Tiskane izdaje
Toda Rivlin je pravi liberalec. Ko je prebral Pesem, je bil pretresen do dna duše. Potem pa se je spomnil, da je bil pisec te mojstrovine povabljen v predsedniško rezidenco na branje svojih del. Povabilo je nemudoma preklical.
Zaradi tega so predsednika napadli z vseh strani. Le kako si drzne? Kaj pa umetniška svoboda?
Omenjeni »pesnik« je Amir Benayoun, priljubljeni pevec »orientalskih« ljudskih pesmi. V tem kontekstu »orientalska« glasba pomeni napeve, ki jih radi poslušajo orientalski Judje in ki temeljijo na arabski glasbi njihovih nekdanjih domovin ter imajo primitivna besedila o ljubezni in podobnem.
Benayounova kariera je bila v zatonu, toda Pesem jo je znova pognala navzgor. In to kako! Pesem je postala središče viharne nacionalne razprave. Vsi mediji so se o njej na dolgo in široko razgovorili, celo Haaretz jo je objavil v celoti. Politiki, komentatorji in vsi, ki dajo kaj nase, so jo hvalili ali pa obsojali.
Imaginarni pripovedovalec v Pesmi je Arabec z imenom Ahmed, ki sanja o pobijanju Judov, še posebej judovskih otrok.
Moj prevod:
Salaam Aleikum, ime mi je Ahmed/ in živim v Jeruzalemu./ Malce študiram na univerzi./ Le kdo še uživa vse svetove tako kot jaz?/ Danes sem umirjen in se smejim,/ jutri se bom povzpel v nebesa./ K hudiču bom poslal nekaj Židov./ Drži, da sem samo nehvaležen ničvrednež,/ to drži, a nisem kriv, da sem odrasel brez ljubezni./ Prišel bo trenutek, ko mi boš obrnil hrbet/ in takrat bom vate zasadil nabrušeno sekiro.
Sem Ahmed in živim v osrednji regiji./ Delam v bližini otroškega vrtca in sem zadolžen za rezervoarje s plinom./ Kdo tako kot jaz uživa stvari iz obeh svetov?/ Danes sem tukaj in jutri njih ne bo tukaj./ Mnogo od njih, mnogo od njih ne bo tu./ Drži, nič drugega nisem kot nehvaležen izmeček./ To drži, a nisem kriv, da sem odrasel brez ljubezni./ Res je, prišel bo trenutek, ko mi boš obrnil hrbet/ in takrat bom vate zasadil nabrušeno sekiro./ Drži, nič drugega nisem kot nehvaležen izmeček./ To drži, a nisem kriv, da sem odrasel brez ljubezni./
Res je, prišel trenutek, ko mi boš obrnil hrbet/ in takrat te bom ustrelil naravnost v hrbet.
Namesto Ahmeda vstavite Davida ter namesto Jeruzalema Pariz ali Berlin. Dobili boste dovršeno anti-semitsko pesem. Nemški zvezni predsednik prav gotovo ne bi povabil avtorja v svojo rezidenco na čaj.
A predsednik Izraela je bil zaradi odpovedi povabila napaden z vseh strani. Desničarji so ga napadli, ker je zavrnil pravega patriota, mnogi dobromisleči levičarji pa so dejanje v imenu svobodnega ustvarjanja in splošne tolerance grajali.
Ko sem kot devetletnik živel v Nemčiji, sem slišal besedilo pesmi, ki je šlo zelo hitro v uho: »Ko židovska kri z noža curlja,/ je vse dvakrat bolje.« Če bi bil avtor še živ, ali bi nemški liberalci zahtevali, da naj mu bo podeljena umetniška svoboda?
Benayoun (39) ima arabsko ime. Benayoun izvira iz arabskega ljubkovalnega izraza »sin mojih oči«. Njegovo ime pa zveni podobno kot arabski naziv amir (princ), samo zapiše se drugače. Rodil se je v slumu v Beršebi, njegova starša sta bila migranta iz Maroka. Lahko bi ju poimenoval arabska Juda, tako kot sta bila moja starša nemška Juda.
