Tiskane izdaje
ZDA so leta 2008, takrat še kot edina svetovna supersila, izvozile svojo finančno krizo v velik del zahodnega sveta. Tako so prevalile večji del njenih posledic na ekonomije EU in povzročile tudi veliko svetovno dolžniško krizo, ki jo obvladujemo z velikimi težavami. Prenašanje posledic finančne krize na druge dele in sektorje svetovnega finančnega sistema je povzročilo začetek procesa zatona edine svetovne supersile in rojevanje novih. Ameriška denarna valuta se je znašla v procesu slabljenja prevladujoče svetovne valute in poleg evra nastajajo nove pobude za nastanek regionalnih valut, kot je kitajski renminbi.
Propadli ameriški poskus vojaške intervencije v Siriji je bil prvi znamenje izgubljanja njene sposobnosti obvladovanja svojih tradicionalnih zaveznikov, v bojih za lastne geopolitične interese. Sledil je poraz na Pacifiku, kjer ZDA izgubljajo svoj primat v Južnem in Vzhodnem Kitajskem morju in se morajo njihove letalonosilke vse bolj umikati vse številnejšemu in vse močnejšemu kitajskemu vojaškemu ladjevju, grozi pa jim tudi povsem nova tehnologija kitajskih raket z dosegom tisoč milj (raketa Dong Feng-21 D), ki jih Američani še ne poznajo in jih Kitajci lahko izstrelijo kar s tovornjakov.
Njihova morebitna uspešna uporaba v neizogibnem konfliktu med Japonsko in Kitajsko, v sporu za nekaj manjših otokov, ki si jih lastita obe državi, bi bil dokaz dokončnega zatona ameriške vojaške prevlade na Pacifiku. Takšno zaostrovanje so ZDA ponavadi rešile z misijo ene ali dveh letalonosilk v bližini kraja konflikta in zadeva se je hitro umirila, zdaj pa bi en sam kitajski zadetek v polno spremenil politični zemljevid Pacifika in tudi širše. ZDA takšnega tveganja ne morejo več sprejeti.
ZDA takšnih konfliktov finančno ne zmorejo več. Finančna kriza in Busheva vojna proti terorizmu sta ZDA finančno precej izčrpala. Vojna v Afganistanu je od ameriških davkoplačevalcev terjala približno 45 milijard dolarjev na leto celih dvanajst let, vojna v Iraku pa sto milijard dolarjev na leto devet let. Po ocenah vojaških strokovnjakov bi nova vojna v Siriji zahtevala vsaj 25 milijard dolarjev na leto (Polack, Brookings Institution, August 2014). Tako neuspešna intervencija v Siriji kot porajanje Kitajske kot nove regionalne gospodarske in vojaške supersile imata tudi širši pomen. Gre za spopad treh civilizacij.
Vojna proti terorizmu
Vojaška intervencija proti islamskemu terorizmu, ki jo pod okriljem OZN vodijo ZDA in koalicija držav, brez »ameriškega škornja« na tleh Iraka in Sirije, je torej posledica finančne nezmožnosti ZDA nadaljevati svojo dosedanjo vlogo edine svetovne supersile. Za ta namen so ZDA izkoristile eno svojo zadnjih kart s prevladujočim vplivom v mednarodnih organizacijah, kot so ZN. Oprle so se tudi na vojaško in finančno pomoč bogatih držav v bližnjevzhodni regiji ter izkoristile verske in etnične konflikte v islamskem svetu. Pri tem pa so trčile na novo oviro, ki so se je lotile popolnoma napačno in bo koristna predvsem poenotenju znotraj islamskega sveta ter v končni fazi privedla do nastanka novih islamskih državnih tvorb. Ameriški predsednik Obama zgolj nadaljuje Bushevo vojno proti islamskemu terorizmu, čeprav do zdaj, kljub zelo velikim finančnim stroškom in žrtvam, ni zagotovila nikakršnega uspeha.
Predsednik Obama nadaljuje Bushevo doktrino ceneje in pri tem vpleta vedno nove države. Zdaj nas je že petdeset, zato že lahko govorimo o nekakšni svetovni vojni. Sovražnik pa nista več Sirija ali Irak, ampak Islamska država, čeprav gre zgolj za teroristično organizacijo. ZDA se očitno ne zavedajo, da islamski svet tako ustvarja novo državno entiteto, ki deluje na ravni islamske civilizacije, zato ZDA in celoten Zahod soustvarjajo novo državo – civilizacijo, ki bo temeljila na nekaj predvsem novih islamskih državnih tvorbah (šiitskih in sunitskih), ki jih bosta povezovala skupna verska pripadnost in skupni sovražnik: Zahod. Vojna proti terorizmu ni mogoča, ker gre za uporabo vojaških sil za preganjanje kaznivih dejanj terorizma. Proti terorizmu se lahko bojujejo zgolj varnostni organi in pravosodni sistem. Dosedanja ameriška izkušnja v Iraku in Afganistanu bi morala biti dovolj za to spoznanje. Vojaški posegi povzročajo zgolj civilne žrtve in ustvarjajo nove generacije sovražnikov.
