Šola so učitelji in učenci, ne pa starši …

Šolstvo je eno ključnih področij razvoja vsake družbe. Na šolstvo poskuša vplivati politika, poleg nje pa različne interesne skupine. Šolstvo je tudi velik porabnik družbenih sredstev. Tisti, ki se uspešno »priklopijo« na ta sistem, lahko računajo na velike koristi. Koristi so neposredne z uveljavljanjem njihovih strokovnih interesov, uzakonjanjem strokovnih odločitev, prek najrazličnejših zaposlitev, ki niso neposredno vezane na poučevanje v šolah in s pomočjo črpanja sredstev iz državnega proračuna za nešteto projektov. So pa še posredne koristi, ki jih uveljavljajo interesne skupine, ki so življenjsko zainteresirane, da vplivajo na šolstvo. Prav zaradi velikega vpliva zunanjih dejavnikov je šolstvo vse bolj birokratsko, nadzirano, nestrokovno in preobremenjeno. Ker učitelji vse težje obranijo svoje strokovne odločitve in ker v šolstvu nimamo zaposlenih pravnikov, kadrovnikov, varnostnih inženirjev, vzdrževalcev računalniške opreme itd., je šolstvo zelo ranljivo.

Učitelji – starši – inšpektorat

Eno ključnih področij, ki odločilno vpliva na kakovost dela šol, je odnos učitelji – starši – inšpektorat za šolstvo in šport. Posegi staršev v delo šol prek sveta staršev, sveta šole in s pritožbami na inšpektorat za šolstvo in šport povzročajo na šolah pedagoški nemir. Šole pretirano preverjajo svoje strokovne odločitve, ali so usklajene z zakonodajo in vzgojnim načrtom. Postopke vodijo skladno z zakonom o upravnem postopku in porabijo na stotine ur za dokazovanje pravilnosti odločitev. Šole pri tem nimajo zaposlenega kadra, s pomočjo katerega bi lahko opravile to pravno zahtevno delo. Učitelji so strokovnjaki za šolski učno-vzgojni proces, starši pa za domačo vzgojo. Zato bo treba jasno opredeliti vlogo staršev v šoli. Svet staršev je na šoli ustanovljen za organizirano uresničevanje interesa staršev, vendar je bil pred desetletji zamišljen kot posvetovalni organ. Ravnatelj oziroma učitelji naj bi predstavili program šole in novosti, šola pa bi nekako dala staršem navodila za domače delo. Starši bi tako dobili pomembne informacije, predstavniki staršev bi jih posredovali drugim staršem, pri tem pa bi starševsko predstavili kakšen predlog. Danes je svet staršev organ za izvajanje pritiska posameznih nezadovoljnih staršev. Pišejo se zapisniki, sklepi in zahteve. Tudi v svetu šole posamezni starši lahko postanejo strokovnjaki za strokovno delo ali celo finance. Tako posegajo v delo šol, ki jih ne poznamo na drugih področjih. Starši prek cene delovnih zvezkov vplivajo na izbor delovnih zvezkov, odločajo o subvenciji za šolo v naravi, z analizo učnega uspeha razpravljajo o učnem uspehu, ki je po vsebini ozko strokovna razprava, želijo informacije o dosežkih šole na nacionalnem preverjanju znanja, čeprav zakonodaja prepoveduje primerjavo med šolami, sam dosežek pa je lahko podvržen zgolj strokovnim analizam znotraj posameznih strok, sprejemajo vzgojni načrt šole, dajejo soglasje za nadstandardne programe, seznanjajo se z letnim delovnim načrtom in analizo letnega delovnega načrta, razpravljajo o vzgojno-izobraževalni problematiki, obravnavajo pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, seznanjajo se z razdelilnikom cene za šolo v naravi in šolsko prehrano, dajejo mnenje o kandidatih za ravnatelja šole itd. Prek različnih razprav o teh dokumentih vplivajo na strokovne odločitve in avtonomijo pedagoškega dela. Razprava med strokovnjaki in starši je dobrodošla, dokler je jasno, kakšna je vloga staršev in dokler se kaže ustrezno spoštovanje do zaposlenih. Šole tudi ne morejo preprečiti razprave staršev o učiteljih. Gre za kršitve pri spoštovanju zasebnosti in posegih v dostojanstvo zaposlenih. Nemalokrat prek predstavnikov občine starši vplivajo celo na imenovanje in odstavitev ravnatelja. Vse več je primerov, ko pod pritiski nekateri dobri ravnatelji šol niso več imenovani ali celo odstopajo s svojih položajev. Kako naj bo stroka samozavestna in odločna ob takih odnosih? Verjetno bo treba na novo opredeliti svete staršev ali pa sedanjo ureditev preoblikovati v organ, v katerem bodo enakovredno zastopani učitelji, starši in učenci oziroma dijaki. Le v taki sestavi, z jasno določenimi odnosi in zavedanjem odgovornosti vseh treh deležnikov bo mogoče ohraniti strokovno in uspešno šolstvo.

Posegi staršev v delo šol prek sveta staršev, sveta šole in s pritožbami na inšpektorat za šolstvo in šport povzročajo pedagoški nemir na šoli.

