Tiskane izdaje
Še huje pa je, če direktor podjetja nima nikakršnih načrtov. Če trmasto dela, kakor je vajen in kar pojmuje kot edino zveličavno. Na to je ponosen. A čas ga prehiteva. Redka podjetja v proizvodnem sektorju vlagajo v raziskave in razvoj. Zato zagrenjeno ugotavljamo, da smo zaostali. Večina podjetij je zasebnih, v družinski lasti ali v lasti več oseb, ki pa se v vodenju ne udeležujejo in prepuščajo vse prvemu med njimi, ki se na posel razume. Pri nas ni tradicije, da je treba nenehno razvijati kaj novega in da morajo pri tem sodelovati vsi.
Neuspešni krmarji podjetij
Čim manjše je podjetje, tem večja je odvisnost od vodje, od direktorja, ki je v tem primeru tudi lastnik. Za podjetje so nujni izkušnje, poslovni stiki, znanje o vodenju, karizma in strateška kompetenca voditelja. Zato so manjša in srednja podjetja tako ranljiva, ker je vse odvisno od enega samega človeka. (V velikih podjetjih so kompetence razdeljene, vedno se najde kdo, ki prodre z idejami in pridobi zanje celotno vodstvo.)
Takšni direktorji niso inovativni, nimajo domišljije, čeprav so poslovno spretni. V tem je velika razlika. Vsako investicijo v strojni park skrbno preračunajo in se zavarujejo pred morebitnim izpadom tehnike. Ne upoštevajo pa, da je glavna teža vodenja skrb za prihodnost: ne zaostati za drugimi, za svetom, za konkurenti, poskušati biti med prvimi, biti viden in upoštevan na trgu. V tem je pri večini naših podjetij strahovita vrzel, ki ima zelo široke posledice, saj se multiplicira na celotno industrijo, na gospodarstvo, na državo. Tu je vir naše revščine.
Imamo 7200 proizvodnih podjetij (po GZS), med katerimi ima po raziskavi Sursa samo slaba desetina (450) svoj stalni raziskovalno-razvojni oddelek, v katerem zaposleni ves dan snujejo nove izdelke, ki bodo prišli na trg šele čez kakšno leto in bodo s svojim odzivom na njem usodno vplivali na prodajo podjetja, njegov prihodek, dodano vrednost in presežek. Direktorji podjetja postavljajo kretnice, ki premikajo na milijone evrov (prihodek podjetja z desetimi zaposlenimi). Zato so ključnega pomena.
Ugled podjetja je odvisen od tega, ali se pojavljajo pod njegovim imenom izdelki, ki so novi ali celo prvi na trgu. Pri 80 do 90 odstotkih srednjih podjetij (od 50 do 250 zaposlenih) je direktor podjetja odločilen za uspeh. Veliko večjih podjetij je popolnoma ukrojenih po vodilnem človeku. Tako ga ocenjujejo tudi borzni analitiki. Mnogi vodje inovativnih podjetij nastopajo v javnosti kot nekakšne pop zvezde. Ustvarjajo javno mnenje, njihove kritike vladnih napak so vidne in upoštevane.
Brez krmarja ne gre
Med 2313 anketiranimi proizvodnimi podjetji je Surs našel samo sedem odstotkov takšnih, ki načrtno in stalno razvijajo nove izdelke. V celotni industriji s 7200 podjetji (leta 2008) jih torej samo en odstotek razvija lastne nove izdelke. To pomeni, da vodstva v večini podjetij niso inovativna, ker nimajo niti znanja, niti domišljije, niti ustvarjalnosti, da bi iskala nove ideje in jih uresničevala po naporni poti raziskav in razvoja. Svojim razvijalcem ne morejo povedati, naročiti ali svetovati ničesar. Zato tudi razvijalcev nimajo. Jih ne potrebujejo, ker se zanašajo na svoje stalne, »preizkušene« izdelke. To je razumljivo, kajti tehniki so pri nas v vodstvenih ekipah izjema; v Nemčiji so izjema netehniki v menedžmentu.
Slabi ekonomski in inovacijski rezultati podjetij dokazujejo, da so brez krmarja, brez motorja, ki bi jih poganjal v čedalje hitrejši tekmi na trgu. Zato je razumljivo, zakaj imamo tako malo patentov v primerjavi z bogatimi majhnimi državami (leta 2008 le 64 na milijon prebivalcev; Avstrija 209, Švica pa 453). Zato imamo nekajkrat manj blagovnih znamk, kajti podlaga zanje so inovativni, na trgu uspešni izdelki (vseh znamk, prijavljenih do konca leta 2007, imamo pri nas 191; v Avstriji 1435, v Švici pa 2173).
Kot končna posledica je dodana vrednost na zaposlenega nekajkrat manjša kot v drugih majhnih državah, s katerimi se radi primerjamo. Zato so tudi naše plače nekajkrat nižje. Slovenija je torej v svoji bazi, ki odloča o blaginji ljudi, o njihovi zaposlitvi, o delovnih mestih, brez krmarjev. Prepuščena je naključnemu delovanju, usodno podvržena nihanjem na svetovnem trgu, naročilom velikih multinacionalk, finančnim krizam, ki se pri nas kažejo nekajkrat ostreje kot v primerjanih državah. Udarci krize so bili hujši, posledice so se pokazale v brezposelnosti, prejemkih ljudi, nizki socialni preskrbljenosti, pa tudi okrevanje je precej počasnejše, saj ni še nikjer videti novih delovnih mest, da bi se brezposelnost začela zmanjševati. Dokler bo rast proizvoda manjša od rasti produktivnosti, novih zaposlitev po ocenah ne bo pred letom 2012.
