Tiskane izdaje
Med večmesečnim usklajevanjem stališč političnih skupin za resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009 sta se izluščila njena metoda in cilj. »Evropska zavest«, kakor jo izraža drugi člen temeljne pogodbe Evropske unije (spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakopravnosti, pravne države), naj se sooči s totalitarizmi 20. stoletja!
Poleg sočustvovanja z žrtvami totalitarnih sistemov kateregakoli ideološkega porekla naj bodo Evropejci, ko pogledajo v kompleksno preteklost celine, sposobni zaznati sodobne avtoritarne in totalitarnim podobne vladavine ter preprečiti vnovično ogrožanje demokracije.
Na začetku vsega je bila torej politična misel – utopija? – o zgodovini kot vzvodu za krepitev občutka pripadnosti Evropi. A kaj naj bi povezali v evropsko zgodovinsko celoto? Je bilo spričo različnih pogledov med državami, pa tudi znotraj samih držav, mogoče izključiti možnost, da bi se evropska zgodovinska resnica spreminjala vzporedno s spreminjajočimi se večinami v parlamentih držav članic?
Dileme ...
Dileme niso bile nove. Avstrijsko-britanski zgodovinar Eric Hobsbawm je v svoji zbirki esejev O zgodovini napisal tole: »Mislil sem, da zgodovinska znanost, v nasprotju z, denimo, jedrsko fiziko, vsaj ne bi mogla narediti škode. Zdaj vem, da jo lahko. Naše študije se lahko spremenijo v tovarne streliva, podobne delavnicam, v katerih se je Irska republikanska armada naučila umetno gnojilo predelati v eksploziv. Odgovorni smo za zgodovinska dejstva nasploh, posebej pa smo dolžni obsoditi politično-ideološko zlorabo zgodovine.«
Možnim zlorabam preteklosti je bil v okviru evropskega parlamenta posvečen simpozij, na katerem je bil govor tudi o relativizmu kot eni od struj v zgodovinski znanosti. Domnevno resnice sploh ne bi bilo mogoče spoznati, ker naj bi bila dejstva – preteklost, ki jo raziskujemo – zgolj konstrukcija v naših možganih. A še enkrat Hobsbawm: »Če ne bi mogli razlikovati med tem, kar je bilo in kar ni bilo, ne bi bilo zgodovine. Rim je v punskih vojnah porazil in porušil Kartagino, ne obratno.«
... in dejstva
Spričo tega, da je pri nas ta resolucija evropskega parlamenta posredno uvrščena med tista »evropska« orodja, ki naj bi oboroženi boj slovenskih kolaborantskih sil na strani ves svet ogrožajočega fašističnega totalitarizma prebarvala v boj za demokracijo, bi lahko Hobsbawmov stavek nadaljevali: »V drugi svetovni vojni je zmagala protifašistična koalicija, ne fašistična.« Dejstva so dejstva, ne morejo jih spremeniti niti sklepi parlamentov, če so možni, niti razsodbe sodišč.
V resnici je treba izpolniti precej zahtev, da bi resolucijo brali po »evropsko«; evropski poslanci, ki smo glasovali zanjo, to moramo vedeti. Namenjena je bila nacionalnim parlamentom, ne vladam. Že uvodni stavki opozarjajo, da »nobeno politično telo nima monopola nad razlago zgodovine« (točka B), da »politične razlage zgodovinskih dejstev ne morejo biti vsiljene niti z večinskimi sklepi parlamentov, ker zgodovine ni mogoče zakonodajno obdelati« (C), itd.
V petnajsti točki, kjer je zapisano priporočilo o 23. avgustu (podpis sporazuma Ribbentrop-Molotov) kot dnevu spomina, je govor o spominu na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih vladavin dvajsetega stoletja. Zahteva po nepristranskosti v resoluciji je, skratka, stališče intelektualne poštenosti. Evropski parlament je nedvomno večinsko zavrnil možnost, da bi lahko obstajali »desna« in »leva« evropska zgodovina.
Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu pa je zaradi dolgotrajnega in težavnega nastajanja tudi odprta proza. Nekateri si jo razložijo kot zadoščenje za žrtve določenega despotstva, drugi kot poziv k analizi bistva preteklih totalitarnih in avtoritarnih vladavin s ciljem, da se ne bi mogle ponoviti. A tudi prva možnost ne pomeni, da bi jo bilo mogoče dnevnopolitično izrabiti. Nasprotno, ko se to zgodi, je takšna razlaga v nasprotju z deklariranimi cilji resolucije.
Sama sem resolucijo razumela kot potrebo po zavrnitvi totalitarizmov in despotstva 20. stoletja ter obsodbi metod za dosego njihovih ciljev – predvsem zato, da bi v združeni Evropi lahko začeli bolj neobremenjeno gledati naprej in se laže branili pred oživljanjem militantnega ekstremizma katerekoli barve, antisemitizma in ksenofobije.
Mojca Drčar Murko je pravnica, nekdanja novinarka, poslanka evropskega parlamenta v mandatu 2004–2009 (izvoljena na listi LDS).
