Tiskane izdaje
Na Japonskem, v starih dobrih časih, bi bil Benjamin Netanjahu prisiljen narediti harakiri.
V takratni Angliji bi ga monarh imenoval za guvernerja najbolj oddaljenega otoka v Tihem oceanu.
V Izraelu pa njegova priljubljenost narašča.
V naši deželi je namreč stari izrek doživel novo deformacijo: nič ne more uspeti tako kot neuspeh.
In kakšen neuspeh je to! Vau! Netanjahu je dejansko napovedal vojno predsedniku Združenih držav, voditelju svobodnega sveta in vrhovnemu zaščitniku judovske države.
Še nedolgo tega bi se kaj takega zdelo nemogoče. Toda nič ni nemogoče za Benjamina Netanjahuja.
Za tiste, ki ste ravnokar prispeli z Marsa, objavljam kratek povzetek stvari, pri katerih je Izrael odvisen od ZDA. Od Amerike dobi večji del svojega težkega orožja, za katero mu ni treba plačati nič. Lahko se zanese na ZDA, da bodo v varnostnem svetu ZN vložile veto na kakršnokoli resolucijo, ki bi obsojala izraelska dejanja in zločine. Od Amerike vsako leto prejme milijarde dolarjev, pa čeprav izraelsko gospodarstvo cveti.
Ljudje pogosto spregledajo še eno ugodnost, ki jo ima Izrael. Glede na to, da je ves svet prepričan, da sta oba doma ameriškega kongresa popolnoma podložna Izraelu, vse države sveta za dostop do kongresa plačujejo Izraelu. Če hočeš priti noter, moraš podkupiti vratarja.
Prepir predsednika vlade s predsednikom ZDA je videti kot popolna blaznost, kar v resnici tudi je.
Toda Netanjahu ni nor, čeprav bi lahko njegova dejanja kazala na to. Pa tudi neumen ni.
Le kaj hudiča si domišlja, da tako ravna?
Na misel mi pride kar nekaj možnih razlag.
Ena od teh je razvajanje izraelske javnosti. Sionizmu ni uspelo ustvariti novega Juda, zato Izraelu vlada stari Jud. Ta verjame, da je ves svet antisemitski in vsak nov dokaz za to ga napolni z zadovoljstvom. Saj sami vidite, da se Gojim niso nikoli spremenili.
Netanjahujeva priljubljenost z vsakim izrazom tuje sovražnosti narašča. Če nas celo Američani, ki so se tako dolgo pretvarjali, da so najboljši oziroma najbližji prijatelji Izraela, prodajajo antisemitskim Irancem, potem potrebujemo močnega in neomajnega voditelja. Skratka, potrebujemo Netanjahuja.
Še ena verjetna razlaga za Netanjahujevo obnašanje je njegovo prepričanje, da si noben ameriški senator ali poslanec ne bi nikoli drznil postaviti se po robu ukazom Aipaca. To bi namreč pomenilo konec njegove (oziroma njene) politične kariere. Tako kot najhujši antisemiti, je tudi Netanjahu prepričan, da Judje vladajo svetu oziroma vsaj ameriškemu kongresu. V ključnem trenutku bo kongres glasoval za predlog Aipaca in proti predsedniku ZDA.
Še ena paradoksalna razlaga bi bilo slepo prepričanje v integriteto predsednika Obame. Netanjahu je prepričan, da lahko Obamo udari po glavi, mu pljune v oko in ga brcne v zadnjico, pa bo ta še vedno deloval umirjeno in racionalno ter popolnoma podpiral Izrael. Razen pri sporazumu z Iranom, seveda. Še naprej pa bo pošiljal orožje in dolarje, vlagal veto v varnostnem svetu in sredi noči odgovarjal na telefonske klice iz Izraela.
Saj veste, kakšni so ti Američani: hlapčevski. Še posebej črni Američani.
Toda možna je še ena razlaga, ki poseka vse druge.
Netanjahu z izzivanjem ameriškega predsednika, njegove administracije in njegove stranke kocka z našo prihodnostjo. Kar nas pripelje do cesarja kockarskega sveta, kralja Las Vegasa in princa Macaa, Sheldona Adelsona.
Adelson ne skriva svoje podpore Netanjahuju, njegovi družini in njegovi stranki. Velike vsote denarja porabi za dnevni časopis v hebrejščini, ki ga Izraelcem dostavljajo brezplačno, pa če to hočejo ali ne. Trenutno ima med časopisi največjo naklado in je posvečen Netanjahuju in njegovi ženi. Drugega namena nima.
Vendar pa se zdi, da Adelsona v resnici ne zanima Izrael, kjer sploh ne živi. Tudi začasno ne. Le kaj torej dobi v zameno?
Adelson je kupil Netanjahuja z enim samim namenom: da bi v Belo hišo namestil svojo marioneto. Katerikoli multimilijarder lahko o čem takem zgolj sanja.
Da pa bi to dosegel, potrebuje Adelson oporo Republikanske stranke. Izbrati mora njenega kandidata za predsednika, izriniti Hillary Clinton in zmagati na volitvah. Za izvršitev teh nalog mora mobilizirati ogromno moč Izraelu naklonjenega lobija v kongresu ZDA in zrušiti predsednika Obamo.
Prvi korak na tem dolgem pohodu je preprečitev sporazuma z Iranom. Netanjahu je v tem velikem načrtu sicer zgolj zobnik, a zelo pomemben zobnik.
