Tiskane izdaje
Ugotovitev, da anketirani državljani izražajo svoje mnenje, vse tri veje oblasti pa se za to ne zmenijo, utegne bralce spomniti na neki znani rek, ki se konča s tem, da »gre karavana dalje«. Kot kaže spodnja preglednica, slovensko volilno telo ob vprašanju »Katero od strank bi volili, če bi bile volitve jutri?« izraža veliko skepso do slovenske strankarske demokracije (glej tabelo).
Navedeni podatki spet dokazujejo, da večina državljanov ni zadovoljna s stanjem demokracije v Sloveniji, še posebno pa z nezmožnostjo voliti nekoga zunaj strankarskih vojakov. Zadnjo oznako sem si izposodil iz pisma bralcev gospoda Ada Butale (Delo, 11. 1. 2016, str. 5), ki je zapisal, da imamo »parlament, v katerem so mnogi le kot strankarski vojaki, ne kot poznavalci družbe in njenih dejavnosti«, ter da imamo »volilni sistem, ki skrbi, da pridejo v parlament strankarski vojaki, ki delujejo na podlagi gor ali dol obrnjenega palca«. Krivdo za tako (po anketah) razpoloženje državljanov in oceno gospoda Butale si po mojem mnenju delijo kar vse tri veje oblasti, ki jim je – kot kaže njihovo (ne)ukrepanje – ustavno določilo, da morajo imeti »volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom za poslance«, povsem odveč.
Česa niso naredili in ne delajo
Oglejmo si, česa nosilci treh vej oblasti, zakonodajne, izvršne in sodne, niso naredili in še naprej ne delajo, pa je zato navedeno ustavno določilo bolj ali manj le mrtva črka na papirju, kriza demokracije pa se le še poglablja. Sprenevedanje nosilcev teh vej posledično povzroča tako nezanimanje (pre)velikega dela volilnega telesa za vsaj opazno delovanje ljudi v politiki (volilna udeležba) kot občutek nemoči državljanov v spopadanju z nosilci oblasti in deli javnega sektorja.
Naj začnem z zakonodajalcem, torej poslankami in poslanci državnega zbora (DZ). Dne 13. januarja 2015 je bila v dvorani DZ omogočena »javna predstavitev mnenj o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v republiki Sloveniji«. Večina navzočih, predvsem predstavnikov civilne družbe, je z dokazi podprla stališče, da je sedanji »začasni« sistem volitev v DZ iz leta 1992 neprimeren in ga je zato treba spremeniti. Mnenja so bila zabeležena in dane meglene obljube (predsednik vlade dr. Miro Cerar, vodja poslancev SMC dr. Simona Kustec Lipicer), da se bo ta mnenja upoštevalo. In? Do zdaj vse tiho je bilo! O tej temi ni tudi ničesar več slišati od poslancev opozicije, ki so slabe tri mesece prej (oktobra 2014) podprli predlog kombiniranega volilnega sistema z dvema glasovoma volivca (KVS) Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), podprtega s podpisi 5700 volivcev, in katerega temeljni namen je uresničiti ustavno določilo. Ta del parlamenta torej molči. Drugi del, državni svet (DS) pa je skoraj pred letom dni (25. 2. 2015) na ustavno sodišče naslovil zahtevo za – med drugim – proučitev enakopravnosti aktivne volilne pravice volivcev zaradi velikih razlik v številu volivcev po volilnih okrajih. Po mojem védenju ta zahteva še ni bila obravnavana, ne vem pa, ali odločujoči v DS to sprejemajo z razumevanjem ali kot podcenjevanje vloge DS v našem parlamentarnem sistemu.
Izvršna oblast, konkretno vlada, se je s svojim stališčem do predloga KVS jeseni daljnega leta 2014 resnično potrudila, da je našla v tem predlogu predvsem razmeroma nepomembne pomanjkljivosti, ki bi jih zaradi njihove bolj ali manj tehnične narave morale že zdavnaj odpraviti prejšnje vlade in poslanci, saj jim je to že pred več leti naložilo ustavno sodišče. Druge vladne kritike predloga so bile brez pravih dokazov namenjene ohranjanju sedanjega volilnega sistema. Po komaj opazni informaciji (Delo, 21. 11. 2014, str. 5) naj bi vlada menda ustanovila ali vsaj sodelovala pri ustanavljanju neke skupine za pripravo novele zakona o volitvah v Državni zbor RS. Je kje že kaj napisanega o tej noveli? Sam ne najdem ničesar v zvezi z njo. In to čeprav glede na zapisano o sistemu volitev v koalicijskem sporazumu vladnih strank ter prej omenjenih nastopih dr. Mira Cerarja in dr. Simone Kustec Lipicer javnost, predvsem civilna družba, že neopravičljivo dolgo čaka na neki predlog v tej smeri.
