Šibka Slovenija v šibki Evropi

Slovenska zunanja politika je neskončno iznajdljiva pri iskanju argumentov, zakaj česa ne naredi.

Objavljeno
20. april 2017 17.07
jer pahor
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Po rimskem vrhu se v Evropski uniji sprejemajo odločitve, povezane s številnimi usodnimi vprašanji, predvsem novimi razmerji oziroma porazdelitvijo vlog po odhodu Velike Britanije. Politika in stroka povsod iščeta primerne odgovore, razmere dodatno zapleta nepredvidljivi mednarodni kontekst. Tukajšnji zunanji minister komentira: »Danes ne vemo, kam plujemo.«

Razprava s Karlom Erjavcem v Klubu nekdanjih veleposlanikov ta teden, udeležili so se je aktivni in bivši ambasadorji in diplomati, je problematizirala aktualna vprašanja časa. Med drugim stališča nekaterih slovenskih politikov, da moramo »Evropsko unijo dograditi v federacijo, ali pa je več ne bo«, da je za našo prihodnost »usodno, da se EU pretvori v Združene države Evrope«, pa vse do zadnjih vzklikov, da »Unija potrebuje novo ustavo« (Ljubljanska pobuda) in si »Slovenija mora zagotoviti mesto med najtesneje povezanimi članicami prenovljene sedemindvajseterice«. Debata je razprla nekatera simptomatična razhajajanja in motnje.

Nepojasnljivo

Na primer vzdrževanje dialoga z Rusijo v času, ko ni jasno, kaj je prava smer. Pa večno iskanje argumentov za to, da Slovenija ne notificira nasledstva avstrijske državne pogodbe, to je zgodba, ki traja že petindvajset let. In nenazadnje razglašenost tukajšnje zunanje politike, ki govori z več glasovi, zdajšnja neubranost se nanaša na tako rekoč zasebne pobude predsednika republike, od Ljubljanske pobude za novo ustavo EU do idej o federalni Evropi; teze so brez platforme zunanjega ministrstva, vlade in državnega zbora. Kot je strnil stanje stvari nekdanji veleposlanik Peter Toš, »veliko govorimo o potrebni enotnosti Unije, a smo sami neenotni«.

Medtem ko je vodja diplomacije govoril o potrebnosti, da Slovenija vodi dialog z vsemi, kar se je med drugim nanašalo na odnose z Rusko federacijo, je iz veleposlaniških ust slišal pomisli o nepojasnljivih stališčih te države; namreč, vzdrževati dialog z Moskvo in hkrati napotiti slovenske vojake v Baltik, na mejo z Rusijo? Hkrati, ko je Erjavec predstavljal širši mednarodni okvir Evrope, v zadnjem času čedalje bolj slabotne, so iz avditorija prihajala vprašanja in ocene, iz katerih je bilo razbrati tudi, kako slabotna je Slovenija.

Frustracije

Zunanji minister je priznal, kako zelo frustrirajoča je tačas Evropska unija, ministrski sveti se končujejo brez dogovorov oziroma z minimumom od minimuma konsenza, ki so ga sposobne države članice. V Evropi ni več nobenega optimizma, v svetu je več vprašanj kakor odgovorov, nazadnje pa je veliko neznank tudi ob vprašanju, kje je v tej situaciji Slovenija. Erjavec je sicer pripomnil, da jo ob novem razvrščanju v sedemindvajseterici sam vidi v jedrni skupini najbolj povezanih članic, vendar je svojo optimistično oceno oprl zgolj na slovensko članstvo v evroobmočju in schengnu ter na načelno hotenje, zapisano v deklaraciji o zunanji politiki iz leta 2015. Omenil je docela različni videnji, namreč Slovenijo kot del jedra ali kot del višegrajske skupine, komentiral je, da ostaja precej nejasnosti.

Dotaknil se je terorizma in nadzora na mejah. »Kako preprečiti terorizem? Kako daleč lahko seže? ... Ali se lahko pojavi tudi v novih članicah, na primer v Sloveniji in na Hrvaškem?« Naposled je »angažma tujih borcev na Zahodnem Balkanu neka žerjavica in situacija, s katero ne moremo biti zadovoljni«. Namesto pozitivnih pričakovanj in približevanja evroatlantskim ustanovam so razmere v bližnji regiji postale negotove, še posebno v Makedoniji, pa tudi v Bosni in Hercegovini, ki jo lahko vznemiri že vsaka malenkost. Po njegovih besedah je vprašljivo, kolikšna je na Zahodnem Balkanu še podpora evropeizaciji. Za povrh ostajamo z dilemo, ali se bo Evropska unija sploh širila, ne glede na deklarativno politiko odprtih vrat na lanskoletni pariški konferenci.