Odgovornost šole, države, staršev

Šola so učitelji in učenci, starši pa so obiskovalci šole. Šola niso inšpekcije, razna ministrstva, zavodi, agencije, sveti. Vse te ustanove morajo s svojim delom le zagotoviti, da šola avtonomno in strokovno deluje. Odgovornost staršev je, da otroka vpišejo v šolo in poskrbijo, da se bo v šoli vedel skladno s pričakovanji šole. Delo slovenskih šol v marsičem temelji na domačem delu otrok. Vloga staršev pri napredku otroka v šoli, prek domače vzgoje in učenja, je zato zelo pomembna. Odgovornost države je, da postavi oziroma ustanovi šolo in prek nje izobrazi prebivalstvo. Pričakovanja šole pa so opredeljena v pedagoški stroki, natančno pa zapisana v dokumentih šole. V šoli vzgajamo s srcem, razumom, na podlagi vrednot, ki veljajo v šoli in družbi kot celoti. Poučujemo na podlagi učnih načrtov, ocenjujemo po merilih ocenjevanja in z znanjem, pridobljenim na pedagoških fakultetah. Na povprečni šoli je zaposlenih okoli 40 fakultetno izobraženih strokovnjakov, ki so s svojo izobrazbo in strokovnim izpitom pogoj za strokovno delo. Šola je državna ustanova, tako kot sodišče ali upravna enota. A tam so zaposleni varnostniki, pravniki, v šolo pa lahko vstopi vsakdo. V šolah je vsak dan okoli 240.000 otrok in z njimi dela okoli 30.000 zaposlenih. Če tam ni zaposlenega niti enega pravnika, je logično, da se te ustanove ne morejo ukvarjati s pravom. Je ustanova s pedagoško avtonomijo in avtonomijo šolskega prostora. Šola ne more in ne sme dovoliti zunanjega vpliva. Organ, ki nadzira delo šole, je svet šole. A že sestava sveta šole omogoča vpliv na strokovne odločitve. Pri nadzoru je pomembno, da delo, ki ga nadziraš, tudi razumeš. A v svetu šole so zastopane interesne skupine zaposlenih, staršev in občine, ki lahko sledijo vsak svoj interes. Sestava bi morala bolj izražati visoko strokovnost in dolgoletne izkušnje pri delu v šolstvu. Država ima tudi vse večje nezaupanje v različne institucije. Na posameznih šolah je bilo samo v tem šolskem letu tudi po pet inšpekcijskih postopkov in izvedena finančna revizija ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Med inšpektorati tudi ni nikakršnega sodelovanja oziroma usklajevanja inšpekcijskih postopkov. Poleg izkazanega nezaupanja v naše delo to povzroča tudi preobremenjenost z birokratskim delom. Samo obisk šolske inšpekcije tisti dan ravnatelju vzame vsaj šest ur, za izpolnitev različnih zahtev pa lahko še več deset ur. Poseben problem so anonimne prijave staršev na inšpektorat za šolstvo in šport. V tem primeru gre za kršitev, saj ni mogoče izvesti ustreznih postopkov z ugotavljanjem dejstev, kršeno pa je tudi varstvo pred lažno prijavo. Inšpektorat tudi sproži inšpekcijski postopek do šole za dogodke, ki so del normalnega šolskega življenja.

Nestrokovni posegi

Interesne skupine, ki hočejo imeti vpliv na šolstvo, so starši, fakultete, ministrstva, sindikati, zdravstveni domovi, založniki, zaščitniki avtorskih pravic, turistični delavci, različne športne zveze, ponudniki pravnih storitev, različnih računalniških programov, hrambe e-dokumentacije, vzdrževanja računalniške opreme itd. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sicer želi voditi dialog z vsemi zainteresiranimi, a tako, da vse skupaj miri, ne pa tako, da preprečuje kvaren vpliv na šole. Šolniki bi pričakovali, da se razprave v šolstvu vodijo strokovno in samozavestno, s ciljem okrepiti šolstvo ter podpreti strokovne odločitve posameznih šol in učiteljev. Učitelj ima preveliko odgovornost, da bi na njegove odločitve lahko vplivali predstavniki ministrstva, šolskega inšpektorata, različne interesne skupine ali posamezni starši. Vse upravičene zahteve je treba urediti na ravni ministrstva, ki naj bo »filter« za posege v šole. Brez vednosti in odobritve ministrstva za izobraževanje, znanost in šport se v šole ne sme posegati. To velja tudi za nenehne spremembe zakonodaje, ki ni usklajena s prakso dela v šolstvu, ki nastaja na posameznih ministrstvih in jo izvajajo na različnih inšpektoratih. Zakonodaja, ki posega v šolstvo, je preobsežna, nepregledna in neobvladljiva.

Zaradi že vsaj desetletje odprtih ključnih problemov slovenskega šolstva bo treba ugotoviti, kako so spremenjene razmere v družbi oslabile šolstvo, in najti odgovore za nastale negativne vplive. Predvsem pa se moramo zavedati, da »strokovnjaki brez desetletnih izkušenj pri delu z učenci v osnovni ali srednji šoli« ne morejo sprejemati strokovnih odločitev in še manj nadzirati delo šol. Šola so učitelji in učenci, vsi drugi pa morajo zagotoviti pogoje, da bodo lahko dobro delali.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.