Tiskane izdaje
Kaj mislim o sovražnem govoru nasploh in o njegovih konkretnih pojavnih oblikah pri nas, najlažje in najkrajše povem takole: v celoti se strinjam z vsem, kar je v zvezi s tem doslej naredila in napisala (še posebno zadnjo soboto v članku Ignoranca verbalnega nasilja, Objektiv, 17. decembra) informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Strinjam se tudi, kar so o tem napisali Dragan Petrovec (prav tam), dr. Rok Lampe v Večeru 16. decembra (Ustavnopravni vidiki sovražnega govora) in v zadnji Sobotni prilogi Dela Ali Žerdin, Boštjan Tratar in Janez Markeš. Le nekaj je po mojem mnenju treba dodati: nujno opozorilo na laični javnosti težko doumljiva pravniška zapletanja okrog vprašanja, ali nekaj, kar vsi našteti jasno prepoznavajo kot razpihovanje nestrpnosti, hkrati pomeni tudi kaznivo dejanje ali ne.
Seveda je prav, da se pred sprožitvijo kazenskega pregona »s kirurško natančnostjo« preveri, ali so podani prav vsi zakonski znaki kaznivega dejanja – da ne bi bilo kazensko pravo zlorabljeno v druge namene, ne za pregon resničnih kaznivih dejanj. In vse priznanje informacijski pooblaščenki, da je tokrat že drugič v kratkem času (prvič pri žaljivem primerjanju dr. Grimsa in SDS z dr. Goebbelsom in nacisti) zmogla pogum in doslednost, da je podala kazensko ovadbo. In to zdaj sijajno podkrepila še z besedami, da od organov pregona pričakuje, da »pomagajo postaviti meje in kriterije za pregon kaznivih dejanj, storjenih z uporabo močnih in pomensko polnih besed … To mora storiti pravosodni sistem, na nas pa je, da ga izzovemo.«
Famozni tretji kriterij
In da ta njen izziv ne bi že drugič izzvenel v prazno, se oglašam s tem prispevkom. V Nedelu 18. decembra smo lahko prvič prebrali tudi pojasnilo o tem, kaj naj bi tako očitnim razpihovanjem nestrpnosti, kakršnih je bil sporni zapis na spletni strani SDS, manjkalo, da bi jih lahko šteli tudi za kaznivo dejanje. Tam nekdo zelo jasno pove, da se o tem, ali naj domnevni sovražni govor prijavijo policiji ali ne, odločajo na podlagi treh meril: javnosti objave tega govora in tega, ali je usmerjen proti manjšinam. »Tretji in najpomembnejši kriterij, ki največkrat manjka«, pa da je, »da obstaja možnost, da se bodo besede sprevrgle v nasilje, v neko protipravno dejanje«. Ostrmim: od kod ta tretji kriterij? Iz ustave in kazenskega zakonika (KZ) ga ne pomnim.
Preverim še enkrat – in ga ne najdem. Prvi odstavek 297. člena KZ se namreč glasi: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let«. Seveda vem, da mora sodna praksa, čeprav v KZ to ni izrecno zapisano, vzpostaviti tudi jasno razlikovanje med kaznivim dejanjem in vsebinsko podobnim prekrškom kot lažjo kršitvijo. Preverim še to – in tu se takoj pokaže, kakšni mojstri s(m)o pravniki za nepotrebno zapletanje relativno preprostih stvari. Glavni vzrok: premajhna usposobljenost piscev in uporabnikov zakonov za njihovo razumno in strokovno pisanje ter uporabljanje, da o skoraj popolni nesposobnosti naših pravniških »črkobralcev« za z ustavnimi pravicami skladno interpretacijo premalo jasnih zakonov niti ne govorim.
Zgolj prekršek?
