Tiskane izdaje
Gre za državi, ki si med seboj ne bi mogli biti bolj različni. Na Škotskem je vlažno in mrzlo, v Iraku je vroče in suho. Škotsko so poimenovali po njenem viskiju (ali pa je bilo ravno obratno), za bojevnike Islamske države pa je pitje alkohola razvada brezvercev, ki lahko zato izgubijo glavo (dobesedno).
Pa vendar imata nastali krizi skupni imenovalec: obe napovedujeta bližnji konec nacionalne države.
Sodobni nacionalizem se je, tako kot to nasploh velja za vse velike ideje v zgodovini, rodil v novih okoliščinah: gospodarskih, vojaških duhovnih in vseh ostalih, zaradi katerih so postale stare oblike zastarele.
Ob koncu 17. stoletja države, ki so takrat obstajale, preprosto niso bile več kos novim zahtevam. Majhne države so bile obsojene na propad. Gospodarstvo je zahtevalo nov domači trg, ki bo dovolj velik za razvoj moderne industrije. Nove velike armade so zahtevale bazo, ki bo dovolj močna, da bo zagotavljala ustrezno število vojakov in nabavljanje sodobnega orožja. Nove ideologije so ustvarjale novo identiteto.
Bretanija in Korzika nista mogli nič več obstajati kot neodvisni skupnosti. Da sta preživeli, sta se morali odreči precejšnjemu delu svoje identitete in se pridružiti močni Franciji. Združeno kraljestvo, zveza britanskih otokov pod škotskim kraljem, je postalo svetovna sila. In drugi so jim sledili, vsak v svojem tempu. Sionizem je bil zapozneli poskus posnemanja tega procesa.
Ta proces je doživel svoj vrhunec ob koncu prve svetovne vojne, ko so razpadla cesarstva, kot sta bila Otomanski kalifat in Avstro-Ogrska. Kemal Ataturk, ki je Islamski kalifat spremenil v nacionalno državo, je bi morda zadnji veliki ideolog nacionalne ideje.
A do takrat je postala ta ideja že zastarela. Realna stanja, zaradi katerih se je izoblikovala, so se bliskovito spreminjala. Če se ne motim, je bil Gustave Le Bon, francoski psiholog, tisti, ki je že pred stotimi leti trdil, da je, do takrat, ko jo sprejmejo množice, vsaka nova ideja zastarela.
Gre za naslednji proces: nekdo zasnuje idejo. In potrebna je cela generacija, da to idejo sprejmejo intelektualci. Nato je potrebna še ena generacija, da intelektualci o pomenu te idejo prepričajo množice. V času, ko se ideja dokončno uveljavi, pa se razmere, zaradi katerih je nastala, spremenijo, in potrebna je nova ideja.
Realnost se namreč spreminja veliko hitreje kot človeško mišljenje.
Poglejmo, kaj se je dogajalo z idejo evropske nacionalne države. Ko je po veliki vojni dosegla končno zmago, se je svet že dodobra spremenil. Evropske armade, ki so ena po drugi kosile s strojnicami, so se soočile s tanki in bojnimi letali. Vzpostavilo se je svetovno gospodarstvo. Potovanja z letali so izničila razdalje. Z modernim komuniciranjem se je vzpostavila »svetovna vas«.
Leta 1926 je avstrijski plemič Richard Coudenhove-Kalergi sklical panevropski kongres. V času, ko je poskušal Adolf Hitler s svojim brezupno zastarelim načinom razmišljanja celini vsiliti veliko nemško nacionalno državo, se je majhna skupina idealistov zavzemala za idejo o Evropski uniji, ki se je nato razširila po še eni strahotni svetovni vojni.
Ideja, ki je še vedno v obdobju dozorevanja, je bila na splošno sprejeta, a je tudi ta zdaj zastarela. Spričo multinacionalnega gospodarstva, družbenih medijev, boja proti smrtno nevarnim boleznim, državljanskih vojn in genocidov, nevarnosti, ki ogrožajo okolje in s tem ves naš planet, bi bilo treba nemudoma in takoj vzpostaviti svetovno vodstvo - dejstvo pa je, da je tudi to ideja, ki je še zelo dolgo ne bo mogoče uresničiti.
