Tiskane izdaje
V Sloveniji je pogosto prisotno mnenje, da je pri nas vse narobe. Vsi kradejo, goljufajo, se podkupujejo, svet gre naprej, mi zaostajamo. Če pa pogledamo stanje, na primer lestvice svetovnega blagostanja, je stanje naše države precej bolj pozitivno.
Med svetovno najbolj cenjenimi lestvicami blagostanja je Legatum Prosperity Index. Za leto 2014 se Slovenija uvršča na visoko 24. mesto, pred Španijo (26), Portugalsko (27), Češko (29), Slovaško (35), Hrvaško (50), Makedonijo (69), Srbijo (77) ter Bosno in Hercegovino (91). Prve tri so Norveška, Švica, Nova Zelandija, med državami pred Slovenijo so predvsem evropske in najbolj razvite države, na primer Francija na 21. mestu, Avstrija (15), Nemčija (14), Velika Britanija (13). Po izobrazbi in varnosti smo na izrednem 12. mestu v svetu! Druge kategorije so: gospodarstvo 63, podjetništvo 25, vladanje 34, zdravje 25, osebna svoboda 24, socialni kapital 30, torej (63 25 34 12 25 12 24 30). Za primerjavo: ZDA so desete (17 11 12 11 1 31 21 7), po varnosti za 19 mest slabše, pri zdravju na prvem mestu, medtem ko je Slovenija 25. Kitajska je na 54. mestu (6 65 66 61 66 97 117 24) z izjemnim gospodarstvom na 6. mestu. Po drugi strani pa je Malta eno mesto pred Slovenijo, ampak realni ogled obeh držav je nesporno v slovensko korist.
Pomemben je
Newsweek (24. 6. 2015) na podlagi sprememb omenjene lestvice Legatuma poroča, da so recesijo najbolje premagale države, ki so podprle malo gospodarstvo in kjer so vlade obdržale zaupanje državljanov. Za primer neuspešne države v zadnjem obdobju navaja Italijo, ki je zdaj na 37. mestu, za Urugvajem in Čilom. V najboljših letih je italijansko gospodarstvo prehitevalo angleško, zdaj je po tej kategoriji na 45. mestu. Podoben upad se ji dogaja na socialnem področju, to je socialnem kapitalu. Od leta 1965 se je število porok zmanjšalo za polovico, zmanjšale so se vse socialne kategorije od dobrodelništva do udeleževanja socialnih dogodkov vseh vrst, tudi religioznih. V prispevku ni navedeno, kakšen je vpliv politike ali, denimo, Berlusconija na upad zaupanja, so pa navedene druge relacije, med njimi slabši pogoji za mala podjetja in birokratske težave pri ustanavljanju novih. Podobno se je godilo marsikateri sredozemski državi, najslabše Grčiji.
V Grčiji je nezaposlena četrtina vseh dela sposobnih, v Španiji le malenkost manj. Najbolj izpostavljeni so mladi, saj se nezaposlenost giblje okoli ene polovice. Posledično upade optimizem, zaupanje v vlado in dobre rešitve; 85 odstotkov Grkov meni, da je korupcija povsod, 77 odstotkov jih ne zaupa svoji vladi. V nasprotju s propadajočo grško družbo se britanska izboljšuje: sprejeli so vrsto ukrepov, kako zmanjšati nezaposlenost, kako oživeti lokalne skupnosti, kako povezovati službene in socialne aktivnosti.
Najpomembnejši zaključek prispevka v Newsweeku je, da se je napačno ukvarjati samo s finančnimi oziroma gospodarskimi vprašanji, da je za izboljšanje vsaj tako pomemben tudi socialni kapital, to je ukrepi za poboljšanje zaupanja, optimizma in družbenih vezi.
Med zaključki članka v Newsweeku je tudi, da je smotrno privatizirati državno premoženje, ker lahko povzroči izjemne izboljšave. V poročilu tega sicer ni bilo jasno najti, svetovne finančne inštitucije pa privatizacijo stalno podpirajo. Iz članka bi lahko sklepali, da je slovenska politično vodena prisilna privatizacija upravičena tako ekonomsko kot s stališča blagostanja, vendar je tako razumevanje verjetno naivno. Učinek slovenske razprodaje premoženja je bistveno bolj povezan z vprašanjem, ali so kupci Slovenci ali tujci in ali gre za dolgoročne strateške partnerje ali špekulante kot pa neposredni finančni učinek. Prodaja tujcem sicer prinese kratkoročno rast BDP, dolgoročno pa pomeni znižanje blagostanja Slovencev, kar se v površni statistiki pač ne vidi. Podobnih šibkosti slovenskega vodenja je kar nekaj – medtem ko Grčija odplačuje približno enake obresti kot Slovenija ob dvakrat večjem dolgu na prebivalca, smo Grčiji posojali sredstva in še zdaj vračamo njene kredite prek posrednih mehanizmov.