Če bi bila pojmovna meja med kaznivim dejanjem in prekrškom spodbujanja nestrpnosti zakonsko res postavljena tako, da bi bil iz nje tisti famozni »tretji kriterij« jasno razviden, bi bila temu sledeča dosedanja praksa vsaj zakonita. Skladna z ustavo sicer še vedno ne bi bila, toda to bi morali tisti, ki tako mislimo, najprej dokazati pred ustavnim sodiščem. Toda s sedanjo zakonsko ureditvijo ta pojmovna meja sploh ni določena tako, kot se zatrjuje, zato je tožilska in sodna praksa, temelječa na zakonsko nepredpisanem »tretjem kriteriju«, ki tudi iz korektne interpretacije kazenske in prekrškovne zakonodaje sploh ne sledi, preprosto nezakonita. Zakonska »definicija« sovražnega govora kot prekrška je namreč najprej tako nejasna (za silo »sestaviti« bi jo bilo mogoče šele iz zapletene primerjave kar šestih členov zakona o javnem redu in miru – od pretepanja, nočnega hrupa itd. do uničevanja državnih simbolov – če je to storjeno z namenom spobujanja nestrpnosti), da bi jo tudi najspretnejši pravnik zelo težko sestavil.
Zelo poenostavljeno povedano bi bil torej sovražni govor zgolj prekršek (ne kaznivo dejanje) tudi, če koga s takšnim namenom udariš ali uničiš neki državni napis, odločbo ali simbol, kar vse pa so že dejanja z elementom nasilja – in prej opisani »tretji kriterij« se že samo s tem pokaže kot povsem neuporaben, torej zgrešen in nezakonit.
Pojmovna meja med prekrškom in kaznivim dejanjem sovražnega govora torej niti po sedanji ureditvi ni taka, kot jo sodna praksa poskuša prikazati. Če pa bi se zakonska ureditev v to smer spremenila, bi bilo to ustavnopravno povsem nesprejemljivo. Mejo je namreč treba določiti glede na večjo ali manjšo družbeno nevarnost prepovedanega ravnanja in povsem neresno bi bilo trditi, da je nevarnejši pijanec, ki se v gostilni stepe s sopivci druge narodnosti in pri tem vpije šovinistična gesla, kakor nekdo, ki v navidezno uglajenem jeziku seje nestrpnost do sodržavljanov druge narodnosti na spletni strani politične stranke.
In kako ravnati, dokler se ta neustrezna zakonodaja ne izboljša? Jo je pač treba uporabljati táko, kakršna je – torej brez tistega povsem nezakonito dodanega »tretjega kriterija«, kakršen je doslej v praksi bil. Zakoniti in z ustavo skladni »tretji kriterij« je tu lahko samo stopnja družbene nevarnosti, ocenjevana – dokler morda zakon ne bo ponudil oprijemljivejšega kriterija – po kriterijih, ki se bodo odslej postopno izoblikovali v sodni praksi.
Zanimivo je, da je bil z nedavno novelo KZ, ki bo začela veljati čez nekaj mesecev, tudi člen o »sovražnem govoru« že spremenjen, a žal na napačnem, zgoraj že kritiziranem izhodišču – z vključitvijo dodatnega kriterija, »in če je bilo dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Ta kriterij pa je še precej slabši kot sedanji nezapisani. To sploh ne more biti nikakršna ločnica med prekrškom in kaznivim dejanjem »sovražnega govora«, saj je ravno za prekrške zoper javni red in mir bistveno, da so to dejanja, ki so javni red ali mir že ogrozila ali motila – kaznivo dejanje (torej bolj nevarno!) pa naj bi bilo, če storiš nekaj samo »na način, ki bi javni red in mir lahko ogrozil«, pa ga še ni? Človek si ne more kaj, da se ob takih pravniških »mojstrovinah« ne bi spomnil na Shakespera, ki je že pred 400 leti v neki igri zapisal v dialogu med dvema takratnima »izboljševalcema sveta«, s čim morata začeti, da bi ustvarila idealno družbo: »Najprej je treba pobiti vse pravnike!«
Za zavržbo ovadbe ni zakonitega razloga
Tožilstvu torej predlagam, da te ovadbe informacijske pooblaščenke ne zavrže, ker nima zakonitega razloga za to (dosedanja nezakonita sodna praksa namreč ni nikakršen zakonit razlog). Če si tega ne bo upalo, pa pozivam ovaditeljico, da po zavrženju kazenski pregon prevzame sama. Če za to potrebuje »navadnega« državljana, ki je bil z očitanim kaznivim dejanjem prizadet (ker ona ovadbe ni podala kot državljanka, ampak kot državni organ), lahko vzame za to mene ali kogar koli drugega. Ustavno sodišče je namreč (v znameniti odločbi o Titovi ulici) že povedalo, da ima pravni interes za izpodbijanje dejanj, ki kršijo človekovo dostojanstvo, prav vsakdo, ne le neposredno prizadeti.
*****
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik
