Tiskane izdaje
Analitiki vzroke za to stanje iščejo na številnih ravneh. Omenja se vse, od neučinkovitosti delovanja državnih institucij, neustrezne zakonodaje do neizvedljivih strukturnih reform. Gotovo te ocene delno držijo. Njihova past pa je, da puščajo ob strani celostni pogled. V naslednjih vrsticah bomo predstavili tezo, da je ureditev države na vseh ključnih točkah razglašena z miselnostjo njenih prebivalcev: odklanjamo sistem tržnega gospodarstva, zadržani smo do evropske perspektive in zahodne kulture. Tudi do svoje države smo skrajno sumničavi, kar se tiče nezaupanja svojim institucijam spet v samem vrhu EU. Sam nastanek države – osamosvojitev – minoriziramo, razlagamo kot projekt kapitalskih elit ali povezujemo z nacionalizmom. Ni tvegana trditev, da danes osamosvojitev Slovenije in uvedba demokratične ureditve ne bi bila več mogoča. Slovenija postaja lupina. Goli niz institucij, ki nimajo več podpore niti na vitalnih točkah za obstoj države.
Ureditev države
Verjetno je največje neskladje med ureditvijo države in miselnostjo državljanov pri vprašanju gospodarske ureditve. Tržno gospodarstvo, ki smo ga sprejeli leta 1991, pade pod označevalec »kapitalizma«. To je ureditev, za katero velja prepričanje, da temelji na krivici in naj bi vodila le v bogatenje peščice na račun obubožane večine. Dejstvo je, da tržno gospodarstvo proizvaja patologijo, vključno z razslojevanjem družbe. Toda presenetljivo je, da je odklonilnost do tržnega gospodarstva pri nas precej večja kot v deželah, kjer so gmotne razlike bistveno večje. Naj omenimo znamenit neuspeh referenduma v Švici glede zmanjšanja plačnih razmerij. Hkrati pa je Slovenija po Ginijevem koeficientu ena najbolj egalitarnih držav v EU. Očitno je, da protikapitalistični sentiment ne izhaja iz izkušnje, ampak iz specifične moralne zahteve. Zdi se, da je v ozadju ideja vulgarno razumljene egalitarnosti, to je uniformnost človeka. To se je nazadnje pokazalo v popolni odsotnosti resne diskusije ob predlogu socialne kapice, o čemer sem pisal na drugem mestu (Posameznik in masa brez grudic, Delo, 11. 10. 2014).
Podobno velja za druge velike odločitve, pristopa k EU. Globino zadržanosti do evropske perspektive še najlepše ponazarja razvpita ceremonija v Stožicah pred dvema letoma, ko je v zabavo celotnega državnega vrha neka nastopajoča skupina smešila EU kot »bando cigansko«. Še veliko slabše je z odločitvijo o vstopu v zvezo Nato, vse glasnejši so pozivi k izstopu. Kolikor so v njem po vložku dominantne ZDA, je v zvezi s tem pomenljivo mesto Slovenije, ki jo je zasedla v nedavni raziskavi. Znašla se je v samem vrhu držav, ki najbolj sovražijo ZDA. Dosegla je sedmo mesto in je v družbi z Iranom, Jemnom, Pakistanom, Palestinskimi ozemlji itd.
Kaj dela Slovenija, članica EU in Nata, v družbi s pretežno islamskimi državami, ki so zaradi kulturno-zgodovinskih izhodišč (in mnoge od njih v vojni) dejansko v nepomirljivi napetosti z zahodno vrednostnimi standardi? Tista Slovenija, ki je zaradi ničelne tolerance do posega v zahodni slog življenja prisiljena v brezglavo zadolževanje na zahodnih kapitalskih trgih. Odgovora ni mogoče iskati v odnosu do posamezne države, do ZDA konkretno. Zaradi njihove dominantne vloge so simbol Zahoda in tako strelovod vseh kritik. Če bi raziskovali »hate-index« v odnosu do označevalcev, kot so Zahod, demokracija, EU, bi Slovenija gotovo prav tako opozorila nase. O vzrokih v nadaljevanju.
Obstoj države
Ni razglašena le ureditev Slovenije z mišljenjem njenih prebivalcev. Celo obstoj države, z osamosvojitvenim aktom na čelu, občutimo vse bolj nelagodno. Pomislimo le na odnos do desetdnevne vojne. Res je, da je bil krvni davek, ki smo ga plačali za obstoj za osamosvojitev relativno majhen. Toda ne le zaradi sreče ali naključij: vojaški odziv je bil glede na okoliščine (odsotnost lastne vojske itd.) presenetljivo učinkovit. Dovolj, da agresorska armada ni gladko dosegla svojih ciljev. Povsod drugod bi tak izid poimenovali z izrazom zmaga. Pa vendarle, nam gre ta označevalec težko z jezika. Bolj nas pritegne razmišljanje v drugo smer: JNA naj bi z lahkoto zmečkala Slovenijo, če bi le hotela. To je najbrž seveda res. Toda vseeno je težko razumeti, da smo narod, ki mu več pomeni sovražnikova možna zmaga kot svoja dejanska. Tak odnos bi lahko imeli za nesporazum, če ne bi naleteli na sistematično odklonilnost do nastanka države, ki jo ponazarjajo, denimo, izrazi, kot sta »martinčkanje«, »taborniki« itd. Odrekanje pomena dogodkom v juniju leta 1991 je še težje razumeti, saj bi bili priča moriji, ki jo je taista armada zagrešila takoj zatem na tleh Hrvaške in BiH.
