Tiskane izdaje
Politično sem disfunkcionalen. Po notranjem ustroju in vzgoji, ki jo razumem kot nekakšno moralno osmozo, sem konservativec. Všeč mi je, če dreves v mestih ne obžagujejo na krne; žre me, ko vidim, da vrtovi in zelenice postajajo parkirišča za prave osi zla: luksuzne terence. Sem proti igriščem za golf v Sečovljah (in Lipici): tematika za sušni čas, kakršno je bilo letošnje poletje. Domovina mi je mar in ne razumem, zakaj bi jo tako zagovorniki svetosti kot zagovorniki enakosti najraje razprodali tujim investitorjem; vendar je pošteni, razumni in empatični tuji vlagatelj boljši kot goljufivi in brezsrčni domači bedak. Bolj na splošno: jezi me, da stare resnice tako radi nadomeščamo z novimi zmotami.
A kaj, ko se mi upirajo tudi zatiranje, neenakost ter poseganje v osebno avtonomijo in svoboščine: te stvari jezijo liberalca. Sem torej usodno razklan. Sliši se kot slaba novica. Vendar ni, ker si to razklanost delim z vsemi drugimi – naša dvojnost je condition humaine, skupna in neizogibna človeška usoda.
Socialni psiholog na Univerzi v Virginiji, Jonathan Haidt, razklanost človeškega uma upodobi s slonom in jezdecem. Slon je del uma, ki ima na milijone let izkušenj in je veliko bolj usposobljen, prefinjen in močnejši kot njegov krotilec, ki je prispodoba mlajšega (in šibkejšega) racionalnega uma. Haidt je o naši razklanosti napisal knjigo, ki bi lahko postala učbenik. Imenuje se Hipoteza o sreči: Antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti. Izšla je leta 2006, od lani jo imamo tudi v slovenskem prevodu.
Iz nje je pognalo novo delo, The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion (Pravičniški um: Zakaj dobre ljudi delita politika in religija). Ocenjevalci ga opisujejo takole: »Haidt išče več kot zmago. On išče modrost. Pravičniški um je prepričljiva upodobitev bohotno kompleksnega in latentno prožnega moralnega sveta ..., nujno potreben glas zdravega razuma.«
Ne gre torej za zmago, ampak za nekaj več. Ta izjava bi lahko obveljala kot higienski minimum slovenske politike. V enem od sporočil, ki sva si jih izmenjavala, preden je v slovenščini izšla Hipoteza o sreči, je J. Haidt napovedal novo knjigo, s katero bo on, judovski ateist in liberalec, prisolil prijateljsko klofuto svojim. Ta knjiga je Pravičniški um.
Hipoteza o sreči
Z vidika koristnosti obeh knjig bi bilo prav, da bi ju samo tiho brali – najprej Hipotezo o sreči, ki je micelij, iz katerega je zrasel Pravičniški um –, se o njiju pogovarjali in v skladu z njunim implicitnim »poukom« tudi ravnali. Knjigi nista nastali zato, da bi z njima žugali drugim, ampak da bi pobrskali po sebi in se čudili ter zgražali, česa vsega smo zmožni. Na Slovenskem se Haidta ni spomnil nihče od tistih, ki bi metaforično klofuto lahko elegantno prisolili svojim. Prvenstvo ima zato minister dr. Žiga Turk.
Haidt pa noče biti niti prvak niti zmagovalec – on išče modrost. Politikom in vsem politično razmišljajočim bi prišlo prav, da, preden predelajo Pravičniški um, ki je diagnoza in napotilo za zdravljenje družbe, preberejo Hipotezo o sreči, ki znanstveno odgovorno, a hkrati humorno in lahkotno spregovori o simptomih. Simptomi pomagajo pri diagnozi.
Hipoteza o sreči je kakor čarobno zrcalce v Sneguljčici, ki pa nam ne gruli, da smo najlepši v deželi tej, ampak nas kaže takšne, kakršni v resnici smo. Kakšen avtorefleksivni eksperiment bi bil, ko bi se vanj pogledali poslanci slovenskih strank! (Morda bi se kdo celo pritožil, da so mu namesto kraljičinega zrcalca podtaknili sliko s podstrešja Doriana Graya.)
Naj bo kliše še tako obrabljen, Haidt v Hipotezi o sreči človeško žival lušči kakor čebulo – dokler ne pride do tistega biserčka na koncu, ki ga ni več mogoče oluščiti. Ampak on ni tako naiven, da bi mislil, da je stvari prišel do dna: zato je dal knjigi naslov Hipoteza ... Ko bi tako razmišljala slovenska politika – ko bi le ne bili eni in drugi prepričani, da vsaki stvari vidijo do dna in da je vse mogoče doseči z voljo in trmo!
So namreč stvari, ki jih s hotenjem, še manj pa s trmastim vztrajanjem sploh ne moremo doseči. Vzemimo preprosto, a življenjsko pomembno stvar, kakršna je spanje, pa tudi druge, kot so skromnost, modrost, ljubezen, sreča.
»Levi« in »desni« možgani
Obstajajo stvari, ki se jim na ta način ne moremo niti približati. To je za politike vseh smeri, ki tako vdano služijo levi možganski hemisferi, nedoumljivo. Leva hemisfera hlepi po môči, nadzoru, merjenju, preštevanju, posedovanju in manipuliranju – konec koncev leva polobla obvladuje desno roko, ta pa tudi grabi, jemlje, zatira.
