Tiskane izdaje
Spominjam se časov, ko smo se enkrat na mesec postavili v vrsto za »fasungo«, da bi v otroškem vozičku ali kar v cekarjih odpeljali ali odnesli domov, kar nam je takrat »na karte« pripadalo. Blagovnih znamk in pakiranih dobrot še niso izumili, zato je nekaj časa trajalo, preden so nam prodajalke stehtale in odmerile po dva kilograma moke, dvesto gramov masti, pol litra olja ali kolikor nam je pač takratna oblast dodelila. Odmerki na člana družine in še posebno za otroke so se sčasoma povečevali in tudi izbor pripadajočih dobrot je bil vse bogatejši.
Preberite še: Prvo nedeljo kupci v trgovinah še zadržani
Danes si je težko predstavljati veselje, ko so nam v prinesen lonec ali kozarec odmerili pol kilograma mešane marmelade in smo v papirnatem škrniceljčku odkrili deset dekagramov čokoladnih bonbonov. Kruh iz enotne moke (tip 600) smo mesili doma in v slamnatih peharjih nosili peči v bližnjo pekarijo. Žemljic še deset let po vojni sploh nismo poznali.
V polemiki o nedeljskem delu trgovin seveda ne gre le za skrb za družinsko življenje prodajalk in versko abstinenco potrošnikov, pa tudi za grozeče izgube in odpuščanje v trgovskih podjetjih ne. Naša nedeljska trgovina je pač del našega standarda, blagostanja, razvajanja, če hočete. Nekaj, brez česar seveda lahko, a nam vendar radosti in bogati življenje. Majhne so te stvari, niso pa nepomembne. Tudi davčne napovedi bi lahko še naprej sestavljali sami, pa smo vsako leto znova hvaležni Simiču, da jih namesto nas sestavlja in izračunava davčni algoritem. Osebne storitve so tudi v času samovozečih avtomobilov in pametnih telefonov nadstandard. Življenje je menjava in za vsako ugodnostjo, ki vam prija, je nekdo, ki si je vzel čas in se odrekel čemurkoli, da vam lahko ustreže. Tudi prodajalka, blagajničarka ali poslovodja v trgovini. Nič ni narobe, če je odnos prostovoljen, sorazmeren in pošten.
Pa naj vsi pozabljivci, zamudniki in nemarneži, ki nismo znali prej poskrbeti za nedeljski proviant, vsi samopreskrbni turisti in vsi razvajenci, ljubitelji svežih žemljic, rogljičev in baget, odločimo, komu se izplača in komu ne. FOTO: Vogel Voranc/Delo
V razgretem demagogije polnem disputu se na to ne ozira nihče. Še mladi Mesec, ki nas je nekoč očaral z jasnim, načelnim in prepričljivim nastopom, se, pobudnik prepovedi nedeljskega dela trgovin, vse bolj zapleta v politikantsko mešetarjenje in prozoren nenačelen populizem. Da o tisti lepi gospe, ki v imenu bogatih delodajalcev grozi z odpuščanji, niti ne govorimo. In ker tam zgoraj ni več nikogar, ki bi nas ljubil in skrbel za nas, tudi za nedeljske posvečene sestankarije ni tako pomembno skrbeti.
V našem marketu je trideset zaposlenih. V nedeljo jih je bilo na poslu šest ali osem. Nekdo, ki bi moral, ni prišel, nekdo pa naj bi delal le štiri ure. Poenostavljeno, pa vendarle bi lahko nedeljsko razvajanje nas potrošnikov zagotovili, če bi vsak od zaposlenih delal le eno nedeljo na mesec. Preveč? Ne vem, odvisno od ustreznega plačila in volje, vsekakor pa bi z manj ozkosrčnosti in sprenevedanja problem zlahka rešili.
Nobene potrebe ni, da je nedelja še naprej sejemski dan, čeprav bi borci proti globoki državi lahko znali stvari urejati tudi brez prepovedi in neposrednega vmešavanja. Namesto avtoritarnih prepovedi, bi se, na primer, lahko dogovorili o obveznih pogojih za nedeljsko delo. Le tisti, ki bi jih izpolnjeval, ki bi znal zaposlene primerno stimulirati in organizirati, ne da bi jih preobremenjeval in prisiljeval, bi dobil nedeljsko licenco. Pa naj vsi pozabljivci, zamudniki in nemarneži, ki nismo znali prej poskrbeti za nedeljski proviant, vsi samopreskrbni turisti in vsi razvajenci, ljubitelji svežih žemljic, rogljičev in baget, odločimo, komu se izplača in komu ne.
Kar se referendumske volje tiče, je pa že Plemeniti vse povedal.
***
Jure Apih, publicist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
