Tiskane izdaje
V prispevku Zmanjševanje brezposelnosti ni muha enodnevnica (Delo, 3. 10. 2015) najdemo primerjalne podatke o gibanju brezposelnosti v EU in Sloveniji. Kot velja od našega vstopa v Unijo, so tudi tokrat vrednosti za našo državo pomembno nižje: medtem ko se EU v zadnjih treh letih giblje v območju med 11 in 12 odstotki, so te vrednosti za Slovenijo med 9 in 10 odstotki. Čeprav so to visoke številke, obstaja vsaj majhna tolažba, da vsaj na enem pomembnem področju ne zaostajamo za povprečjem EU. Pod zanimivo primerjavo in korektnim poročilom pa najdemo v spletni izdaji Dela spodaj še povezane novice. Med njimi je tudi naslov: Julija brezposelnost 12-odstotna.
Kaj pri tem ni v redu? Srednje pozoren bralec je v zadnjem letu vendar lahko zasledil, da trend v Sloveniji pri brezposelnosti upada, iz tabele v poročilu je razvidno, da je le v prvem kvartalu 2013 presegla 11 odstotkov, zdaj pa to: medtem ko se je glede na podatke v tabeli v prvem kvartalu leta 2015 navzdol že približala vrednosti devet odstotkov, je moralo iti konec drugega kvartala nekaj tako hudo narobe, da se je brezposelnost povečala na 12 odstotkov.
Nekoliko pozornejši bralec – ti so seveda v manjšini – bo takoj ugotovil, da gre za mešanje dveh vrst podatkov o brezposelnosti. Po eni strani je v razpravah v Sloveniji priljubljen termin registrirana brezposelnost, ki zajema delež brezposelnih, registriranih na Zavodu RS za zaposlovanje glede na aktivno prebivalstvo. Drug termin, ki se uporablja pri vseh primerjavah zunaj naših meja, pa je anketna brezposelnost. Ta je manjša od registrirane, saj izloča tiste, ki so v zadnjem tednu pred izvedbo ankete opravljali kakršno koli delo za plačilo. Zato druga mera napoveduje nižjo stopnjo brezposelnost kot prva. Relevantno za naš primer je, da se v mednarodnih primerjavah uporablja druga, nižja meritev.
Zmešnjava s podatki
Izkoristil sem priložnosti, ki sem jih imel do zdaj, da poklicane opozorim na zmešnjavo in na njene posledice. Odziva ni bilo, saj je v Sloveniji očitno razširjena predstava, da smo upoštevali veliko nacionalno gospodarstvo ter da so relevantni naše posebnosti in merila. Na žalost to ni res, in to opazimo najpozneje takrat, ko vzamemo v roke tudi kakšen časopis iz druge države ali pa se imamo priložnost udeležiti kakšnega strokovnega srečanja v tujini. In komu lahko koristi slabši rezultat oziroma mera, ki kaže na slabše razmere? Mogoče delu politike in interesnim skupinam, ki hočejo predstaviti stanje čim bolj kritično in se z močnejšim argumentom postaviti v vrsto za transferje.
Po definiciji sta najpomembnejša cilja ekonomske politike čim večja zaposlenost in stabilnost cen. Spet po definiciji ima ekonomska politika poleg osnovne funkcije kot usmerjevalec ekonomske aktivnosti tudi informacijsko funkcijo. To bo pametno uporabljala tako, da bo z ustreznim informiranjem zmanjšala stroške (beri: odpor do) svojih ukrepov. Jasno je, da je konsolidacija javnih financ toliko težja, kolikor je višja brezposelnost. Evropski komisiji pri njenih zahtevah po finančni disciplini zato seveda ni lahko – pesek v kolesa tukaj je prav v primerjavi z ZDA dvakrat tolikšna brezposelnost, s kakršno se spopadamo. Statistično bi moral biti položaj slovenske vlade za odtenek torej boljši, a si ga brez potrebe slabšamo, še posebno ker velja v delu javnosti napačna predstava, da so razmere slabše kot povprečno v EU.
Ekonomska politika
Res pa je, da bi morala za izvrševanje svoje informacijske funkcije vlada (mislim na splošno) stopiti s piedestala. Mogoče je pogled od zgoraj res lep, a še posebno ko gre za ekonomsko politiko, v sedanjem svetu dostopnosti in proizvodnje vseh vrst informacij to ne pomeni veliko. Sprijazniti se bo morala z dejstvom, da bodo interesne skupine uporabile razpoložljive možnosti za uveljavljanje svojih želja – tudi s tendencioznim informiranjem deležnikov. Vlada mora razumeti, da ji s sprožanjem enostranskih informacij včasih jemljejo pristojnost ali pa celo posredno oblikujejo ukrepe.
Tudi če izvzamemo predstavljeno zmedo pri predstavljanju brezposelnosti, je dovolj primerov, ko so interesne skupine prevzele pobudo pri pripravljanju javnega mnenja, na ta način razporedile kritično maso, povečale pritisk na ekonomsko politiko in neposredno povečale njene stroške, gospodarstvo pa spravile v težave. Pomislimo na spodbijanje fiskalne konsolidacije in gibanje zahtevanega donosa na naše obveznice, na privatizacijo, kjer smo z izključevanjem potentnih lastnikov v zadnjih dveh desetletjih pridelali predvsem dokapitalizacije in zmanjšanje vrednosti podjetij, ali pa na zvišanje minimalne plače, ki je povečala brezposelnost.
Nesorazmerje med obema merama brezposelnosti se res lahko zdi nepomembno. Kljub temu pa bi pri gozdu informacijskih težav in šumov, s katerimi se pri delu srečuje vlada, z odpravo zmede lahko vsaj ublažili pritisk pričakovanj.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Rasto Ovin
DOBA Fakulteta, Maribor