Organizacija Zahoda
Ključno vprašanje, ki se nam postavlja, je, kako se bo v prihodnje organiziral Zahod, kot tretja in največja država – civilizacija, po dokončnem umiku ZDA kot edine svetovne supersile? Pričakovati je, da vojne proti terorizmu ni mogoče zmagati na ameriški način. Na Bližnjem vzhodu bo sicer nastal propad nekaterih dosedanjih državni tvorb, vendar se bodo gotovo vzpeli Iran in ključne države v regiji, nastala pa bo velika islamska nadnacionalna državna tvorba, ki bo segala od Maroka in Gvineje na zahodu Afrike, do Kitajske in Indije v osrednji Aziji ter Indonezije v JV Aziji. Gotovo bo Zahod izgubil privilegiran položaj v mednarodnih organizacijah, kot so Združeni narodi, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Njihov nadaljnji obstoj gre lahko po poti hitre reorganizacije v smislu prilagoditve nove svetovne ureditve več regionalnih supersil oziroma do ustanovitve novih, vzporednih organizacij, kjer bodo ključne države v regijah prevzemale prevladujoče vloge, po vzoru ZDA v obdobju hladne vojne: Kitajska na svojem območju in območju JV Azije, Iran ali nova islamska država na območju islama (severna Afrika, Bližnji vzhod, Iran, osrednja in delno Jugovzhodna Azija).
Problem organiziranja države – civilizacije Zahod se zdi nepremagljiv. Zahodna civilizacija je nastala iz evropske kulture, ki je spoj tradicij židovske vere, grške filozofije in tradicije rimskega prava (Benedikt XVI.: pogovor v Bundestagu, 22. 9. 2011). Dejansko pomeni krščansko-židovsko kulturo in sega geografsko od Urala na vzhodu, Evrope, ZDA, Avstralije in Nove Zelandije na zahodu. Različne geopoltike, katerih spopadi oblikujejo bodočo podobo sveta so večinoma vezane na sedanje oziroma porajajoče se supersile in takšne, ki so v zatonu. Treba je upoštevati, da Zahod ni tako nemogoče povezati, kot se zdi na prvi pogled. Samoumevno se nam zdi, da so le ZDA tista sila, ki lahko obvladuje tako raznovrsten prostor. Pozabljamo, da Zahod temelji na krščanski kulturni tradiciji in da je le-ta že organizirana kot državna tvorba, ki ima tudi lastno geopolitiko. Pri tem je mogoče oblikovati nekaj skupin držav, ki jih vežejo geografske vezi ali kulturna tradicija: Rusija-Nemčija in anglosaška skupina. Vatikan, in še posebno sedanji papež Bergoglio, delujejo tudi v smislu povezovanja Zahoda in ustvarjanja pomembnih povezav tako z islamsko kot kitajsko civilizacijo. Katoliška cerkev lahko uspešno deluje globalno prek svoje diplomatske mreže, tako v večini držav kot v vseh pomembnejših mednarodnih organizacijah.
Natančen pregled geopolitike sedanjega papeža, ki mu svetuje celo skupina kardinalov, ki so zagotovili njegovo izvolitev, kaže, da je med njegovimi najpomembnejšimi poslanstvi tudi nekaj geopolitičnih. Poleg reforme rimske kurije, sankcioniranja pedofilije med duhovniki, lahko najdemo tudi naloge, kot so spodbujanje nastanka združenih držav Južne Amerike, ponovna »katoliška osvojitev« ZDA, ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov s Kitajsko in nastanek Vatikana kot krovne organizacije vseh svetovnih religij (podrobno: L'atlante di Papa Francesco, Limes št. 3, 2013, in Le Conseguenze di Francesco, Limes št. 3, 2014).
Tretja svetovna vojna poteka. V njej so že izginile nekatere države na Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi (geopolitika propada), druge pa so na robu obstoja, ker jih načenja dolžniška kriza in gospodarska recesija, tretje pa se bodo morda stopile v novih državnih tvorbah, ki prihajajo (južna in srednja Evropa). Ta proces je neizogiben in nujen, vendar v njem ni prostora za bombnike, brezpilotna letala, terorizem, izsiljevanje, ubijanje talcev, divjanje podivjanih hord ter lokalnih in verskih milic. Slovenija bi morala svojo vlogo v zahodni Evropi, proti islamski koaliciji razmisliti, na novo definirati ali pa je morda že prepozno in nas nihče več ne jemlje resno in nam naša stališča, brez naše vednosti določajo drugi. Morda se nam je geopolitika propada že zgodila, pa naša država tega še ni zaznala?
––––––
Boštjan Horvat je publicist