Evropski izzivi so neskončni. Med notranjimi vprašanji so tu posledice brexita, povezane s proračunom Unije. Finančna poravnava in status državljanov bosta prvo vprašanje za EU, pogajanja bodo težka, negotovo ostaja, ali bodo končana v prihodnjih dveh letih, je rekel minister. Omenil je britansko stremljenje o izstopu iz Unije in ne iz Evrope. »Bomo videli, na kakšen način bodo ostali v Evropi«.

Govoril je o zapletenem svetu nepredvidljivosti, v katerem nekdanjega optimizma, ki je venomer preveval staro celino, ni več, Evropa danes docela drugače zre v prihodnost. Tudi govorica o enotni EU ni več samoumevna. Negotovosti so povsod (»Kaj pa, če Marine Le Pen vendarle zmaga?«), ne samo v Franciji, tudi v Italiji, kjer se krepi populistično Gibanje 5 zvezd. Poleg vsega Evropa nobenega od zunanjepolitičnih vprašanj, ne krize v Ukrajini, ne razmer v Siriji in niti razpadle libijske države, ne more razrešiti brez velikih svetovnih akterjev. Zaradi svojega angažmaja pri razvojni pomoči, kot pomembna donatorka, bi morala imeti večji specifično težo – vendar je nima.

Disonance

Z Evropo povezano vprašanje je tudi Ljubljanska pobuda, slovenska ideja za začetek postopka za sprejem nove ustave EU, ki vključuje tudi ustavni osnutek, v začetku leta je bila podpisana v predsedniški palači. V razpravi veleposlanikov z ministrom je bilo v zvezi s tem slišati pomisleke, zlasti o razglašenosti in nesoglasjih slovenske zunanje politike.

Ali gre za idejo predsednika republike Boruta Pahorja ali za stališče Slovenije, saj dikcija v omenjenem dokumentu ni v skladu s stališči države? Minister je povedal, da je za pobudo izvedel tako rekoč iz medijev, da mu je bilo najprej rečeno, naj jo predstavijo v evropskih prestolnicah, vendar dokument pač ni vladni dokument. Ljubljanske pobude ni sprejela vlada, torej ni vladno stališče, ne glede na to, da jo predsednik podpira in je pravzaprav njen pokrovitelj. Erjavec je rekel, da je problem v niansah, medtem pa je bilo slišati tudi mmenje, da bi bilo predsedniku republike treba povedati, da svetu ne more sporočati svojih zasebnih stališč.

Zunanjepolitična razprava je načela še vprašanje notifikacije nasledstva avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955, ki je mednarodnopravni temelj slovensko-avstrijskih odnosov. Njen 7. člen varuje slovensko manjšino, vendar po več kot šestdesetih letih še vedno ni v celoti uresničen. Problematiko je aktualiziral novi osnutek koroške deželne ustave, kot deželni jezik je opredeljena samo nemščina, ne pa tudi slovenščina. Znano je, da je bila prva reakcija ministra Erjavca na osnutek koroške ustave pogumna izjava, češ da je notifikacija nasledstva potrebna.

Ta mesec je parlamentarni odbor za zunanjo politiko na pobudo Združene levice obravnaval predlog, ki bi vladi naložil, da državnemu zboru v treh mesecih predloži akt o notifikaciji nasledstva avstrijske državne pogodbe, vendar na zaprti seji ni dobil podpore. Znano je, da akt podpirajo številni pravni strokovnjaki in velik del civilne družbe, kakor tudi, da ga ni predlagala še nobena tukajšnja vlada. Obstaja tudi precedens Češke, ki je nasledstvo uspešno notificirala že pred več kot desetimi leti. Uradna Ljubljana kot izgovor namreč večkrat navaja nasprotovanje severne sosede, a ko se je leta 2004 za enak korak odločila Češka, avstrijsko nasprotovanje ni spremenilo ničesar in niti ni vplivalo na meddržavne odnose.

Zunanji minister je ta teden v Klubu nekdanjih veleposlanikov ponovil znano uradno stališče, da priglasitev nasledstva pogodbe pri Ruski federaciji, ki je njena depozitarka, ni potrebna, ker da s tem Slovenija ne bi pridobila nič. Na to, že ničkolikokrat slišano frazo, je iz avditorija veleposlanikov dobil nadležen protiodgovor: »In kaj izgubimo, če nasledstvo ADP notificiramo? Kako je vendar mogoče, da država išče razloge in argumente za to, da mednarodne pogodbe ne notificiramo?«

Minister je, zvit v dve gube, ostal tiho.