Sporazum

Kaj če je bila vse skupaj samo vaja v tem, kako preslepiti svojega nasprotnika? Kaj če zviti Perzijci niso niti sanjali o atomski bombi, ampak so grožnjo izkoristili za to, da so dosegli, kar so resnično hoteli? Kaj če so Benjamina Netanjahuja potegnili za nos in je nehote postal glavni uresničevalec iranskih ambicij? Se sliši preveč noro? Niti ne. Oglejmo si dejstva.

Iran je ena najstarejših svetovnih sil z več tisoč leti političnih izkušenj. Nekoč so imeli celo imperij, v katerem so združili ves civilizirani svet, med drugim tudi našo malo državico. Po svojem spretnem trgovanju so znani po vsem svetu. So preveč pametni, da bi ustvarili jedrsko orožje. Zakaj le? Zanj bi porabili izjemno velike količine denarja, hkrati pa vedo, da ga nikoli ne bi mogli uporabiti. Ravno tako kakor Izrael ne more uporabiti svojih obsežnih zalog.

Netanjahujeva nočna mora o tem, da bi lahko Iran z jedrskim orožjem napadel Izrael, ostaja natanko to − nočna mora (lahko ji rečete tudi dnevna mora) nevednega diletanta. Izrael je jedrska sila, ki lahko dovolj učinkovito odgovori na jedrski napad. Kakor smo se lahko večkrat prepričali, so Iranski voditelji trdni realisti. Ali bi si res sploh drznili pomisliti na to, da bi izzvali izraelski povračilni udarec, ki bi izbrisal z obličja Zemlje njihovo tritisočletno civilizacijo? (Če Izrael ni sposoben izvesti povračilnega udarca, bi morali Netanjahuja kazensko obtožiti in obsoditi zaradi malomarnosti.)
Tudi če bi Iranci pretentali ves svet in ustvarili atomsko bombo, se ne bi zgodilo nič posebnega, saj bi samo vzpostavili »ravnotežje terorja«, kakršno je, denimo, rešilo svet na vrhuncu hladne vojne med Ameriko in Rusijo.

Ljudje okoli Netanjahuja se pretvarjajo, da verjamejo, da so iranske mule v nasprotju z nekdanjimi Sovjeti čisti norci. Za to ni nobenih dokazov. Vse od revolucije leta 1979 iransko vodstvo ni sprejelo niti enega ukrepa, ki ne bi bil popolnoma razumen. V nasprotju z ameriškimi spodrsljaji (če izraelskih niti ne omenjamo) je bilo iransko vodstvo vedno dosledno logično. Zato so zdaj morda zamenjali svoje neobstoječe načrte o jedrskem orožju za zelo realističen politični načrt: postati vodilna sila v muslimanskem svetu.

Če je to res, ima veliko zaslug za to prav Netanjahu.

Kaj je Islamska republika v svojih 45 letih obstoja naredila takega, kar bi lahko škodilo Izraelu? Res je, na televiziji si lahko ogledujemo posnetke teheranskih množic, ki zažigajo izraelske zastave in vzklikajo: »Smrt Izraelu!« Nič kaj prijazno nam pravijo »Mali Satan«, Američanom pa »Veliki Satan«.

Strašno. In kaj še?

Pravzaprav ne veliko. Nekateri morda podpirajo Hezbolah in Hamas, vendar sami niso ustanovili teh organizacij. Iranci se pravzaprav borijo proti drugim silam v muslimanskem svetu. Države v regiji bi radi spremenili v iranske vazale, tako kakor pred 2400 leti. Toda to ima zelo malo skupnega z islamom. Iran izkorišča islam tako kakor Izrael izkorišča sionizem in judovsko diasporo (in kakor je Rusija nekoč izkoriščala komunizem) kot pripomoček, s katerim bi rad uresničil svoje imperialistične ambicije. V regiji se danes dogaja nekaj, kar spominja na »verske vojne« v Evropi 17. stoletja. Ducat držav se je bojevalo druga proti drugi v imenu vere pod zastavama katolištva in protestantizma, v resnici pa so izkoriščale vero za uresničevanje svojih zelo posvetnih imperialističnih načrtov.

ZDA so pod vodstvom skupine neokonservativnih norcev uničile Irak, ki je več stoletij deloval kot branik arabskega sveta pred iransko ekspanzijo. Iran lahko danes pod zastavo šiitskega islama širi svoj vpliv po vsej regiji. Šiitski Irak je zdaj postal pretežno iranski vazal (o Islamski državi bomo spregovorili v nadaljevanju). Obstoj voditeljev Sirije, sunitske države, ki ji vlada manjšinska delno šiitska sekta, je odvisen od Irana. V Libanonu je šiitski Hezbolah njihov tesni zaveznik, ki postaja čedalje močnejši in uglednejši. To velja tudi za Hamas v Gazi, čeprav je popolnoma sunitski. Pa tudi za hutijevske upornike v Jemnu (ti so zajditi in spadajo pod šiitski islam).

Dosedanje stanje v arabskem svetu brani koruptivna skupina diktatorjev in srednjeveških šejkov, med katerimi so voditelji Saudske Arabije in Egipta ter vladarji zalivskih držav. Iran in njegovi zavezniki očitno pripadajo novemu valu, ki bo vladal prihodnosti, Saudska Arabija in njeni zavezniki pa spadajo v preteklost.