Benayoun prvotno ni bil fanatik, toda ko se je njegov brat zagrel za bolj ekstremno obliko judovske religije, mu je sledil. Temu procesu, ki se imenuje »povratek k veri«, ponavadi vedno sledi fanatičen rasizem.
Pesnik trdi, da je njegov duhovni vodja Mesija. Ne nosi amuletov, ampak dolarski bankovec, ki mu ga je dal pokojni (?) rabin Lubavič, ki je, tako trdijo njegovi privrženci v ZDA, Mesija in ni umrl.
Benayounova poetična mojstrovina skrajnega sovraštva odseva razpoloženje, ki trenutno vlada med večino izraelskih Judov. Zadnji dogodki v Jeruzalemu so ustvarili klimo, v kateri je možno brez sramu izražati rasistično sovraštvo.
Središče rasizma je vlada. Popolnoma jo obvladujejo najbolj ekstremni desničarji. Prav res, še bolj na desno od njih ni nikogar več.
Od svojega ustoličenja naprej ni vlada storila nič drugega (razen seveda vojne v Gazi), kakor da je sprejemala rasistične zakone. Skoraj vsak teden je moč slišati o iniciativi za nov zakon, ki je, če je to sploh še možno, slabši od prejšnjega.
Pred tremi dnevi je minister za notranje zadeve, ljubljenec Avigdorja Liebermana, predlagal zakon, ki bo arabsko tempeljsko stražo opredelil kot »nezakonito organizacijo«, kar je ekvivalent teroristični skupini. Stražo je namestil Waqf (muslimansko dobrodelno združenje), ki po mednarodnem sporazumu (z Jordanijo) upravlja s Tempeljskim gričem.
Straža ne more braniti svetišča pred izraelsko policijo, lahko pa opozori muslimane, da se območju približujejo Judje z namenom, da bi molili (kar je prepovedano). Odstranitev straže bi še bolj okrepilo nadzor judovskih fanatikov in ciničnih politikov nad gričem.
Ta ukrep je v zdajšnji situaciji neposredna provokacija, ki potrjuje najbolj temačne strahove Muslimanov, da hoče Izrael spremeniti grič v judovski kraj molitve.
Zakaj policijski minister ravna tako ravno zdaj, ko je Jeruzalem v ognju in se celotni muslimanski svet združuje v obrambo svetišč? Je morda nor?
Niti ne. Stvar je samo v tem, da se mora z drugimi politiki puliti za objavo na naslovnici. Kot kaže Benayounov primer, je sovraštvo do Arabcev najbolj vroča roba na tržišču.
Potem pa je tu še predlog zakona, ki bi večini v knesetu omogočil, da razveljavi članstvo v parlamentu vsakemu poslancu, ki »odobrava oborožen boj proti Izraelu«. Kdo odloča? Večina v knesetu, seveda. Ob enem bo delovala kot tožnik, sodnik in rabelj.
Jasno je, da je zakon usmerjen proti Haneen Zuabi, provokativni arabski članici kneseta, kateri je za pol leta prepovedana navzočnost v knesetu (z izjemo glasovanja).
Še en ukrep je ukinitev stalnega bivališča v Jeruzalemu za teroriste in njihove družine. (Arabcem v priključenem vzhodnem Jeruzalemu ni bilo dodeljeno državljanstvo, ampak samo »stalno prebivališče«, ki jim ga lahko kadarkoli prekličejo.)
Ta teden so nekemu Arabcu tudi res preklicali bivalni status. Obtožen je bil, da je v Tel Aviv odpeljal nekega drugega Arabca, ki je v nekem pubu izvedel samomorilski napad. To se je zgodilo pred 13 leti. Voznik je ugovarjal, da ni vedel za sopotnikove namere. Kljub temu so ga odpeljali v zapor. Zdaj pa se ga je ministrstvo zopet spomnilo in ga izgnalo iz mesta.
Takšni zakoni, zakonski osnutki in izvršilne odredbe vsak dan polnijo novice.
Trenutno je v knesetu tudi skupina okoli dvajsetih ljudi, ki bi jih v drugih državah označili za neofašiste. Večina od njih so vodilni člani Likuda, drugi pa pripadajo rivalskim koalicijskim frakcijam. Med sabo se silovito bojujejo, kot 20 mačkov v eni vreči.
Kot kaže porabijo večino svojega časa za izmišljanje vedno bolj ostudnih protiarabskih ukrepov, ki bi napolnili naslovnice in pritegnili pozornost javnosti. Bolj oduren je ukrep, večja je naslovna vrstica in daljši so intervjuji na televiziji. To pa se pretvori v priljubljenost znotraj njihovih strank in jim zagotavlja ponovno izvolitev.
Četudi nisi sposoben ničesar drugega, ti takšno obnašanje zagotavlja uspešno politično kariero.
Že nekaj tednov je središče dogajanja osnutek zakona, poimenovan »Temeljni zakon: Izrael, nacionalna država judovskega ljudstva«.
Izrael nima ustave. Njeno sprejetje zaradi religiozno-sekularnega spora že od samega začetka države ni mogoče.
Toda deklaracija o neodvisnosti, ki je bila sprejeta maja 1948 in nima nikakršnega legalnega statusa, opredeljuje Izrael kot »judovsko državo« in obljublja popolno enakost ne-judovskim državljanom. Pozneje je kar nekaj temeljnih zakonov opredeljevalo Izrael kot »judovsko in demokratično državo« ter s tem dalo dvema komponentama. ki se pogosto zdita, da sta si v nasprotju, enakovredni status.
Različne verzije novih zakonskih osnutkov opredeljujejo Izrael samo še kot »judovsko državo«. S tem »demokratični« vidik dobi nižji, drugorazredni status. Popolnoma pa so ukinili besedo »enakost«. Arabščina, ki je zdaj drugi uradni jezik, bo ta status izgubila. Diskriminacija, ki se izvaja prikrito, bo postala legalna in vsem na očeh.
Takšne zakonske različice je prejšnjo nedeljo uradno sprejela vlada. Vendar pa je Benjamin Netanjahu obljubil, da bo sestavil bolj umirjeno različico ukrepov še preden jih bo dal na glasovanje v kneset.
Netanjahu se upravičeno boji, da bi ukrepi v trenutni obliki lahko povzročili reakcijo po celem svetu. »Edina demokracija na Bližnjem vzhodu« bi postala mnogo manj demokratična, manj kot Tunizija.
Kolikor mi je trenutno znano, bo Netanjahujeva različica (ki bo po vsej verjetnosti na koncu tudi sprejeta), obnovila označbi »judovska« in »demokratična«, a izpustila pojem »enakost«. Obdržali bodo individualne pravice ne-judovskih državljanov, ne pa tudi kolektivne pravice ne-judovskih skupnosti, ki se tičejo jezika, vere in izobraževanja.
Predsednik Rivlin je zakonske osnutke odkrito obsodil, kar se mu šteje v dobro. Vodilni pravniki so jih označili za »nepotrebne«. Dvomijo, da bodo prinesli kakršnokoli resnično spremembo. Liberarni komentatorji jim nasprotujejo. »Zmernejši« člani koalicije so zagrozili, da bodo glasovali proti njim ali pa se bodo glasovanja vzdržali. Prav mogoče je, da se bo na koncu izplen vsega prepira bore majhen.
Toda dejstvo, da nekdo lahko gradi kariero na napadanju demokracije in na sovraštvu do 1,7 milijona (več kot 20 odstotkov) izraelskih Arabcev je zastrašujoče.
Mimogrede, glede zadeve ni za mnenje nihče vprašal sedem milijonov Judov, ki živijo zunaj Izraela.
Kaj si mislijo o tem, da je Izrael »nacionalna država judovskega ljudstva«? Ali verjamejo v to, da obstaja »judovsko ljudstvo«? Ali so dolžni zvestobo Izraelu? Ali se bojijo, da bi jih obdolžili dvojne pripadnosti? Ali si želijo, da bi jih kdo vprašal za mnenje?
Pa kdo hudiča jih sploh kaj vpraša?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