Zaradi zastaranja nacionalnih držav je prišlo do paradoksnega stranskega učinka: države razpadajo na vse manjše in manjše enote.
Medtem ko se vse bolj krepi težnja po večjih političnih in gospodarskih enotah, nacionalne države razpadajo. Majhni narodi po vsem svetu zahtevajo neodvisnost.
Vse skupaj ni tako smešno, kot se zdi. Nacionalne države so nastale zato, ker so v realnem svetu potrebne družbe, ki imajo določeno velikost in moč. Vendar pa se zdaj glavne funkcije držav selijo v veliko večje območne enote. Zakaj Korzika potrebuje Francijo? Zakaj Baskija potrebuje Španijo? Zakaj Quebec potrebuje Kanado? Zakaj ne bi preprosto živeli v manjši državi skupaj z ljudmi, ki govorijo v vašem jeziku?
Češkoslovaška je mirno razpadla. Tudi Jugoslavija je razpadla, a ne tako mirno. Pa tudi Ciper, Sudan in, seveda, Sovjetska zveza.
(Naj ob tem mimogrede omenim, da vse to zadeva tudi idejo o tako imenovani rešitvi ene države za naš izraelsko-palestinski problem. V času zadnjih treh generacij svet ni videl niti enega samega primera, ki bi pričal o tem, da sta se dva različna naroda prostovoljno združila v eni državi.)
Škotski referendum je ena prvih napovedi tega novega obdobja. Privrženci neodvisnosti obljubljajo, da bi se lahko Škotska pridružila Evropski uniji in Natu ter morda prevzela evro. Zakaj naj bi torej Škotska ostala v britanskem prisilnem jopiču? Navsezadnje Britanija nima več nekdanje moči.
A poraz referenduma o neodvisnosti Škotske ni spremenil poteka dogodkov, temveč jih je zgolj upočasnil.
Nacionalizem je bila evropska ideja.
Na neplodnih poljih arabskega sveta ni nikoli pognala globokih korenin. Celo na samem vrhuncu arabskega nacionalizma ni bilo nikoli povsem jasno, ali se ima, na primer, Damaščan predvsem za Sirca ali za muslimana, se ima Bejrutčan predvsem za maronitskega kristjana ali za Libanonca in ali se ima Kairčan predvsem za Egipčana, za Arabca ali za muslimana.
Med alžirskim bojem za neodvisnost mi je ogorčeni desno usmerjeni francoski politik potožil: »Preden smo mi zavzeli Severno Afriko, Alžirija nikoli ni bila enotna država. Mi smo ustvarili alžirski narod!« Pravzaprav je imel prav, le da je iz vsega skupaj potegnil napačno ugotovitev. Velikokrat sem to popolnoma enako ugotovitev slišal tudi iz ust zagrizenih sionistov v zvezi s palestinskim ljudstvom.
Sedanje arabske narode so si izmislili evropski kolonialisti. V zadnjem času je postalo vse bolj moderno omenjati Marka Sykesa in Georgesa Picota, dva povprečna birokrata, Britanca in Francoza, ki sta sestavila skrivni sporazum o delitvi Otomanskega cesarstva. Onadva in njuni nasledniki so ustvarili Sirijo, Irak, (Trans)Jordanijo, Palestino itd.
Vse te nacionalne države so bile popolnoma umetne tvorbe. Evropski načrtovalci so v glavnem imeli zelo malo razumevanja za območne razmere, tradicijo, identiteto in kulturo. Pa tudi nasploh jih vse skupaj ni kaj dosti zanimalo. Irak je bil s svojimi različnimi komponentami oblikovan tako, da je ustrezal britanskim interesom. Čudne vzhodne meje Jordanije so začrtali vzdolž britanskega naftovoda od Mosula do Haife. Libanon, ki naj bi postal dom kristjanov, je bil zarisan tako, da so bila vanj vključena tako sunitska kot šiitska območja, in to zato, da bi bil večji. Al-Šam so odvzeli Jordaniji, Palestini in Libanonu in ga poimenovali Sirija. Pozneje pa so še Alexandretto priključili Turčiji.
Vse te imperialistične manipulacije so bile v nasprotju z muslimansko zgodovino in tradicijo.
