Tiskane izdaje
Zadovoljno, srečno in izpopolnjeno življenje je želja vsakogar, vprašanje pa je, kako vse to doseči. Pa ne gre le za preprosta bivanjska vprašanja, ki jih običajno obravnavajo v rubrikah zelo branih revij pri frizerju, pač pa so to ključna vprašanja, ki jih mora v resnici rešiti vsakdo od nas in so šele osnova za to, da lahko postane uspešen in ugleden v svoji stroki in življenjskem poslanstvu.
Naša dolžnost je, da svoje življenje živimo kvalitetno in odgovorno. A kako se vsega tega naučiti? Seveda najprej doma, nato v šoli in s samoizobraževanjem. Ključno je, da se vse začne in konča pri otrocih in njihovi vzgoji, za kar so odgovorni edino starši.
Koliko smo sploh pripravljeni na vlogo staršev? Kdo nas je o tem šolal in izobrazil? Vsi smo obiskovali osem ali devet let osnovne šole pa štiri leta srednje, zdaj se že več kot pol generacije ponaša tudi z diplomo. Učimo se tujih jezikov na raznih tečajih, opravili smo številna druga poklicna izobraževanja, pa šoferski izpit. Aktivni smo v športnih dejavnostih, marsikdo se poda v ezoterične vode in odkriva drugo plat življenja. Če bi sešteli vse ure izobraževanja, ki jih je vsakdo imel, bi bila to izjemna številka. A starševstva, ki je najpomembnejše in življenjski projekt vsakega odraslega, ne poučuje nihče.
Odgovorno starševstvo
Kakšno je dobro in odgovorno starševstvo? Kaj delati, da vzgojimo odgovornega in srečnega otroka? In predvsem: zakaj je to pomembno? Ker od tod izvira vse: sreča, zadovoljstvo, red in disciplina, odgovornost, delavnost. Če bi si prizadevali za to, bi bila korist za družbo absolutno največja, izmerljiva v številkah.
Lepo bi se obnašali, bili prijazni drug do drugega in vse to odpira vrata do src ljudi in tudi marsikatera druga vrata – od zaposlitve do komunikacije in še česa. Bili bi samozavestni in zadovoljni. Bili bi delavni in kreativni, šele kombinacija samozavesti in delavnosti je tista prava. Znali bi spoštovati, najprej seveda sebe, potem starše pa učitelje in pozneje nadrejene in oblast.
Ključni problem Slovenije je, da nima spoštovanja do oblasti in nadrejenih. Iz tega izvirajo vse težave. Za to sta dva razloga: prvič, nimamo kraljevskih korenin. Nimamo zgodovine oblasti, ki bi jo spoštovali že zato, ker je oblast. Drugo škodo pa je naredil socializem, kjer smo bili vsi enaki. Nismo. In nikoli ne bomo. Da ne bo pomote, enaki smo po tem, da si vsakdo zasluži spoštovanje. Vedno pa moraš vedeti, kje in kdo si, da se znaš primerno vesti. Obvladovanje odnosov spoštljivosti na vseh ravneh, od snažilke do predsednika, je tisto, kar je nujno.
Vse to se je preslikalo na družino, ki smo ji v minulih letih dodali še strašen pridih permisivne vzgoje, ki pušča posledice na vseh ravneh: otrok je po nepotrebnem in na nepravilen način postal središče sveta, namesto da bi to vlogo opravili odgovorni in samozavestni starši, ki bi mu postavili meje, red in disciplino. Tako pa so v veri, da delajo v otrokovo korist, šli z odvetniki v šole, se vtikali v avtoriteto učiteljev in jim odvzeli vso moč in pooblastila ter se potem čudili, zakaj v šolah učitelji ničesar ne naredijo in zakaj otroci ne ubogajo. Še huje je, da ti starši sploh ne vidijo, da je problem njihov otrok in oni sami. Tako gre karavana dalje. Potem tak otrok nima prijateljev, ga izločajo, ostane zagrenjen, zaradi neprimernega vedenja ne dobi službe, poveča se obisk v zdravstvenih institucijah, lahko da se spopade še z debelostjo, alkoholom, lahko razmišlja o samomoru … Najhuje je, da se lahko ponovi vzorec v njegovi novonastali družini. Kakšno ceno za vse to plačuje družba, bi se zagotovo dalo izračunati.
Institucionalno vodenje
Zato sta obvezno šolanje in priprava za dobro starševstvo na prvem mestu, kar bi morala država institucionalno vključiti v sistem izobraževanja. To je nujno in ne vem, zakaj se to že do zdaj ni zgodilo. Imamo vrsto nekih izbirnih vsebin, ki jih bomo, roko na srce, že jutri pozabili, v sistemu izobraževanja pa manjkajo: retorika, komunikacija, lepo vedenje in seveda cel modul o starševstvu in odnosih. Pravica do otroka ni tako zelo samoumevna, to je v prvi vrsti odgovornost, pa ne le do otroka, pač pa do celotne družbe.
Priporočam ogled dveh sobotnih jutranjih serij na enem od komercialnih TV programov, ki bi ju morali uvrstiti v najbolj gledan termin vsakega TV-programa, saj sta odlični in potrebuje ju vsakdo – iz njiju se lahko učijo tako starši kot otroci. To sta oddaji sta Supervaruška in Najstrožji starši.
Sporočilo obeh oddaj je zelo preprosto: otroci potrebujejo jasna pravila in red, mlajši otroci igro s starši, večji otroci pa morajo prevzeti delovne obveznosti doma. Prav trivialno je, da jim tega ne znamo dati in da razvajene najstnike pošiljamo celo onstran luže k popolnoma preprostim družinam, ki na tak način funkcionirajo že ves čas in so tem otrokom sposobne dati red in disciplino ter seveda ljubezen, toplino in zaupanje po drugi strani. Brez tega seveda ne gre. Ne pa razvajanje. Ko se ti »ozdravljeni« najstniki vrnejo domov in ugotovijo, kaj so starši naredili za njih, se začnejo vključevati v gospodinjstvo in nenadoma ugotovijo, da imajo vrednote in da želijo v življenju nekaj doseči.
––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Zlata Tavčar, direktorica podjetja Tax-Fin-Lex
