Tiskane izdaje
Predsednik vlade Republike Srbije je v nedeljo dopoldne prišel na policijo in zahteval svoje zaslišanje. Sledila je presenetljiva tiskovna konferenca ministra za notranje zadeve v njegovi vladi. Ne le zaradi sporočila, da je predsednik Aleksandar Vučić nedolžen in da je bilo to dokazano tudi s poligrafom. Drugačna je bila zaradi drugih udeležencev konference. Ministra niso spremljali samo njegovi namestniki in pomočniki, temveč so za njim stali predstavniki vseh vrst policij, oblečeni tudi v maskirne uniforme in oboroženi z orožjem dolgih cevi.
Vse dogajanje se je začelo že pred tedni kot trgovinska vojna za prevzem uglednega srbskega dnevnika Politika. Dejansko je šlo za namero odkupa terjatev, ki jih ima velik nemški založnik WAZ, do omenjene tarče prevzema. Terjatve naj bi odkupili lastniki drugega visokonakladnega beograjskega časnika. Ti so bili prepričani o svojem uspehu – tudi zato, ker so bili v svoji uredniški politiki naklonjeni sedanji vladi in predvsem njenemu predsedniku. Pozneje pa so bili obveščeni, da naj bi nemški prodajalci spornih terjatev dobili obvestilo povsem z vrha srbske vlade, naj ne prodajo terjatev, predvsem ne njim.
Takrat se je zgodil popoln uredniški obrat. Najprej s popolnoma nepričakovano kritičnostjo do predsednika vlade, nato z velikim opravičilom državljanom Srbije, da so tudi oni s svojimi naklonjenimi poročili o delu vlade in njenega predsednika, olepševali dejanske razmere. Končali so z obtožbo, da Vučić sodeluje z ljudmi nenavadne preteklosti in kriminalnega pedigreja.
To naj bi bil povod, da je zadnjo oktobrsko nedeljo Vučić odšel na policijo. Sledil je nov obrat.
Samo kakšno uro po nastopu notranjega ministra, je svojo izjavo objavila tudi republiška javna tožilka: s takojšnjo uvedbo kazenskih postopkov bo tožilstvo preprečilo ogrožanje ustavne ureditve in destabilizacijo države.
Za tožilko je sledila izjava srbskega obrambnega ministra, da je predsednik vlade varnostno najbolj ogrožena oseba v državi ter da je bil zato formiran poseben štab, ki bo usklajeval delo vseh civilnih in vojaških služb, zadolženih za Vučićevo varnost.
Nenadoma ni šlo več za vprašanje spornega medijskega nakupa, ampak za namere državnega udara ali spremembe oblasti in resnih groženj predsednikovi osebni varnosti.
Dolga zgodovina groženj
Tu se moram odmakniti od opisa nadaljnjega toka dogodkov in se vrniti k osnovnemu vprašanju. Ali je takšna ocena o stanju v državi povsem nova? Ali gre zgolj za manipulacijo pri poenotenju javnega mnenja in postroju strankarskega volilnega telesa in strank vladne koalicije ali za dejanske grožnje spremembam in predsedniku vlade?
V srbski politični zgodovini se takšne grožnje skoraj po pravilu pojavljajo takrat, ko je država pred odločitvami o svojem razvoju. Pokojni premier dr. Zoran Đinđić je bil v takšni oceni morda najbolj opisen. Takoj po volilni zmagi oktobra leta 2000 je predstavil program takratne koalicije. Tako rekoč takoj, je dejal, moramo začeti največji proces modernizacije države od uboja kneza Mihajla (bilo je leta 1868), ki je želel spremeniti orientalno državo, utemeljeno na osebnih zvezah, klanih in njihovih interesih, zato je bil ubit. Đinđić je s tem določil časovno in vsebinsko točko, v kateri postane vladanje nevarno. Torej čas sprememb. Knez Mihajlo je hotel po zgledu takrat napredne avstro-ogrske administracije narediti Srbijo modernejšo. Tako kot samo dobrih petdeset let pozneje Aleksander Obrenović. Tudi atentat nanj je bil pripravljan več let. Predvsem s ponavljajočimi se opisi katastrofičnih razmer v državi, ki naj bi jih povzročila njegova oblast. Ubit je bil tudi Petar Stambolić, predsednik Srbije v nekdanji Jugoslaviji. Umorili so ga, ker je očitno želel preprečiti veliko oblastno manipulacijo.
Ko so se edine dovoljene partije socialističnih držav že sesuvale vase in se je podiral berlinski zid, je Slobodanu Miloševiću uspelo prek instrumenta tako imenovanih protibirokratskih revolucij izvesti državni udar in sebe promovirati kot vodjo nove politike novega časa. Stambolića je bilo zato treba fizično odstraniti.
Skupna točka teh ubojev je bila razlika v političnem razumevanju, ali naj bo Srbija moderna država srbskega naroda ali pa država vseh Srbov. Kaj pa je bila vsebina Miloševićevega programa drugega kot geslo o skupnem življenju vseh v novi veliki državi?
Dva koncepta srbske države
Prav drugačen, nasprotni pristop od Miloševićevega je bil razlog uboja predsednika vlade dr. Zorana Đinđića marca 2003. Spet se vračam v čas njegove vlade. Skoraj prav na začetek. Že njegovo programsko izhodišče je pomenilo prelom. Imamo dve možnosti, je dejal na enem od posvetov z veleposlaniki: ali se Srbija zapre vase in samo čaka na morebitno ponovitev starih razmer ali pa se odpre proti Evropi in svetu ter postane primerljiva. To sta dva različna koncepta, ki bosta določila državo.
Ugledna in cenjena proučevalka razmer – gostil sem jo na pogovoru v svoji beograjski rezidenci – dr. Latinka Perović, je to ponazorila s tezo: ali umakniti Miloševića z oblasti in hkrati ohraniti kontinuiteto socialne in nacionalne ideologije ali pa njegovo odstranitev razumeti kot prvi korak dosledne prekinitve s to oblastno ideologijo. Đinđić je bil prepričan, da Evropa Srbije ne bo čakala. Da je zato treba spoštovati mednarodne zaveze in pravila. Začenši s spoštovanjem zahtev Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu. Nekaj je graditi na socialni in nacionalni demagogiji ter obljubah o veliki državi, nekaj popolnoma drugega in veliko bolj tveganega pa v državi s propadlo ekonomijo, utrujenimi državljani in minimalnim nacionalnim dohodkom določiti novo strategijo razvoja, sprejeti reforme in verjeti v nove evropske širitve in nov razvoj.
Đinđiću se je mudilo. Mudilo v Evropo. Vedel je, da nima prav veliko časa. Da je to edini mogoč prelom z onim drugim političnim programom, ki razume državo zaprto samo vase.
In pravzaprav to ve tudi sedanji predsednik vlade Aleksandar Vučić. Je verjetno eden redkih premierov, ki ima tudi v nacionalnem parlamentu zagotovljeno vso podporo. Njegova stranka ima skoraj ustavno večino. Prav v teh dneh začenja Srbija zadnji krog pogajanj z Evropsko unijo. Maja letos je v intervjuju za Wall Street Journal, govoril tudi o svojem osebnem razočaranju ob Evropski uniji, vendar dodal, da glede opredelitve za članstvo ni vrnitve. Da je dokončna. Tudi zato je lahko tako uspešno vodil bruseljska pogajanja z oblastjo v Prištini, ki so bila, ko jih je zahteval Đinđić, še neželena.
Res je, da je Vučić skoraj edini, ki v državi strateško odloča, res je, da velikokrat v hitrosti sprejemanja odločitev prehiteva institucije in jim s tem nevarno zmanjšuje pomen, res je, da članstvo njegove stranke glede vladne politike ni homogeno, in prav tako je res, da v državi ni resne opozicije. Vendar vse to ne more biti zadosten razlog, da Vučiću ne bi priznali ključnega vpliva pri opredelitvi za državni koncept evropske Srbije.
Nekdanji predsednik Boris Tadić je po ponedeljkovem pogovoru z Michaelom Davenportom, evropskim ambasadorjem v Beogradu, temu dodal, da je težava zgolj to, da je srbska pot v Evropsko unijo upočasnjena in še vedno ne nepovratna.
Prav zaradi tega bi bilo prehitro ob zadnjih dogodkih v Beogradu zgolj zamahniti z roko in oceniti, da gre za umetno ustvarjanje izrednih razmer v državi. Razumeti je treba njihovo racionalno jedro.
––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Borut Šuklje
mednarodni svetovalec,
Agencija za strateške študije
