prihodu na našo akademijo mislijo bruci, ki so pouk najprej obiskovali v lepo urejenih in primerno opremljenih nižjih glasbenih šolah, nadaljevali na konservatorijih, na primer na ljubljanskem, ki domuje v odlični novi stavbi na Ižanski cesti, potem pa pridejo v našo revščino?

Povsem jasno je, da tako ne moremo nadaljevati, pa čeprav dosegamo številne izjemne rezultate – od evropsko odmevnih nastopov našega simfoničnega orkestra do prestižnih mednarodnih nagrad ter sprejetja naših bivših študentov v najboljše svetovne orkestre.

Če sploh hočemo imeti visokošolsko glasbeno izobraževanje, moramo poskrbeti za spremembo v dojemanju in priznavanju drugačnosti tudi univerzitetnega študija glasbe (in študija umetnosti nasploh), kakor je to že udejanjeno na nižjih stopnjah. Kratkoročno to pomeni takojšnjo zagotovitev posebnih namenskih dodatnih sredstev za delovanje. Nato pa je akademijo za glasbo (oziroma vse tri delujoče slovenske akademije) zaradi individualizirane oblike študija v finančnem smislu nujno obravnavati popolnoma ločeno od večine visokega šolstva, kjer je s finančnega vidika vseeno, ali v predavalnici sedi 30 ali 300 študentov.

Ne glede na različne modele za delitev sredstev, ki jih je ali jih še bo izumljalo pristojno ministrstvo v sodelovanju z univerzitetnimi upravnimi elitami, se namreč jabolk in hrušk ne sešteva.

prof. Andrej Grafenauer, dekan Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani