Tiskane izdaje
Šimon Peres je vse življenje deloval kot javna osebnost. Podoba je zamenjala moža. Skoraj vsi članki, ki so jih zapisali o njem, odkar je zbolel, govorijo o namišljeni, ne resnični osebi. Kot bi rekli Američani: »Tako je zlagan, da je že resničen.«
Površno gledano si deliva nekaj podobnosti.
Šimon Peres je le 39 dni starejši od mene. V Izrael je prišel nekaj mesecev za menoj, ko sva bila oba stara deset let. Mene so poslali v zadružno vasico Nahalal, njega v mladinsko kmetijsko vasico Ben Šemen.
Lahko bi rekli, da sva oba optimista in da sva bila oba aktivna vse življenje. Pri tem pa se podobnost konča.
Sam sem v Izrael prišel iz Nemčije, kjer smo imeli status premožne družine. Po prihodu v Palestino smo zelo hitro izgubili ves denar. Odrasel sem v hudi revščini. Peresovi so prišli iz Poljske. Njegova družina je bila premožna tudi v Palestini. Sam sem ohranil nekaj nemškega naglasa, njemu je ostal močan poljski naglas.
Že v otroštvu je pogosto vzbujal gnev sošolcev v judovski šoli v svojem rojstnem kraju. Pogosto so ga pretepli. Običajno ga je v bran vzel mlajši brat, ki se je pozneje spominjal, kako ga je Šimon spraševal: »Zakaj me tako sovražijo?«
V Ben Šemenu je še vedno uporabljal ime Persky. Eden izmed učiteljev mu je predlagal, naj si raje izbere hebrejsko ime, kakor smo storili skoraj vsi. Predlagal je Ben Amoc, ime preroka Izaija, a je njegov predlog hitro pograbil sošolec Dan Tehilimsager, učitelj pa je Šimonu predlagal, naj vzame ime Peres, po velikem ptiču.
Spoznala sva se, ko nama je bilo 30 let. Takrat je že bil državni sekretar na obrambnem ministrstvu, jaz pa sem bil odgovorni urednik revije, ki je razburila državo.
Povabil me je na ministrstvo, da bi me prepričal, naj ne objavimo ene izmed zgodb (o tem, kako je Hagana pred ustanovitvijo Izraela potopila ladjo z nezakonitimi pribežniki v haifskem pristanišču). Najino srečanje je bila zgodba o vzajemnem odporu na prvi pogled.
Moj odpor do njega se je sicer izoblikoval že pred srečanjem. Med vojno za osamosvojitev leta 1948 sem bil pripadnik posebne enote »Samsonove lisice«. Vsi, ki smo v tej vojni sodelovali v spopadih, smo prezirali vrstnike, ki se niso pridružili bojnim enotam.
Peres je bil eden izmed njih, saj ga je David Ben Gurion poslal v tujino kupovat orožje. Dodelil mu je pomembno nalogo, a to nalogo bi lahko izpolnil tudi 60-letnik.
To dejstvo ga je kot temen oblak spremljalo zelo dolgo časa in pojasnjuje, zakaj s(m)o ga vrstniki zaničevali, obenem pa s(m)o oboževali Jicaka Rabina, Jigala Alona in druge bojne tovariše.
Šimon Peres je bil politik vse od svojega otroštva. Bil je resničen politik, popoln politik in nič drugega kot politik. Nobenih drugih interesov ni imel, nobenih hobijev.
Začelo se je že v Ben Šemenu. Peres je tam veljal za »avtsajderja«, še svežega priseljenca, ki je bil drugačen od zagorelih, atletskih lokalnih mladeničev. Tudi nič kaj privlačni obraz ni pripomogel k njegovemu ugledu. A mu je vendarle uspelo osvojiti srce Sonje, mizarjeve hčere, ki je pozneje postala njegova žena.
Želel si je priznanja vrstnikov, hotel je biti sprejet, postati eden izmed njih. Pridružil se je »Delovni mladini«, mladinski organizaciji vsemogočnega sindikata Histadrut, in postal zelo aktiven v njenih vrstah. Ker lokalni mladeniči, poimenovani sabra (po vrsti kaktusa), niso bili navdušeni nad političnim udejstvovanjem, se je Peres hitro povzpel v njihovih vrstah do položaja inštruktorja.
Prva priložnost za vzpon se mu je odprla, ko se je po zaključku šolanja v Ben Šemenu pridružil kibucu laburistične stranke Mapai, ki je judovski skupnosti vladala s trdo roko. Stranka je razpadla, skoraj vsi mladinski voditelji so se pridružili opozicijski skupini Frakcija B. Peres je bil skoraj edini med njimi, ki je ostal zvest večinski frakciji. Zato je pritegnil pozornost voditelja stranke Levija Eškola.
