Tiskane izdaje
Razprodaja suverenosti
Več kot desetletje sem delal v tujini, zato mi tuji jeziki zvenijo domače, s kitajščino vred. Večjezičnost Slovencev je krepitev in odpiranje v svet, čeprav zanemarjamo francoščino in še bolj ruščino. Zato ne motijo tuji napisi, recimo »coffee dream« po pivnicah ali »open« na Petrolovih postajah in drugi. Toda nekje je meja, ki smo jo najbrž presegli. To, kar delamo s svojim jezikom, je enako razprodaji slovenskega premoženja in suverenosti. Če bomo Slovenci kot narod preživeli sedanjo gospodarsko in kulturno čistko v korist tistih, ki nas želijo v imenu svojih žepnih interesov in politične moči najprej podrediti, potem pa izbrisati, bo tudi razprodaja slovenščine ocenjena kot nacionalna izdaja. Gre za jezikovni TTIP. Za internacionalizacijo na način samouničenja nam v kulturi manjka samo še slaba jezikovna banka.
V srednji šoli sem se ob branju Vojne in miru spraševal, zakaj je ruska aristokracija govorila francosko. Pozneje sem odkril enega od razlogov: ruska elita je govorila francosko tudi zato, da bi zavrnila zahodne očitke, da so manjvredni Slovani, nekulturni vzhodnjaki in barbari – šlo je za slovansko-vzhodni sindrom drugorazrednosti.
In kako je v tem pogledu z nami? Zakaj nam očarljivi pevski zbor Plamen iz Kanade poje slovenske pesmi, naši pevci pa na Evrosongu in tudi drugje prepevajo angleško? Zakaj se Koroški Slovenci desetletja bojujejo za dvojezične napise, naša mesta pa so polna tujih enojezičnih. Kaj je z nami? Gre tudi pri nas za slovensko-hlapčevski, za tržno-pogoltni sindrom, za naše tleskanje s petami pred tujci ali samo za zgodovinsko začasno nedoraslost domače elite – ali za kaj drugega. Nikogar ne obtožujem, postavljam pa nekaj vprašanj.
Tuji napisi so vedno politični
Prvič, napisi v mestih. Verjamem, da je dobro, da je na ulicah vidna naša odprtost v svet in prisotnost tujih firm: Lidli, Spari, Hofferji, Bauhousi. A ne gre samo za tuje firme in našo vpetost v svet. V Celju so pred leti odpirali trgovsko hišo in so za njen naziv povprašali občane. Nekaj naivnežev je predlagalo nazive, kot Celjanka, Barbara celjska in podobno, a zmagal je City Center. V mirni Stanetovi ulici je lepa nova trgovina z naslovom New York. Toda tam ne prodajajo ničesar ameriškega. Kamor koli pogledaš, so tuji napisi in nazivi. Pred tedni je vsevedni udeleženec v oddaji Panoptikum trdil, da so dvojezični napisi na avstrijskem Koroškem politično vprašanje, enojezični v naših mestih pa ne. Ne drži: tuji napisi vsepovsod so še kako politični, so del deslovenizacije, v katero privoljuje samostojna Slovenija. Če so vzroki za tujo dekoracijo naših ulic ekonomski, ali potem naše trgovine živijo od tujcev? Ali pa Slovence privlačijo tuji nazivi? Ali pa so trgovci nori in z domačimi kupci govorijo v tujem jeziku? Kakšen je torej naš sindrom?
Drugič, oglaševanje, predvsem na televiziji. Hvala bogu, da smo del odprtega trga – seveda po volji velikih igralcev, ki nas trepljajo po žepih. Tuje firme imajo pač svoja imena, ki se jih ne da spreminjati, toda zakaj so tudi opisi izdelkov v tujem jeziku? Primeri: oglasu za avto sledi passion for life, za plenice double care, pa še trans-free maščobe, free2go. Hrvati imajo TV-oddajo Volim Hrvatsku, pri nas pa z I love my country oglašujemo pecivo. Povsem običajno je govoriti, da smo in ali out, support, team building, all inclusive, player, stand up komiki, start up podjetja, breaking news, roaming, outcome, win-win, outsourcing, follow the money in drugo. Zaradi tega seveda ne bo konec sveta, toda v naslednjih desetletjih bo prišlo v Slovenijo na tisoče novih izdelkov in storitev, kar je prav. Če bomo za večino prevzeli tuja imena, se ne bomo več pogovarjali v slovenščini.