Ali ni vse to videti kot karikatura iz Der Stürmerja, znanega antisemitskega in nacističnega časopisa, ali pa še slabše, kot stran iz Protokolov sionskih starešin, razvpitega antisemitskega ponaredka? Podoba je namreč klasično antisemitska: grdi judovski finančnik, ki si prizadeva zagospodariti nad svetom.
Za Izrael je ta podoba odvratna, saj se je sionizem rodil prav iz popolnega zavračanja takšne podobe. Judje ne bodo več posojali denarja ter trgovali z delnicami in obveznicami. V potu svojega obraza bodo obdelovali zemljo, ustvarjalno delali z rokami in zavračali vsakršne parazitske špekulacije. Ta ideal je tako visok, da je opravičil celo razselitev domače arabske populacije.
Zdaj pa naša država sledi ukazom mednarodnega igralniškega mogočneža, katerega branža je najbolj neustvarjalna v vsem vesolju. Kako žalostno.
Ali v Izraelu kdo junaško nasprotuje takšni usmeritvi? Nihče. Dobesedno nihče.
Med mojim precej dolgim bivanjem v Izraelu še nisem doživel takšne odsotnosti nasprotnikov, kot jo imamo zdaj.
Nekaj glasov v Haaretzu in nekaj osamljenih izjav z obrobja ekstremne levice. To je vse.
Razen teh (in Guš Šaloma) ni ničesar drugega kakor gromkega aplavza Netanjahuju oziroma grozeča grobna tišina.
Sporazum je »slab«. Ne samo slab, ampak tudi »katastrofalen«. Ne samo katastrofalen, ampak »ena najbolj groznih katastrof v vsej zgodovini judovskega ljudstva«, zelo blizu »drugemu holokavstu«. (Vsega tega si ne izmišljujem.)
Netanjahujeve plitve argumente ljudje sprejemajo kot sveto resnico, kakor da bi bili izreki katerega od velikih judovskih prerokov. Nihče se niti ne potrudi postaviti ustreznega vprašanja: zakaj?
Sonce zjutraj vzide, reke se izlivajo v morje in Iran bo izdelal atomsko bombo ter jo odvrgel na nas, pa čeprav bi si s tem nakopal zgodovinsko katastrofo. Mule so nacisti in sporazum je še en dogovor iz Münchna, Obama pa novi Neville Chamberlain, samo da je črn.
Noben se niti ne potrudi, da bi te trditve pobil. Stvari so samoumevne. Dan je dan in noč je noč.
V življenju sem doživel veliko situacij skoraj soglasnega javnega mnenja, še posebej v času vojne. Toda nikoli še nisem doživel takšne popolne soglasnosti in popolne odsotnosti dvoma ter prevpraševanja, kot ga imamo zdaj.
V tej situaciji ne gre brez absurdnosti. Na primer: iranski vrhovni vodja se mora soočati z ekstremisti v lastnih vrstah, ki ga obtožujejo, da se je prodal ameriškemu Satanu. Da bi jih pomiril, jim je moral zagotoviti, da je sporazum velikanska zmaga za Islamsko republiko in da je s tem potisnil ZDA (in Izrael) na kolena. Ogromen Netanjahujev propagandni stroj te izjave zbira in jih prodaja kot sveto resnico. Vsi vemo, da Iranci lažejo, toda tokrat so povedali stvari takšne, kot so.
Jair Lapid, vodja skrčene »sredinske« stranke, ki je v opoziciji (Ortodoksni niso dovolili Netanjahuju, da jih vzame v vlado) zavrača sporazum kot zgodovinsko katastrofo za judovsko ljudstvo. Zakaj torej, sprašuje na glas, Netanjahuja zaradi neuspešne preprečitve sporazuma ne prisilijo k odstopu? Še bolj zato, ker obstaja bolj sposoben vodja, ki je pripravljen prevzeti njegov položaj in voditi boj. Ta mož je Jair Lapid.
Netanjahujev položaj je v resnici paradoksalen. Če je sporazum res takšna zgodovinska katastrofa, »ena najhujših v judovski zgodovini«, zakaj torej Netanjahu še naprej opravlja svoje delo?
Za odstavitev predsednika vlade je potrebna opozicija, da ga nadomesti. Pravzaprav je to glavna naloga opozicije.
A ne tukaj.
Vodja opozicije (v Izraelu je to uradni naziv) prav tako obsoja sporazum z enako močnimi besedami kakor sam Netanjahu. Prostovoljno se je javil, da bo šel v ZDA ter se boril proti sporazumu. Njegov tekmec Jair Lapid, sin skrajnega nacionalista, je še bolj ekstremen. Vodja tretje opozicijske stranke je Avigdor Lieberman in v primerjavi z njim je Netanjahu levičarski mehkužnež. Obstaja tudi četrta opozicijska stranka, v kateri so združeni Arabci, a le kdo jih posluša?
Lahko bi domnevali, da bi pri soočanju s tako zgodovinsko katastrofo, ves Izrael živahno debatiral o sporazumu. Toda kako razpravljati, če se vsi strinjajo? Na televiziji nisem zasledil niti ene prave razprave o tem, prav tako ne v tiskanih medijih in na internetu. Tu in tam mali šepet dvoma, toda razprava? Nikjer!
V Izraelu lahko nekdo živi vrsto dni, pa ne bo nikoli slišal omembe zgodovinske katastrofe. Več razburjenja povzroči cena skute.
Povsem zadovoljno se torej bližamo katastrofi. Razen če ne bo katera od Sheldonovih marionet z Bibijevo pomočjo prišla v Belo hišo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