Vsi muslimanski otroci se v šolah učijo o velikem muslimanskem cesarstvu, ki se je razprostiralo od Španije na severu pa vse do Burme, od vrat Dunaja do Južnega Jemna, zdaj pa morajo na zemljevidu gledati te majcene države, kot sta, denimo, Jordanija in Libanon. To je ponižujoče.
Najprej so se pojavile težnje po tem, da bi se vsi Arabci združili pod dežnikom nacionalizma. Stranka Baas si je prizadevala (vsaj teoretično) za vzpostavitev enotne panarabske države. Ljudi je dvignil na noge junak množic, Egipčan Gamal Abdel Naser, sekularni vojaški diktator. Panarabska država bi lahko med drugim vzpostavila tudi enakopravnost med državami, bogatimi z nafto, kot je Saudska Arabija, in revnimi državami, kot je Egipt.
Naserizem je ustvaril novo ideologijo. Panarabski nacionalizem je bil »kaumi«. Območno domoljubje je bilo »votani«. Skupnost vseh muslimanov je bila »umma«.
(Ista beseda umma pomeni v hebrejščini ravno nasprotno: moderno državo. Izraelci so prav tako zmedeni kot njihovi sosedje. Tudi mi moramo izbrati svojo prioriteto. Smo predvsem Židje, Hebrejci ali Izraelci? Kaj pravzaprav pomeni »Nacionalne država židovskega ljudstva«, ki jo propagira Benjamin Netanjahu?)
Velika privlačnost gibanja, ki se zdaj imenuje Islamska država, je v tem, da gre za preprosto idejo: zbrisati je treba vse te nespametne meje, ki so jih zaradi svojih koristi začrtali zahodnjaški imperialisti, in znova vzpostaviti klasično panmuslimansko državo: kalifat.
To je sicer videti kot nekaj nasprotnega od razpadanja evropskih držav, a pomeni povsem isto: popolno zavračanje nacionalnih držav.
V tem smislu oboje pripada tako preteklosti kot prihodnosti.
Preteklost se glorificira. Mohameda in njegove neposredne naslednike (kalif pomeni naslednik) namreč idealizirajo kot brezmadežne posameznike, kot utelešenje vseh vrlin, kot ljudi, ki se ponašajo z božjo modrostjo.
A to je zelo daleč od zgodovinske resnice. Vsi trije neposredni nasledniki preroka so bili umorjeni. Zaradi sporov v zvezi z nasledstvom se je islamski svet razdelil na sunite in šiite, in tako je še danes (bolj kot kdaj koli prej). A mit je močnejši od resnice.
Kakor koli že, čeprav se oklepa preteklosti, je gibanje Islamska država (nekdanja ISIS - Islamska država Iraka in Al Šama) zelo moderno. Z enim zamahom je z mize izbrisalo vse nacionalne države in njihove različice. To gibanje temelji na jasni in preprosti ideji, ki jo zlahka razumejo muslimani po vsem svetu. In vse kaže, da je izjemno prepričljivo.
Odgovor Zahoda pa je skorajda smešno neustrezen.
Ljudje, kot sta Barack Obama in John Kerry, ter njima podobni politiki po vsej Evropi, preprosto niso sposobni razumeti, za kaj gre. S tradicionalnim evropskim prezirom do »domorodcev« ne vidijo nič drugega, kot teroriste, ki obglavljajo svoje žrtve. Kot kaže, so v resnici prepričani, da lahko novo revolucionarno idejo porazijo tako, da bodo vstopali v koalicije z arabskimi diktatorji in skorumpiranimi politiki, bombardirali upornike in projekt končali z najemanjem območnih plačancev.
To pa je skrajno napačno tolmačenje nove realnosti. Islamska država je namreč do zdaj s peščico fanatičnih in krutih bojevnikov zavzela velikanski del ozemlja.
Kaj je pravi odgovor?
Iskreno povedano, ne vem. A prvi korak, ki ga morajo narediti Zahodnjaki in tudi Izraelci, je, da se odrečejo napuhu in poskušajo razumeti nov pojav, s katerim se soočajo.
Ne soočajo se s »teroristi« - čarobno besedo, s katero je mogoče, kot se zdi, odpraviti vse probleme, ne da bi bilo treba ob tem napeti možgane. Soočajo se z novim pojavom.
Ustvarja se zgodovina.