Kot krmar odpovedala tudi vladna raven
Pojdimo zdaj na najvišjo, vladno raven, tja, kjer se krojijo ukrepi za premagovanje trenutnih zavor in konfliktov v bazi. Politiki govorijo v jeziku, polnem simbolov, ideološkosti in vzvišenih fraz, s katerimi ne vedo, kaj početi. Vsak dan jih lahko osupli poslušamo na televiziji. Za razvoj Slovenije je odgovorna elita, vendar ne povedo, kje je.
Franček Drenovec govori o kolapsu elite, pri čemer misli na staro, ki je zgradila našo industrijo iz nič. Nove elite ne vidi. Zato je politika osamljena, kajti tisto malo elite, ki je je preostalo, se je že pred krizo kompromitirala in je nihče ne posluša, ker so njeni nasveti brez vrednosti. Zato politiki ne vedo, kako prilagoditi sredstva cilju, ki ga razumejo splošno in neoprijemljivo kot »odličnost« Slovenije. To ni izhod iz zagat.
Ker so to politiki ali filozofi, nimajo znanja, kako začeti v praksi, na realnih tleh, kjer je vizija vrednot brez vrednosti in kjer veljajo samo interesi in napori, domišljija in ideje posameznikov in podjetij. Tu se rojevajo uspehi, zmage in preboji, tu se ustvarja »domači proizvod«, vir plač in sredstev za bolnišnice in ambulante, univerze in šole, sodnike in javne uradnike.
Tu se je mehanizem zataknil. Nič več ne deluje tako rekoč neopazno, avtomatično, v nepretrganem toku. Od tod izvirajo apatija, brezizhodnost in brezposelnost. Politologi in filozofi so tu odpovedali. Gradili so svoje teze, dokler so pritekali davki nekako neopazno iz podjetij v proračun. Danes molčijo, ker ne poznajo rešitev. Ker ne poznajo zapletenosti rojevanja izdelkov za trg. Svoje delo je treba prodati, da dobiš denar za svoje potrebe in za potrebe države. Tega nauka ne poznajo. Za to jih ne smemo kriviti. Za to so v družbi pristojni drugi: proizvodna in razvojna elita, ki je ni, ker je razpadla po osamosvojitvi in nam je v dvajsetih letih še ni uspelo rekonstruirati na nekdanjo raven.
Premier ni kriv za vse
Mediji krivijo premiera Pahorja in zahtevajo njegov odhod, da bi se rešila levica in Janši preprečil prihod na oblast. Ne vprašajo pa se, zakaj je država brez krmarja. Ali ima Pahor podporo celotne koalicije in vseh ministrov? Ali mu ne prirejajo nenehno presenečenj s svojimi aferami in napačnimi besedami?
Na začetku krize je sprejel, sicer precej pozneje kakor Nemci, uredbo o prevzemu dela plač zaposlenih, ki so jih podjetja postavila na čakanje, in o delnem plačilu zaposlenim, ki so delali krajši delovni čas od predpisanega; tako je preprečil, da bi se čez noč povečala vojska brezposelnih, in omogočil podjetjem, da so obdržala visoko kvalificirane kadre, kar jim je pozneje, ko so se naročila popravila, pomagalo pri hitrejšem okrevanju.
A to je bil samo odlog udara krize. Pozneje je Pahor izgubil kompas in moč odločanja, ker se stranke koalicije niso uskladile za globlje in načelne sistemske reforme. Posebni interesi strank so si nasprotujoči. Zato se Pahor opoteka od ene afere do druge, ki čedalje bolj spodkopavajo ugled vlade v javnosti.
Premier ne vidi več bistva: krize podjetij v kapitalski suši in kadrovskem siromaštvu kot ključ do izhoda iz krize. Samo del podjetij ima krmarje, ki se uspešno uveljavljajo na trgu. Večina pa usiha pod diktaturo statusa quo, ki mu niso kos. Ne zmorejo se usmeriti v inovativno preobrazbo izdelkov, asortimana in kupcev, da bi se rešili iz sindroma podrejenosti in nizkih cenovnih razredov, v katerem postajajo investicijsko čedalje bolj nesposobni.
Ker današnje investicije napovedujejo aktivnost čez tri, štiri leta, rasti še ni pričakovati. Slovensko gospodarstvo je obsojeno na stagnacijo in povečevanje zaostanka za majhnimi bogatimi državami Evropske unije. Slovenija je v razvojnem šoku, njen razvojni sistem je obupno zastarel, ni se spremenil od osamosvojitve, ko se je zaradi izgube trga in zatajitve države zrušil. Kolaps krmarjev je čedalje bolj pereč problem. A je prav od krmarjev odvisno, kako bodo sprejemali reforme in kako jih bodo znali izkoristiti, da bodo začeli reševati vse težave, ki so se nam nagrmadile.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