To je bila briljantna politična poteza. Njegovi dotedanji kolegi so ga resda prezirali, toda zdaj je bil v neposrednem stiku z vodstvom stranke. Eškol je nanj opozoril Ben Guriona, ta pa ga je leta 1948, ko je izbruhnila vojna, poslal v ZDA kupovat orožje.
Odtlej je bil Peres desna roka Ben Guriona, ki ga je oboževal in − kar je še bolj pomembno − postal je njegov politični naslednik.
Ben Gurion je vtisnil svoje politične poglede na novonastalo državo in lahko bi rekli, da se ta še danes premika po tirnicah, ki jih je položil njen prvi voditelj. In Peres je bil eden njegovih ključnih pomočnikov.
Ben Gurion ni verjel v mir. Njegova stališča so temeljila na predvidevanju, da Arabci ne bodo nikoli sklenili miru z judovsko državo, ki je nastala na njihovem ozemlju. Miru torej ne bo, vsaj ne še dolgo, dolgo časa. Zato je nova država potrebovala močnega zahodnega zaveznika. In logika je narekovala, da lahko tak zaveznik pride le iz vrst imperialističnih sil, ki so se bale arabskega nacionalizma.
Tako se je začel začarani krog nasilja. Izrael je za obrambo pred Arabci potreboval kolonialističnega protiarabskega zaveznika, takšno zavezništvo je le še krepilo sovraštvo Arabcev do Izraela, in tako naprej, vse do današnjih dni.
Prvi zaveznik, ki je padel v oči Izraelcem, je bila Britanija. A se ni obnesla, saj so bili Britanci bolj naklonjeni arabskemu nacionalizmu. V pravem trenutku se je nato na sceni pojavil še en zaveznik − Francija. Ta je imela obsežen imperij v Afriki, kjer se jim je leta 1954 uprla kolonija Alžirija, kar je pripeljalo do izjemno brutalne vojne.
Ker niso mogli verjeti, da bi se jim Alžirci lahko uprli, so Francozi za to okrivili novega voditelja Egipta. Toda nobena država ni hotela sodelovati v njihovi »umazani vojni« proti njemu. Nobena, razen ene.
Starajoči se Ben Gurion se je počutil ogroženega pred novim panarabskim voditeljem Gamalom Abdelom Naserjem. Mladi, energični, privlačni in karizmatični Naser je bil izjemen govorec in nekaj povsem drugega kot arabski voditelji, kakršnih je bil Ben Gurion vajen dotlej. Zato je z navdušenjem pograbil francosko ponudbo.
Spet se je zagnal stari nasilni krog: Izrael je podpiral francosko zatiranje Arabcev, arabska mržnja do Izraela se je krepila, zato je Izrael še bolj potreboval kolonialistične zatiralce. Sam sem sicer takrat opozarjal na katastrofično naravo tega procesa, a moje besede so bile bob ob steno.
Ben Gurionov odposlanec za Francijo je bil Šimon Peres. Z njegovo pomočjo je prej opisani proces dosegel nedojemljive višave. Ko je, na primer, OZN razpravljal o izboljšanju pogojev v zaporu za alžirskega voditelja Ahmeda Ben Bela, je proti glasoval le Izrael (Francozi so bojkotirali zasedanje).
Zavezništvo je doseglo vrhunec v sueški vojni leta 1956, v kateri so Izrael, Francija in Britanija družno napadle Egipt, kar je svet poenotilo v obsodbi agresije, ZDA in Sovjetska zveza pa sta združili moči in prisilili trojico zarotnikov k umiku. Izrael je bil primoram vrniti ogromen kos ozemlja, ki ga je okupiral.
Francozi so na oblast vrnili Charlesa de Gaulla, ki je razumel, da je treba nesmiselno vojno ustaviti. Peres je še naprej opeval zavezništvo, ki po njegovih besedah ni temeljilo le na skupnih interesih, ampak na skupnih temeljnih vrednotah. Njegov govor sem objavil in ga, stavek za stavkom, ovrgel. Napovedal sem, da bo Francija, ko bo vojna v Alžiriji končana, odvrgla Izrael kot kos žerjavice in obnovila svoje odnose z arabskim svetom. Seveda se je točno to tudi zgodilo, Izrael pa se je namesto na Francijo oprl na ZDA.
Eden izmed sadov sueške ekspedicije je bil jedrski reaktor v Dimoni. Legenda pravi, da je bil francosko darilo za Peresove usluge. Dejansko pa je bil del širšega francoskega sporazuma z Izraelom in obenem pospešek za francosko industrijo. Nujne sestavne dele so zbrali iz različnih virov s pomočjo kraj in prevar.
Peresa so v Izraelu neizmerno hvalili. To je bila hvala moža vojne, ne moža miru.