Tako nam ostane samo še sunitska »Islamska država« (ISIS) v Siriji in Iraku. Tudi ISIS je rastoča sila. V nasprotju z Iranom, katerega revolucionarni zanos je že zdavnaj izginil, ISIS uspeva podžigati revolucionarno vnemo, s katero privablja privržence z vsega sveta. Prav ISIS je pravi sovražnik Irana − in Izraela.

Predsednik Obama in njegovi svetovalci so se že pred časom zavedli tega. Njihovo novo zavezništvo z Iranom delno temelji na tem spoznanju.

S pojavom ISIS so se dejanske razmere popolnoma spremenile. Spremembe potrjujejo star britanski rek, ki pravi, da sovražniki v eni vojni lahko hitro postanejo zavezniki v drugi vojni, velja pa tudi obratno. Obama nikakor ni naiven, ampak utrjuje zavezništvo proti novemu in zelo nevarnemu sovražniku. Del tega zavezništva bi morala biti tudi Bašar al Asadova Sirija, vendar si Obama tega še vedno ne upa povedati na glas. Poleg tega so Obama in njegovi svetovalci prepričani, da se bodo Iranci po odpravi omejujočih sankcij posvetili predvsem služenju denarja ter da se bo njihova nacionalistična in verska vnema še bolj umirila. Takšno razmišljanje se zdi dovolj razumno. (Netanjahu meni, da so Američani »naivni«. Za tako naivno državo so ZDA razmeroma uspešne, če upoštevamo, da so postale edina svetovna supersila.)

Ena od stranskih posledic trenutnih razmer je ta, da je Izrael spet v sporu z vsem preostalim političnim svetom. dunajskega sporazuma niso podpisale samo ZDA, ampak vse vodilne svetovne sile. Tako se zdi, da smo se znašli v položaju, ki ga opisuje priljubljena izraelska veseljaška pesem: »Ves svet je proti nam, / ampak nam to sploh ni mar ...« Žal je Netanjahu v nasprotju z Obamo obtičal v preteklosti. Še vedno poskuša demonizirati Iran, namesto da bi se mu pridružil v boju proti ISIS, ki precej precej bolj ogroža Izrael.

Ni se nam treba vračati tako daleč v preteklost, da bi morali omenjati Kira Velikega (6. stoletje pr. n. š.), če bi radi spoznali, da je lahko Iran naš tesni zaveznik. V meddržavnih odnosih zemljepis prevlada nad religijo. Še ne tako davno je bil Iran Izraelov najtesnejši zaveznik v regiji. Homeiniju smo celo pošiljali orožje za boj proti Iraku. Mule sovražijo Izrael ne tako zelo zaradi njegove religije, ampak zaradi našega nekdanjega zavezništva s šahom.

Sedanji iranski režim je že zdavnaj izgubil svojo revolucionarno versko vnemo in deluje skladno s svojimi državnimi interesi. Zemljepis je še vedno pomemben dejavnik. Pametna izraelska vlada bi morala izkoristiti prihodnjih deset ali več let, ko bo Iran zagotovo država brez jedrskega orožja, da bi obnovila zavezništvo z njim − zlasti v boju proti ISIS. To bi lahko pomenilo, da je treba vzpostaviti tudi nove odnose z Asadovo Sirijo, Hezbolahom in Hamasom.

Toda takšno daljnosežno razmišljanje je zelo tuje Netanjahuju, sinu zgodovinarja, ki nima nikakršnega zgodovinskega znanja ali intuicije. Spor se bo zdaj preselil v Washington, kjer bo Netanjahu dokončno postal plačanec Sheldona Adelsona, lastnika Republikanske stranke. Gledamo res žalosten prizor: država Izrael, ki je imela do zdaj vedno popolno podporo obeh ameriških strank, je postala podaljšek nazadnjaškega republikanskega vodstva. Ena od žrtev tega spora je tudi legenda o »neuničljivem« proizraelskem lobiju. Najpomembnejša prednost je izgubljena. Od zdaj naprej bo AIPAC samo še eden od mnogih lobijev na Kapitolskem griču v Washingtonu.

Še bolj žalostno je bilo pogledati izraelsko politično in medijsko elito dan po podpisu dunajskega sporazuma. Prizor je bil skoraj neverjeten. Skoraj vse politične stranke so se strinjale z Netanjahujevo politiko in so tekmovale druga z drugo, katera bo bolj hlapčevsko vdana. Od »vodje opozicije«, zaničevanja vrednega Jicaka Hercoga, do zgovornega Jairja Lapida − prav vsi so tekmovali, kdo bo prej podprl premiera v tako pomembnem trenutku.

Mediji so bili še hujši. Skoraj vsi vodilni komentatorji, tako levi kakor desni, so brezumno napadali »katastrofalen« sporazum, se enotno zgražali nad ubogim Obamo in poudarjali, kako ga zaničujejo. Zdelo se je, kakor da bi vsi brali isti »seznam utemeljitev«, ki bi ga zanje vnaprej pripravila vlada (kar je pravzaprav tudi res). To res ni bil največji dosežek izraelske demokracije in tako zelo hvaljenih »judovskih možganov«. Bil je samo odvraten primer tako zelo pogostega pranja možganov. Nekateri bi mu rekli novinarska prostitucija.

Netanjahu med drugim trdi, da bodo Iranci prevarali naivne Američane in ustvarili bombo. Prepričan je, da je to mogoče narediti. On bo že vedel. Kajti mi smo storili natanko to, mar ne?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.