Bolje kot pred šestimi leti?
Za pomen vsebinskega razumevanja vzemimo še trditev Sian Hansen, direktorice Legatumskega inštituta, da svet živi bolje kot pred šestimi leti. Ko se pogovarjaš s kolegi profesorji in raziskovalci po svetu, hitro opaziš veliko razliko: po Evropi večina ugotavlja, da je po dolgem času generacija mlajših na slabšem kot njeni starši. Razlog za razliko ni zajet niti v legatumski, še manj pa v lestvicah BDP: nezaposlenost. Podobna je razprava o socialni razslojenosti, kjer matematično računajo razlike med najvišjo in najnižjo plačo, ne upoštevajo pa nezaposlenosti, to je delitve na tiste s službo in tiste brez nje.
Svet je morda res na boljšem kot pred šestimi leti, evropska mlada generacija pa ne, tudi slovenska ne. Če upoštevamo povprečno slovensko plačo na zaposlenega po letih ali BDP po letih, je v obeh številkah nevidna nezaposlenost in dejanska stiska teh ljudi. Če se 150.000 realno nezaposlenih (uradna statistika je pač numerična kategorija) Slovencev prime za roke in postavi v vrsto, prečkajo celo Slovenijo. Zanemarljivo?
Po lestvici blagostanja, ki je v resnici sestavljena iz približno sto določljivih atributov (večinoma dosegljivih preko spleta), ima Slovenija največji problem v gospodarstvu/ekonomiji s 63. mestom in upravljanju/vladanju – 34. mesto, le malo boljši je socialni kapital (30). Če se ne moremo znebiti očitno koruptivnih lokalnih in globalnih politikov, če ne moremo s spremembami zakonodaje doseči, da se ne bi vplivni posamezniki vedno izmuznili kazni zaradi slabih zakonov in slabega izvajanja, potem je prva poteza na dlani: izboljšajmo zakonodajo za večjo učinkovitost in pravičnost.
Slaba zakonodaja, slabi sodni, upravni in vodstveni procesi na lokalni in nacionalni ravni – vse to se prepočasi popravlja. Medtem ko so zadnjih nekaj let policisti in predvsem NPU (slovenski FBI) dosegli izreden preskok, ko temu začenjajo v določeni meri slediti tudi sodniki na nižjih nivojih, se nekvaliteta in ideološkost povečujeta skoraj premo sorazmerno z višino sodne instance. Po drugi strani pa je vsaka vložena obtožnica korupcijskega ravnanja velik korak naprej v primerjavi z nedavno zgodovino, ko se je večina pometla pod preprogo. In včasih po čudežu kateri uspe in nažene velelopovom nekaj strahu v kosti.
Ekonomija je večji problem, tako zaradi finančnega stanja kot stanja duha. Medtem ko je splošno mnenje o pravu v Sloveniji – seveda razen pravnikov in s pravom povezanih, ki s tem dobro služijo – da so spremembe nujne za izboljšanje razmer, pa v ekonomiji nimamo enotnih pogledov, še manj pa vzpostavljene povratne povezave. Še danes lahko redni profesorji nastopajo v medijih in mirno podajajo ideološke napovedi o smotrnosti določenih politično-ekonomskih potez, pa se jim, ko se izkaže povsem nasprotno, ne zgodi nič. Vsaj kakšen novinar bi lahko kdaj pa kdaj prebral stare vehementne izjave in jih objavil.
Pri politiki je stanje nejasno. Medtem ko se izgublja zaupanje v vlado in socialni kapital s potezami, kot je zmanjševanje davkom najbogatejšim ali razprodaja infrastrukturnih podjetij pod vsako razumno ceno, verjetno zaradi naivnega sledenja neoliberalni miselnosti, se vsaj škandalozni ministrski primeri sankcionirajo.
Zdrava pamet in stroka bi lahko bistveno pripomogli h kvaliteti upravljanja. Zelo dobrodošlo bi bilo tudi večje zaupanje v državo in politiko, večji optimizem. Po varnosti in znanju, izobraževanju pa smo blizu prvih deset na svetu, v seštevku smo ena vodilnih držav sveta in na to smo in moramo biti upravičeno ponosni!
––––––
Prof. dr. Matjaž Gams je član Inženirske akademije Slovenije
Prispevek je mnenje avtorja