Peresova kariera spominja na legendo o Sizifu, junaku iz grške mitologije, ki so ga bogovi obsodili na večno potiskanje težke skale navkreber po hribu. Vsakokrat ko se približa cilju, torej vrhu, mu skala zdrsne iz rok in se odkotali nazaj k vznožju.
Po vojni na Sinaju se je Peresov ugled močno povečal. Arhitekt odnosov s Francijo, mož, ki mu je uspelo pridobiti jedrski reaktor, je bil imenovan za namestnika obrambnega ministra in je bil na poti, da postane pomemben član vladnega kabineta, ko se je nenadoma vse sesulo. Ben Gurion je bil odločen razkriti zoprno sabotažo v Egiptu, zato so ga njegovi kolegi odstavili. Ustanovil je novo stranko, imenovano Rafi, ki sta se ji bila, z obilico nejevolje, prisiljena pridružiti tudi Peres in Moše Dajan.
Ben Gurion ni bil kaj prida dejaven, Dajan, tako kot ponavadi, ni naredil nič, zato je vodenje kampanje padlo na Peresova ramena. Čeprav se je je lotil z vso energijo, je stranka na volitvah, kljub številnim zvezdniškim imenom v svojih vrstah, osvojila le deset sedežev v 120-članskem knesetu in končala v opoziciji. Peresova skala se je odvalila k vznožju.
Nato je prišla odrešitev. Skoraj. Naser je poslal vojsko na Sinaj in v Izraelu je izbruhnila panika. Stranka Rafi je vstopila v vlado. Peres je pričakoval, da bo postal minister za obrambo, a je želeni položaj v zadnjem trenutku pripadel bolj karizmatičnemu Dajanu. Izrael je v šestih dneh slavil odmevno zmago, Mož s črno prevezo čez oko pa je postal svetovna atrakcija. Ubogi Peres se je moral zadovoljiti z manj pomembnim ministrskim položajem. Skala je bila spet na dnu klanca.
Naslednjih šest let je Peres životaril, medtem ko se je Dajan sončil v oboževanju moških, še bolj pa žensk po vsem svetu. Nato pa se je sreča spet obrnila. Egipčani so prečkali Sueški prekop in osvojili neverjetno začetno zmago, Dajan pa se je zrušil kot povsem zemeljski idol. Pozneje sta bila Golda Meir in Dajan prisiljena odstopiti, Peres pa je postal očitni kandidat za premierski položaj.
A spet se je zgodilo neverjetno. Tako rekoč iz nič se je pojavil Jicak Rabin, lokalec in zmagovalec šestdnevne vojne. Imenovan je bil za premiera, obenem pa so ga primorali, da je na položaj obrambnega ministra imenoval Peresa, ki ga sicer ni maral. Skala je bila spet na pol poti do vrha hriba.
Naslednja leta so bila za Rabina pravi pekel. Obrambni minister si je namreč zadal en sam cilj: ponižati in spodkopati predsednika vlade.
Za ta namen je Peres naredil nekaj zgodovinsko pomembnega. Sredi okupiranega Zahodnega brega je dal postaviti prve izraelske naselbine, s čimer je sprožil proces, ki danes ogroža prihodnost Izraela. Besni Rabin mu je zaradi tega nadel slabšalni vzdevek »Neumorni spletkar«, ki mu je ostal vse do danes.
Nekaj let pozneje je moral Rabin sklicati predčasne volitve, ker so lovska letala, ki jih je Izrael dobil od ZDA, v državo priletela v petek, prepozno za to, da bi se častni gost vrnil domov, ne da bi s tem prekršil sabat. Verske frakcije so se uprle. Rabin se je, seveda, znašel na vrhu strankine liste kandidatov.
Nato se je nekaj zgodilo. Izkazalo se je, da je Rabin po tem, ko je končal službo izraelskega veleposlanika v ZDA, v Ameriki za seboj pustil bančni račun, kar je bilo v tistem času prepovedano. Rabinova žena je bila obtožena, on pa je prevzel krivdo in odstopil. S tem je Peres postal nosilec strankine liste kandidatov na volitvah in skala se je končno približala vrhu hriba.
Po zaprtju volišč je Peres že slavil zmago, ko se je kolo sreče spet sunkovito zavrtelo. Menahem Begin, ki so ga mnogi imeli za fašista, je proti pričakovanjem zmagal. In skala se je spet skotalila po klancu navzdol.
Na predvečer vojne v Libanonu leta 1982 sta opozicijska voditelja Peres in Rabin odšla k Beginu in ga pozvala, naj napade Libanon.
Nato je Begin zbolel za alzheimerjevo boleznijo, nasledil pa ga je še en nekdanji terorist Jicak Šamir. Sledilo je neke vrste medvladje, ko nobena od obeh glavnih strank ni mogla vladati sama, posledično pa se je razvil dvoglavi rotacijski sistem. Med enim izmed njegovih premierskih mandatov so Peresu pripisali priznanje za odpravo izraelske trištevilčne inflacije in vpeljavo novega šekela, ki je še vedno v uporabi.
