Tiskane izdaje
Mnogo je prijemov, s katerimi poskuša resnice željna javnost izvleči iz anonimnosti pisateljico, ki se že več kot 25 let skriva za psevdonimom Elena Ferrante. Sodelujejo vsi: bralci s pismi, novinarji z raziskovalnimi akcijami, akademiki s psihološkimi analizami njenih zgodb in celo detektivi, ki ob domnevnih razkritjih njene identitete poskrbijo za pravi medijski spektakel. Petinsedemdesetletna avtorica, katere pravo ime pozna samo njen založnik, svojo odločitev, da se je izvzela iz medijskega dogajanja, pojasnjuje prostodušno: »Ne čutim, da bi se izražala kakorkoli drugače kot skozi literaturo.«
Literarna zgodovina pozna številne primere ustvarjalnih introvertov. Za razliko od ekstravertno naravnanih kolegov se ti izogibajo javnosti; zaradi specifičnega psihofizičnega ustroja je njihova cona ugodja sestavljena iz tišine in manjšega števila dražljajev. »Zato ne moreš biti dovolj tiho, ko pišeš, noč je še premalo noč,« je Kafka odgovoril svoji Felice, ko si je ta zaželela biti ob njem, medtem ko je pisal. J. D. Salinger je bil v nagovoru novinarjem manj poetičen in bolj neposreden: »Pustite me pri miru.« V Ljubezenski pesmi J. Alfreda Prufrocka pesnik T. S. Eliot obžaluje, kako kot človek »pripraviš obraz, da boš zadostil obrazom, ki jih spoznavaš«.
Z vzponom ekstravertnega ideala, ki je sovpadel z industrijskim razcvetom v prvi polovici 20. stoletja v ZDA, se je zgodil pomemben kulturni obrat, ki je zaznamoval tudi izvorno bolj introvertna polja človekovega delovanja, kakršno je umetnost. Susan Cain v delu Tihi ugotavlja, da so introvertne lastnosti, kot sta poglobljenost in samotarsko življenje, zamenjale poteze ekstravertnega tipa: akcija, podjetnost in veščina nastopanja. Nenadoma, skorajda čez noč, ni bilo več dovolj, da je avtor knjigo napisal. Enako ali še pomembneje je postalo, da je znal svojemu delu asistirati na poti do bralcev. Suvereno in z jasnim uvidom v lastne pisateljske intence je moral znati destilirati literarno vizijo na formulo, pri tem pa so mu pomagale tudi politično korektne (ali ravno prav politično nekorektne) podrobnosti iz osebne zgodovine. Avtorjeva oseba je začela služiti kot nekakšen parapet, ki je ščitil pred nezajezljivostjo literarnega kozmosa.
Paradoksalna posledica tega trenda, ki ga je izvozil ves razviti svet, je med drugim ta, da modus vivendi umaknjenega umetnika, ki je v preteklosti pomenil malodane sinonim za ustvarjalno življenje, danes potrebuje dobre argumente, da preživi. Taka drža velja za »družbeno neodgovorno« (od intelektualca se pričakuje, da se bo družbeno angažiral), »nepošteno« (bralci imajo pravico poznati svojega avtorja) oziroma je »motivirana s prevaro« (saj ima vsakršna, navidez še tako osebna odločitev, v tržni ekonomiji marketinški predznak).
Zgoraj navedene so le nekatere od formulacij, s katerimi poskuša javnost izzvati Eleno Ferrante, naj razkrije svojo identiteto. Navidez poljubni in – skladno z italijanskim temperamentom – dramatični argumenti so vendarle simptomatični in kažejo obraz našega časa. V svetu, v katerem vse bolj velja, da je edina realnost družbena realnost, izkušamo nezmožnost misliti določene odločitve in sloge življenja onkraj tega horizonta.
Pisateljica pa se ne pusti sprovocirati. V intervjujih, pismih in odgovorih bralcem, ki so zbrani v delu Frantumaglia, ostaja zvesta svoji primarni, globoko intimni odločitvi. S preseganjem razlagalnega impulza sodobnega časa vrača besedo literaturi kot obliki človekovega nikoli do konca izrekljivega notranjega življenja, da ta govori sama zase in v svojem jeziku. »Ne preziram laži, v življenju se mi zdijo celo blagodejne,« piše uredniku, »a lagati o knjigah mi povzroča veliko bolečino, literarna vizija se mi zdi namenjena prav temu, da se vedno govori resnico ... V igrah z mediji pa naposled začneš govoriti laži in te laži koreninijo v potrebi, da bi se ponudil publiki v svoji najboljši formi, z mislimi, ki so primerne tej vlogi.« Odločitev za medijsko neizpostavljenost vidi kot pogoj za ohranjanje ustvarjalne avtonomije: »Kdor piše, išče predvsem obliko za svoj svet. Spraševati se, kaj hoče javnost, gre v povsem drugo smer. V tem primeru ni več moj osebni svet tisti, ki prek literarne forme išče javno dimenzijo, ampak je javna dimenzija potrošništva tista, ki se vsiljuje moji pisavi.«
Pisatelji so različni. Nekateri so z vsemi čuti vpeti v zunanji svet in črpajo energijo iz medosebne interakcije, drugi se pogovarjajo z mrtvimi in živijo za nočno tišino, ko zunanji svet ugasne. V petnajstih letih spoznavanja literarnih prireditev kot organizatorka in udeleženka, sem srečala zelo različne avtorje. Take, ki so na odru oživeli, in take, ki jim je na čelu pisalo, da bi raje bili drugje. Take, ki so znali motivacijo za roman strniti v koncizno misel in take, ki bi se bržkone našli v Miłoszevem priznanju: »Če povem po resnici, sem bil vse življenje pod oblastjo daimona in ne razumem najbolje, kako so nastale pesmi, ki sem jih napisal«. V teh letih sem iskreno vzljubila živo literaturo in pogovore z avtorji, ker sem doživela, kako avtorjeva prezenca lahko pomaga bralcu k izvirom njegovega ustvarjanja. A resnica je vendarle ta, da vse skupaj še vedno doživljam kot nekaj drugotnega. Pri literarnem delu me nikdar ni pretirano zanimalo, kaj ima avtor povedati o njem, pač pa bolj, kako to delo govori o moji in naši skupni globlji resničnosti. Možnosti, kako si avtorji organizirajo življenje, da uresničujejo ta cilj literarnega snovanja, mora biti tudi danes na voljo veliko, in prav je, da smejo ostati odločitve za tak ali drugačen slog lahko tudi skrbno varovana skrivnost.
***
Miljana Cunta, pesnica, prevajalka, urednica,
vodja kulturnih projektov.
