Stihija in rutina kot del identitete?

Arhitekturna politika vključuje problematiko kakovosti grajenega prostora in zakonodaje, ki izvira iz preteklega družbenega reda.

Objavljeno
03. oktober 2013 00.53
LJUBLJANA, SLOVENIJA, 3.6.2009,PROCELJA. FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
dr. Viktor Pust
dr. Viktor Pust

Po tem ko je lani Delo objavilo članek Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko (1. 10. 2012), je letos Ministrstvo za kulturo v osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 med cilje uvrstilo tudi pripravo celovite arhitekturne politike za večjo družbeno odgovornost posegov v prostor in boljšo kakovost bivanja. Navaja naslednje cilje ali izhodišča:

• Kakovostna arhitektura je ekonomična, zdrava in do okolja prijazna.

• Inovativna arhitektura je spodbuda za gospodarsko rast in blaginjo ljudi.

• Urejena dejavnost je pogoj za uresničitev ustvarjalne in povezovalne moči arhitekture.

Ker je Slovenija ena zadnjih držav v EU, ki še nima svoje arhitekturne politike, z zadovoljstvom ugotavljamo, da se je po več letih zastoja spet zgodila odločitev o pripravi arhitekturne politike. Zadeva je pomembna tudi zato, ker gre za program ministrstva za kulturo, ki je glede na značaj arhitekture kot kulture, gotovo bolj pristojno za to področje kot ministrstvo, ki je pristojno za graditev oziroma gradbeniškoinženirske stroke.

Vendar je treba opozoriti, da arhitekturna politika obsega kompleksno problematiko kakovosti grajenega prostora in zakonodaje, ki večinoma izvira še iz preteklega družbenega reda.

Treba je izhajati iz analize kakovosti grajenega okolja, problematike zakonodaje ter razmer na področju dovoljevanja za graditev in pogojev za delovanje arhitektov.

Le na tej podlagi je mogoče utemeljiti pomen arhitekturne stroke, ki pri nas še vedno ni zakonsko ustrezno opredeljena, ter določiti tudi prioritete na tem področju. To pa je vsekakor zakon o arhitekturi kot dejavnosti – kar je prvi pogoj za izvajanje arhitekturne politike.

Slaba arhitekturna podoba Slovenije

• Stanovanjska gradnja, ki pomeni večino grajenega okolja in identiteto naroda, na splošno odseva slabo arhitekturno podobo, za katero je značilno nekakovostno ali tudi stihijsko oblikovanje, rutinski značaj načrtovanja, nespoštovanje značilnosti okolja ter pogosto nesmotrna, ekonomsko potratna tipologija objektov ali pozidava.

• V okviru vzdrževanja objektov se spopadamo z nestrokovnimi posegi in stihijskim dograjevanjem brez ustrezne vloge arhitektov – kar uničuje kakovost naselij.

• Sistem dovoljevanja za graditev na upravnih enotah ne vsebuje nikakršne vloge arhitekturne stroke pri preverjanju bistvenih elementov, ki so pomembni za umeščanje objektov v prostor z vidika javnega interesa.

• Zakonodaja obravnava arhitekturo le kot eno izmed gradbenoinženirskih strok, ki upošteva le tehnične elemente projekta.

• Arhitektura je pogosto podvržena pretiranim zahtevam gradbeniških ali komercialnih pridobitniških interesov – to je v nasprotju z normami EU, ki arhitektom zagotavljajo strokovno neodvisnost pri načrtovanju in nadzoru na gradbišču.

• Vrednotenje dela arhitektov se v Sloveniji bistveno razlikuje od razmer v EU. Celo pri javnih naročilih velja praksa najnižje cene projektiranja – kar praktično onemogoča normalno izdelavo celotne projektne dokumentacije. Hkrati pa tak položaj omogoča razvoj različnih navzkrižnih interesov in koruptivnih načinov delovanja v tej dejavnosti.

• Družbena skrb za izvajanje nacionalnega programa stanovanjske gradnje je omejena zgolj na financiranje stanovanj – pri čemer je popolnoma zanemarjena skrb za sistematični razvoj kakovostne tipologije stanovanjske gradnje.

• Vzrok slabega stanja je to, da arhitektura v Sloveniji še ni ustrezno zakonsko urejena: zato potrebujemo zakon o arhitekturi, ki bo tej dejavnosti, ki je še zlasti z gospodarsko krizo na robu preživetja, omogočil osnovne pogoje za delovanje. To pa je prvi pogoj za izvajanje programa arhitekturne politike.

Najpomembnejša določila nujnih sprememb zakonodaje:

• Arhitektura je izraz kulture. Ustvarjalnost v arhitekturi, kakovost arhitekturne rešitve objektov, njihova skladna vključitev v okolje, spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturne dediščine so v javnem interesu. Pooblaščeni organi za izdajo dovoljenj za umeščanje in gradnjo objektov so odgovorni za spoštovanje tega interesa (1. člen francoskega zakona o arhitekturi).

• Javni interes po tem zakonu je določen v izdelavi rešitve umestitve in oblikovanja objektov v prostoru. Predmet javnega interesa je torej arhitekturno urbanistična rešitev, ki vsebuje celotno zunanjo podobo objekta in okolice, vključno z izborom osnovnih materialov in barv.

• Zakon zagotavlja arhitektu vodilno vlogo pri načrtovanju in izvajanju projektantskega nadzora kakor tudi nadzora v fazi vzdrževanja ali pri naknadnih posegih na objektih.

• Zakon predpisuje arhitektom strokovno neodvisnost, preprečuje navzkrižje interesov pri opravljanju poklica ter zagotavlja minimalne tarifne pogoje, ki omogočajo potrebno kakovost dela.

• Zakonodajno pristojnost za arhitekturo, ki je po sedanjem zakonu na ministrstvu za infrastrukturo in graditev, je treba prenesti ali uskladiti z ministrstvom za kulturo, ki je pristojno za Arhitekturno politiko Slovenije.

• Zakon o graditvi objektov je treba uskladiti z določili zakona o arhitekturi. Dovoljenje za graditev je treba dopolniti s pravilnikom o obveznostih lastnikov in upravnikov objektov v obdobju vzdrževanja ali naknadnih posegov na objektih z namenom, da se prepreči stihijski razvoj naselij.

• Zakon, ki ureja upravne postopke za pridobitev dovoljenj za gradnjo je treba dopolniti tako, da bo pri preverjanju ustreznosti projektov zagotovljena odločilna vloga arhitekturne stroke.

• V zakonodaji je treba vzpostaviti vlogo občinskega ali področnega arhitekta zadolženega za ustrezno skrb in kakovost določenega območja, ki bo po potrebi sodeloval tudi z inšpekcijskim organom.

• Zakon naj občine zadolži, da v svoji prostorskih načrtih (OPN) zagotovijo učinkovito preprečevanje stihijskega razvoja in sanacijo degradiranih naselij.

• Dopolnitev zakona, ki ureja nacionalni program stanovanjske gradnje in je usmerjen le na financiranje stanovanj – tako, da bo usmerjen tudi na kakovostni razvoj naselij – kot bistveni cilj programa arhitekturne politike.

• Uzakonitev programa razvojnih natečajev za pridobitev novih kakovostnih oblik stanovanjske gradnje, še zlasti na področju zgoščene gradnje nižjih gabaritov, primernih za različna okolja v Sloveniji.

Zavedati pa se moramo, da je uveljavljanje sprememb zakonodaje, ki izvira še iz preteklega družbenega reda, dolgotrajen tranzicijski in civilizacijski proces.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Dr. Viktor Pust, arhitekt, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) od ustanovitve do leta 2009