Skala se je spet vzpenjala po klancu, ko se je zgodilo nekaj tragičnega. Štirje arabski dečki so ugrabili avtobus, poln potnikov, in ga odpeljali proti jugu. Varnostne sile so končale ugrabitev z odločno akcijo, vlada pa je sporočila, da so bili v njej ubiti vsi štirje ugrabitelji. Toda potem smo v našem časniku objavili fotografijo, ki prikazuje dva ugrabitelja živa po tem, ko sta bila aretirana. Izkazalo se je, da so ju agenti varnostne službe pozneje hladnokrvno usmrtili.
Sredi afere je Peres nasledil Šamirja na premierski poziciji, kot je bilo vnaprej dogovorjeno. Peres je nato pomilostil vse morilce, vključno s šefom varnostne službe Šin Bet.
Rabin se je pozneje vrnil na oblast, Peres pa je v njegovi vladi zasedel položaj zunanjega ministra. Nekega dne sem bil poklican na srečanje z njim, kar je bilo zelo nenavadno glede na to, da je najin vzajemni odpor že postal del folklore.
Peres mi je predaval o nujnosti sklenitve mirovnega dogovora s Palestinsko osvobodilno organizacijo PLO. Ker sem temu posvetil mnoga leta svojega življenja, sem komaj zadrževal smeh. Nato me je v tajnosti seznanil s pogajanji v Oslu in me prosil, ali bi lahko uporabil svoj vpliv za to, da bi vanje prepričal Rabina.
Peres je vsekakor odigral vlogo pri sprejemanju sporazuma, toda Rabin je bil tisti, ki je sprejel pomembno odločitev − in plačal zanjo z življenjem.
V svoji domišljiji vidim morilca, ki z nabito pištolo čaka ob vznožju stopnic, postane, da gre Peres le nekaj centimetrov mimo njega, in čaka na Rabina, ki se je spustil po stopnicah nekaj minut pozneje.
Odbor za podelitev Nobelovih nagrad se je nagrado za mir odločil podeliti Jaserju Arafatu in Rabinu. Peresovi oboževalci širom po svetu so zaradi tega dvignili tak hrup, da je odbor na seznam nagrajencev naknadno dodal tudi njega. Pravično bi bilo, da bi nagrado potemtakem prejel tudi Mahmud Abas, ki je podpisal sporazum s Peresom, a statut dovoljuje največ tri lavreate. Zato med njimi ni bilo Abasa.
Po Rabinovi smrti je Peres postal začasni premier. Če bi takrat sklical predčasne volitve, bi na njih premočno zmagal. Toda ni se hotel okoriščati z zaslugami mrtvega predhodnika. Zato je počakal nekaj mesecev, se vmes zapletel v slabo svetovano mu vojno v Libanonu in na koncu izgubil volitve proti Benjaminu Netanjahuju. S tem je le potrdil mojo šalo: »Če je mogoče izgubiti volitve, jih bo Peres izgubil. Če volitev ni mogoče izgubiti, jih bo Peres kljub temu izgubil.«
V vseh predvolilnih kampanjah, v katerih je sodeloval, so Peresa preklinjali in žalili. Nekoč se je pritožil nad »morjem [obscenih] orientalskih gest«, zaradi česar je bil odtlej še bolj nepriljubljen med Izraelci orientalskega rodu.
V tem času je Peres naredil nekaj modrega: šel je na plastično operacijo. Njegov videz se je z njo precej izboljšal.
Zadnja sramota se mu je zgodila, ko se je potegoval za položaj predsednika države. Predsednika, nosilca pretežno protokolarne funkcije brez realne moči, izvolijo člani kneseta. Toda Peresu je kljub temu uspelo izgubiti proti razmeroma neznanemu članu stranke Likud Mošeju Kacavu. Zdelo se je, da je bila to ultimativna žalitev.
Toda spet se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Kacava so aretirali in ga obtožili posilstva. Na naslednjem glasovanju, ki je dajalo vtis izbruha kolektivnega obžalovanja, je kneset za predsednika potrdil Peresa.
Skala je prispela na vrh hriba. Zahvaljujoč svoji neomajni energiji je Sizif vendarle zmagal. Karierni politik, ki nikoli ni zmagal na volitvah, je postal predsednik − tako rekoč čez noč celo zelo priljubljen predsednik.
Peres je več let užival v novoustvarjeni ljubezni ljudi, za katero si je prizadeval vse življenje. Nato pa ga je pred tremi tedni zadela možganska kap in je utonil v komo.
Upam, da bo okreval. Takšnih, kot je on, ne delajo več.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