Leva možganska polobla tudi definira stvari in pojave, jih torej »grabi« z besedami in interpretira; očarana je nad omejeno virtualno resničnostjo, ki si jo je ustvarila sama in je zato samousklajena, samozadostna in torej odklopljena od resničnega življenja.
Njena posebnost (neprecenljiva, predvsem ko gre za jezik in še posebej za sistematično misel, pa tudi za temelje preživetja: hrano, streho nad glavo itd.) je ozka pozornost na detajle. Če pa s tem pretiravamo, in to velja za današnji čas in zlasti za politike, si zastiramo pogled na veliko sliko. Velika slika pa je življenje, ki ga poseljujemo državljani.
Več veljave bi morali dati desni možganski polobli, ki je na široko odprta v stvarni svet, z njim tke mreže vsakršnih, tudi nerazumljivih odnosov, je empatična in nasploh pozorna na vse Drugo, karkoli že to je poleg nas. Einstein je našo razklanost opisal takole: Intuitivni um je darilo, racionalni um je zvesti sluga. Mi smo ustvarili družbo, ki časti slugo, na darilo pa smo pozabili. V teh besedah je skrit nasvet za veliko pomembnejše reforme, kot so te, ki nam jih pripravljajo.
Ljudje smo obupno, že kar brezupno pristranski. Odlomek iz Hipoteze o sreči govori o »naivnem realizmu«:
»Ljudje smo prepričani, da svet vidimo neposredno, tak kot v resnici je. Poleg tega mislimo, da so dejstva, kot jih vidimo mi, očitna tudi za druge, torej bi se morali strinjati z nami. Če se z nami ne strinjajo, je možno samo dvoje: ali ustreznih dejstev še ne poznajo ali pa jim pogled zastirajo lastni interesi in predsodki. Ljudje priznajo, da njihova stališča oblikuje družbeno okolje, a take izkušnje vedno razumejo kot poglabljanje svojega razumevanja ... kulturno, družbeno ali poklicno ozadje DRUGIH pa služi pojasnjevanju njihovih predsodkov in prikritih nagibov ... Naivnemu realistu je jasno ko beli dan, da ideologija in koristoljubje vplivata na vsakogar. ‘Razen name. Jaz stvari vidim take, kot v resnici so.’
Če bi lahko nominiral enega samega kandidata za ‘največjo oviro svetovnemu miru in družbeni harmoniji’, bi bil to naivni realizem, ker ga je tako lahko z individualne prevesti na skupinsko raven: moja skupina ima prav, ker stvari vidi take, kot so. Kdor se ne strinja, je obremenjen z verskimi in ideološkimi predsodki ali pa ga žene koristoljubje. Naivni realizem nam ponuja svet, poln dobrega in zla.«
Vsi proti vsem
Vse je tako na dlani: eno samo manihejsko udrihanje enega po drugem.
Toda Haidt lušči naprej:
»Modrost je tiha vednost, ki človeku dopušča uravnotežiti dva niza stvari. Modri ljudje znajo svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih in potrebami ljudi in stvari onkraj takojšnje interakcije z njimi (npr. institucijami, okoljem ali ljudmi, ki bi jih lahko stiska ali nesreče doletele pozneje). Nevedni ljudje vse vidijo kot črno ali belo – močno se zanašajo na mit čistega zla – in nanje zelo vpliva lastno koristoljubje. Modri znajo stvari videti s stališča drugega, ceniti odtenke sive in nato izbrati ali svetovati ukrepanje, ki dolgoročno najbolje deluje za vse ...«
Odtenki sive torej niso tako slabi. In naprej:
»Vsaka kultura razvija znanje na katerem od polj človekovega bivanja in delovanja, toda nobena ne more biti izvedena na vseh. Enako velja za oba konca političnega spektra ... Liberalci so vešči razmišljanja o zatiranju, enakosti, avtonomiji in pravicah posameznika, še zlasti pravicah manjšin in nekonformistov. Konservativci so boljši preiskovalci zvestobe skupini, spoštovanja avtoritete in tradicije ter svetosti. Ko prevlada ena stran, so rezultati skoraj vedno grdi. Družba brez liberalcev bi bila do mnogih posameznikov neprizanesljiva in zatiralska. Družba brez konservativcev bi izgubila številne socialne strukture in omejitve, na katerih dragocenost nas je opozoril Durkheim. S prihodom svobode bi se razpasla brezpravje in razpuščenost. Modrost je zato najbolje iskati tam, kjer jo najmanj pričakujemo: v duhu oziroma umu naših nasprotnikov. Ideje svoje strani že poznate. Če si lahko snamete plašnice mita čistega zla, boste morda prvič uzrli kakšno dobro tudi na drugi strani ...«
Namesto sklepa
Naše težave niso značilno slovenske, ampak značilno človeške; živo se jih zavedamo zato, ker smo jih prignali dlje kot drugi. Preveč visimo na skrajnih polih svetovnih nazorov in tragično izgubljamo občutek za odtenke sive. Težave, ki so samo neizogibni del naše človeške usode, od nas zahtevajo, da se trajno trudimo premoščati razkol v sebi in s tem zdraviti razklano družbo.
Za začetek bi si lahko za uho zapisali vprašanje, ki je hkrati naslov zadnjega poglavja Haidtove knjige Pravičniški um: Kaj ne bi bilo mogoče, da bi bili mi vsi malo bolj konstruktivno sprti.
Janez Penca je prevajalec in založnik knjige Jonathana Haidta.