Celo najboljšim je
Tako nam vzbujajo občutek, da ne beremo samo slovenskega časopisja, temveč tudi tuje misli in opredelitve. Vendar se vprašujem: zakaj? Ali omenjeni in drugi dobri pisci govorijo tistim bralcem, ki razumejo angleško; ali poučujejo tiste, ki tujega jezika ne znajo? Ali so svetovljani, češ, mi vidimo in mislimo širše, večjezično. Če je tako, jim priporočam, naj se začno učiti kitajščino.
Kakor koli, zdi se, da nam sporočajo, da slovenščina ni dovolj prepričljiva – da na primer »podpora« pomeni to samo pri nas, ko pa zapišejo »support«, pa to pomeni podporo povsod po svetu, celo na Luni. So torej obupali nad slovenščino? Ali nad čim drugim? Novinarji večkrat upravičeno očitajo vladi in politični eliti, da se ponižuje pred Brusljem, Nemčijo in Ameriko, toda ali se novinarji sami prav tako ne klanjajo preveč pred imperialnim jezikom?
John Zankar in
Petič, najbolj bizarni primer. Net TV predvaja, med drugim, tudi ruske nadaljevanke, kar je vsekakor osvežitev v poplavi ameriških brzostrelnih filmov. Med temi je zgodovinska serija, ki ima v ruščini naslov Pepel po glavnem junaku. In čeprav je, se zdi, pravilo, da osebnih imen v tujih filmih ne spreminjamo, se omenjena nadaljevanka oglašuje z izrazom Ash, kar pomeni pepel v angleščini. Torej – ruska nadaljevanka na slovenskem medijskem trgu v angleščini. Upam, da ne bomo kmalu pisali John Zankar in Franck Presheren. Vendar primer ni osamljen. V oddaji Tarča o ameriških volitvah se je tehtno oglašala tudi slovenska dopisnica iz Moskve. Med drugim je slovenskim poslušalcem sporočila, da smo se pred mnogimi leti vsi spraševali: »Who is mr. Putin?« Torej iz ruščine z angleščino v slovenščino.
Grafitarska duhovitost predsednika vlade
Slovenijo upravlja demokratično izvoljena vlada. In ker je jezik del kulture, je položaj slovenščine tudi v njeni pristojnosti in odgovornosti. Pri tem pa so mnoge nejasnosti, naj omenim vsaj tri. Predpostavka je, da ministrstva delujejo v okviru vladne politike. Če je tako, ni jasno, kaj je nameravala vlada s predlogom o uvrstitvi angleščine na univerze, torej z internacionalizacijo visokega šolstva na način deslovenizacije. Drugo, ko na TV poslušamo in gledamo izjave ministrov, je v ozadju napis Government of the Republic of Slovenia. Nič hudega, toda ali imamo v Sloveniji vlado ali government? Komu je namenjen tuji napis, ki ga gledamo državljani? In še bežna opomba. Premier je nedavno ponovno opozoril, da se v sami slovenščini skriva angleščina. Ponovil je besedi »sLOVEnija« in »čLOVEk«, pozabil pa je na »zLOVEšč« ali na »štEVILo«, ko »evil« pomeni kar zlo. Kako grafitarsko ceneno za univerzitetnega profesorja in predsednika vlade oziroma governmenta.
Kaj je torej z nami, z oglaševalci, novinarji, znanstveniki, s predsednikom vlade? Prodajamo skupno imetje, suverenost, tudi jezik in kulturo. V času nesamostojnosti je bil slovenski jezik nujna opora. V času samostojnosti kakor da te opore ne potrebujemo več, ker z njo ne moremo na svetovni trg. Toda zdi se, kot da niti bank, letališč, pristanišč in blagovnih znamk ne potrebujemo. Nujni so samo davkoplačevalci, ki se vsaka štiri leta prelevijo v volilno živino. Kaj je torej z nami v svobodi in demokraciji?
Kritiki polpretekle zgodovine upravičeno opozarjajo na nekdanje enoumnosti. Takrat smo imeli eno partijo, a smo se življenju in sistemu čudili na več načinov, danes imamo na desetine političnih strank, vendar se vsi čudimo enako – z »wow« (vau). Nekoč smo si voščili rojstne dneve vsak na svoj način, od otroških do starčevskih čestitk, danes vsi prepevamo Happy birthday to you. Vprašanj je torej več kot odgovorov. Na vsa pa je že davno odgovoril naš politično puhasti predsednik Borut Pahor, in sicer s: »So what!« Pa kaj, Slovenialand! Zdržimo še malo, saj kmalu pridejo digitalizacija, Uber in TTIP. Po novem si lahko sami vnaprej plačamo tudi svoj pokop.
Ivan Seničar, upokojeni veleposlanik
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