Tudi če damo akt osamosvojitve na stran, ne moremo spregledati, da imamo danes težave že na ravni pogojev, ki so nastanek države sploh omogočili. Vse se je začelo z zahtevama po oblikovanju države lastnega naroda in po ločitvi od kulture, ki smo ji pripadali. Tako prvega kot drugega zdaj ni mogoče izreči brez cmoka v grlu. Sama ideja utemeljitve državnosti na narodu ima nacionalistični podton. Priča smo bili zlorabljanju primera izbrisanih za dokazovanje grešnosti države že na ravni njene ideje. Enako je z vrednostno opredelitvijo na osi Balkan–Evropa. Zanimivo je, da v vseh preostalih državah nekdanje Jugoslavije najvišji predstavniki označevalec »balkankost« prostodušno uporabljajo v negativnem pomenu. Le pri nas je to tabu, čeprav je bila vrednostno-kulturna preusmeritev z Balkana v Evropo samo jedro oblikovanja svoje države. Morda se sliši provokativno, toda zdi se, da danes osamosvojitev Slovenije ne bi dobila podpore.
Avtoimunski odziv
Vse opisano izhaja iz zgodovinske izkušnje, ki je konstantna izkušnja averzije do oblasti. Če damo Karantanijo in nekaj slovenskega plemstva na stran, se v vsej svoji zgodovini Slovenec ni mogel prepoznati v lastni državni tvorbi. Z nastankom nacionalnih držav se je položaj le še zaostril. Oblast – tako institucije kot zakoni – so bili za nas vedno simbol nečesa tujega. S tem smo se naučili živeti, saj frontalen upor ni bil mogoč. Hkrati pa smo znali ohraniti pod površino zunanjega spoštovanja oblasti trdno zvestobo lastni samobitnosti. Zato smo se vedno odlično znašli z negativnim pojmom svobode: skozi več ali manj odkrito upiranje oblasti in spretno izigravanje zakonov. Kot Martin Krpan.
Zadrega je, da tak pojem svobode ni konstitutiven, v svojem jedru nič drugega kot kljubovanje. Z nastankom svoje države smo se prvič v zgodovini spopadli s popolnoma novim položajem, ki mu žal nismo kos. V odnosu do države uporabljamo edino držo, ki jo poznamo: zavračanje in kljubovanje. Le da smo ga zdaj obrnili navznoter, proti lastnemu organizmu. To potujejo tudi raziskave, po katerih smo v nezaupanju državnim institucijam v samem vrhu. Te postanejo posledično neučinkovite in rezultat je oslabelost države, ki ne more več popraviti treh mostov.
Odsotnost državnosti ima še eno posledico. Naš vrednostni sistem ni pravo – to je bilo tuje, sprejeto na Dunaju ali v Beogradu –, ampak morala. Ne zapleten sistem odnosov, ampak abstraktni svet principov. Kdor se spopada z upravljanjem življenja tukaj-in-zdaj, se nauči, da realnost vedno zaostaja za moralnimi ideali. Kdor pa živi v notrini moralnega občutka, sčasoma zapade moralnemu fanatizmu. Od tod ekscesno pravičnjakarstvo Slovencev, ki po shemi vse-ali-nič obsodi kot absolutno Zlo vse, kar ni absolutno popolno. Ker tržno gospodarstvo ne ustreza naši predstavi o Pravičnem, ga obsojamo kot Zlo vsega zla. Ker ravnanje imperija – kar ZDA nedvomno so – ne ustreza naši predstavi o Pravičnosti na svetu, smo po »hate-indexu« v svetovnem vrhu.
Opozoriti je treba, da to ni hvalevredna načelnost, ampak tvegana pot v dezorinetacijo. Tako je slovenski intelektualec kritičen do zahodne podpore prevratu v Ukrajini, ne moti ga pa aneksija Krima k Rusiji in zakup 1/6 obdelovalnih površin s strani Kitajske. Pri omejevanju svobode interneta srdito obsoja prisluhe obveščevalnih zahodnih agencij, hermetično zapret internet na Kitajskem pa nekako uide izpred oči. Moralni fanatizem razkolje svet na Dobro in Zlo, pri čemer je dober vsakdo, ki je v sporu z instanco, ki jo imamo za Zlo. V kakšne zdrse lahko to vodi, ni treba posebej opisati.
Ta prispevek se ne more končati optimistično. Zdi se, da znamo s svobodo najbolje, dokler je nimamo. Čim vznikne lasten državni organizem, ga avtoimunsko napademo. In pri tem uporabljamo absolutne kriterije po formuli vse-ali-nič. S tem smo državo oslabili do roba in izgubljamo nadzor nad našo umestitvijo v mednarodno okolje.
––––––