Ustavno sodišče kot visok predstavnik zakonodajne oblasti se prav tako spreneveda glede svoje odgovornosti do uresničitve omenjenega ustavnega določila. Leto dni po zahtevi DS se o spornosti neenake aktivne pravice volivcev še ni uspelo izreči. Da bi bilo pri tem izrekanju koristno in ustavno smiselno zakonodajalcu priporočiti tudi načela, ki naj jih vsebuje dober sistem volitev v DZ, če naj bi ustrezal temu ustavnemu določilu, je najbrž samo po sebi umevno tistemu, ki ustavo jemlje zares. Sam tudi še nisem zasledil nobenega opozorila izvršni in zakonodajni oblasti, naj vendar že uresničita odločbo ustavnega sodišča o odpravi določenih pomanjkljivosti v veljavnem zakonu. Ne morem se izogniti niti vtisu o le nekoliko prevelikem nesorazmerju poudarkov v delu ustavnega sodišča leta 2015, ki izhaja iz časovne primerjave hitrega »reševanja vojaka Ryana« in enoletnega odlašanja glede zagotovitve sistema volitev v DZ, ki bi ustrezalo ustavnemu določilu. Konec koncev gre v obeh primerih za vprašanje enakosti pravic vsakega in vseh državljanov pred zakonom, do novih volitev v DZ pa je v najboljšem primeru že manj kot dve leti in pol!
Kdo je naš poslanec?
Ankete kažejo, da državljani večinsko nis(m)o zadovoljni s stanjem demokracije v Sloveniji. Kako pa bi tudi bili, če v danem volilnem sistemu številni ne vemo ali vedo, kdo je pravzaprav (naš ali njihov) poslanec. Če v »bitki« z upravnim aparatom ali drugimi organi, na primer policijo, zaradi neukrepanja ali zelo izmuzljivih pisnih odgovorov ne dosežemo uveljavitve zakonsko določenih odločb ali ukrepov, potem želimo vzpostaviti stik s »svojim« poslancem, da bi ta posredoval s ciljem zagotovitve izvršitve sicer zakonsko nekaj samoumevnega. Tega poslanca pa ni lahko najti, čeprav smo pred volitvami priča polnim nabiralnikom oglasov strank, naj volimo njihove liste. Žal pa po volitvah še nisem naletel na listič v nabiralniku, s katerim bi me »moj« poslanec vabil, da se oglasim pri njem, če mislim, da kaj ne poteka skladno z zakonodajo.
Sedanji volilni sistem ima številne slabosti. Ker sem o njih že pisal, bi dodal samo še en »vroč« primer. SMC je pozvala poslanca Franca Laja, naj ji vrne mandat. To se ob uveljavitvi KVS ne bi moglo zgoditi, saj bi bil posameznik izrazito izvoljen predvsem kot osebnost in manj kot član stranke. Predlog KVS namreč vsebuje izrazito demokratičen in nikakor ne strankarski naboj, izpostavlja predvsem odlike (in slabosti) osebnosti kandidatov in ne strankarsko vojaško disciplino, kot piše gospod Butala. Je morda prav to razlog za sprenevedanje na vseh ravneh?
Sprenevedajo se namreč ne le nosilci vseh treh vej oblasti, ampak tudi številne institucije, vključno s predsednikom republike, strankarsko navdihnjeni lobisti in celo »četrta veja oblasti« – novinarji. Vsi najbrž zato, ker imajo utečeni kanali vplivanja in kritike svoje prednosti. Verjetno gredo nekaterim kar lasje pokonci, če pomislijo, da po sedanjih strankarskih kanalih ali koridorjih moči ob spremenjenem volilnem sistemu ne bi bilo mogoče vplivati na določene odločitve, saj bi se karte tudi znotraj strank skladno z voljo ljudi dobro premešale. Moja zamera novinarski srenji izhaja tudi iz primerjave, da jo, na primer, že dolgo bolj zaposlujejo »glasbene kvote« kot opisano sprenevedanje. Seveda si ne smem niti domišljati, da bi pri tem sprenevedanju zapisal besedo »obtožujem«, kot si je privoščil Emile Zola zaradi podobnega obnašanja odločujočih v aferi Dreyfus. Pričakujem pa jasne konkretne odgovore, ki pa jih ni in ni.
Končno še prijazno opozorilo stranki modernega centra (SMC). Presenečen sem, da se politični »strategi« v SMC tako slabo zavedajo pomena sprememb volilnega sistema. Glede na razpoloženje javnosti do dela in učinkov te vlade ter ocen glede demokracije bi si morali v SMC še kako beliti glavo z vprašanjem volilne udeležbe na naslednjih volitvah. Vse preveč ljudi je namreč že spet menilo, da nimajo koga voliti. Če bo volilna udeležba tako majhna, kot je bila na zadnjih volitvah v DZ, ali še manjša, potem se ve, komu se piše dobro in komu slabo. Zato ne razumem, zakaj v SMC zdaj in takoj ne »primejo za besedo in glasove« poslancev tistih opozicijskih strank, ki predlog KVS vsaj uradno podpirajo. Tako bi lahko spravili v življenje volilni sistem, ki resnično ponuja demokracijo z upoštevanjem zakonsko upravičenih interesov ljudi namesto strankokracije, nemalokrat okužene s korupcijo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Prof. dr. Miran Mihelčič
ekonomist
