Stojnice na glavni ljubljanski tržnici

Pesnik Hörderlin je nekje zapisal: »Najbolj primerno je, če se vse pusti tako, kot je.« Ne vem, na kaj se je nanašala ta njegova pripomba. Za ljubljansko urbanistično in graditeljsko prakso zadnjih desetletij bi bilo to geslo zelo priporočljivo. Večkrat sem že zapisal, da v Ljubljani v zadnjih desetletjih ni nastala niti ena taka arhitekturno-urbanistična stvaritev, ki bi postala standardni motiv med ljubljanskimi razglednicami. Razglednice so plebiscitarno določilo ter izbor domačega in tujega občestva. Z drugimi besedami: moderna arhitekturna in urbanistična produkcija ne zna, ne more, ne sme, se ji ne zdi potrebno (?), se ji ne zdi smiselno (?) preseči zgledov iz preteklosti. Tisoči slovenskih arhitektov niso konkurenčni peščici ustvarjalcev v preteklosti. Tukaj moram skloniti glavo, tudi sam sem bil dolgoletni učitelj mladih arhitektov; mea culpa.

Tržnico z razglednic bi popravljali

In ker moji stanovski kolegi ne znajo, ne morejo ... biti boljši od prednikov, bi pričakoval, da bodo do arhitekture in urbanističnih zasnov preteklih dob obzirni, ju bodo rešpektirali in ju ne nazadnje, v skladu s Hörderlinom, pustili vsaj pri miru. Vendar ne, stroki, ki ne zna, ne more ... se vendarle zdi smiselno in primerno, da popravlja najboljše stvaritve iz preteklosti. Jaz dojemam to početje kot strokovno in etično problematično.

Ljubljanska tržnica je ena od temeljnih razglednic našega stolnega mesta. Ovekovečena je, med drugim, s fotografsko monografijo Joca Žnidaršiča zato, ker je, taka kot je, najlepša, najbolj atraktivna, najbolj očarljiva, najbolj sociološko prepletena tržnica daleč naokrog čez meje naše domovine. Maribor, Celje, Kranj, Koper ... Zagreb, Varaždin, Celovec, Beljak, Trst, Videm, Gradec, Dunajsko Novo mesto, Sombotel ... ne premorejo tako imenitne tržnice, kot je ljubljanska.

Posebno lep je pogled na tržnico z grajskega griča. Pisane marele posameznih stojnic se imenitno stapljajo z arhitekturnim veličastjem, ki obdaja tržnico. Vse je fino, lepo in prav in po naravi stvari naj bi bilo tako še naprej, tako rekoč za zmeraj.

Nekateri moji kolegi niso tega mnenja. Tržnico bi popravili, radi bi, da bi bila še boljša, kot je že. Ne bodo postavljali novih tržnic v Mostah ali v Šentvidu ali na Rudniku, ki bi bile lahko konkurenčne osrednji ljubljanski, ampak so se lotili popravila osrednje ljubljanske, ki je, kot rečeno, najboljša. Vsem znane lesene stojnice na lesenih kozah in marelami bi zamenjali z nečim domnevno boljšim in ustreznejšim morda celo lepšim (!?) – tako domnevam.

Za nove stojnice je bil razpisan natečaj. Med štirimi predlogi je bil izbran najslabši. Po tem predlogu bi bile vsem znane krhke stojnice z marelami zamenjane z invazivnimi voluminoznimi prodajnimi objekti. Ti bi bili po volumnu in strukturi presenetljivo podobni objektom ob Mahrovi hiši, kjer prodajajo ceneno konfekcijo in galanterijo. Za to kramarijo je bilo že večkrat rečeno, da ne spada na osrednjo ljubljansko tržnico.

Kaj pa na to pravijo Ljubljančani?

Če izbrani projekt predvideva prekritje celotne tržnice, česar se najbolj bojim, potem obstaja resna nevarnost, da bi stalni prodajni objekti, nekakšni kioski, tržnico dobesedno zazidali. Snežnobeli objekti z velikimi površinami bi bili idealni za akcije ljubljanskih grafitarjev. Na ta način bi postala tržnica podružnica Moderne galerije na prostem; v tej ustanovi so namreč nad grafitarji navdušeni. Se pa seveda sprašujem, ali bi bila ta čečkarija po volji širšega ljubljanskega občestva.

Lahko si predstavljam, kaj vse bi se lahko, poleg grafitarjev, še lahko ponoči dogajalo v labirintu na tržnici! Natečajni predlog nove ureditve tržnice obsega tudi razločno vizualno prispodobo. Iz te vizije je mogoče razbrati, da bo Plečnikova tržna kolonada le še nepomembna oddaljena kulisa. Podobno vizualno usodo čaka po vsej priliki tudi ostalo najfinejšo arhitekturno bogastvo okrog ljubljanske tržnice. Meni se zdi pomisel na tako pozidano tržnico boleča. Ljubljansko občestvo bi se moralo, po mojem občutku, postaviti v bran nameravanemu posegu.

Princip popravljanja ljubljanskega historičnega jedra je v bistvu ustaljen, je že del uveljavljene prakse. Obrežja Ljubljanice je, na primer, po regulaciji reke, oblikoval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Keller. Mislim, da je nalogo oblikovno in tehnično odlično opravil. To so nedvomno najlepše umetne brežine kakšne reke na Slovenskem. Terasasto oblikovane brežine z razglednimi pomoli in pristopnimi stopnicami so iz betona, ki je še po stotih letih (!) v dobri kondiciji. Kljub temu so nekateri moji kolegi mnenja, da je treba Kellerja korigirati in popravljati.

Narejeni so bili za moje pojme popolnoma nepotrebni posegi v Kellerjevo stvaritev. Z njimi naj bi reko približali mestnemu utripu in povezali mesto z reko, kot se radi zasanjano izražajo. Meni bi se zdelo mnogo bolj konstruktivno in hvalevredno, če bi se lotili zanemarjenih in degradiranih nabrežij Ljubljanice, denimo v območju Kliničnega centra in Cukrarne. Imeli bi priložnost, da presežejo Kellerjeve stvariteve.

Sramoten prostor pred postajo

Brez potrebe se je preuredil Novi trg, brez potrebe se mrcvarijo nabrežja Ljubljanice, brez potrebe se na novo tlakujejo nekatere cestne površine v Stari Ljubljani. Meni se zdi najnovejša ureditev Slovenske ceste med Kazino in Ajdovščino nadvse problematična. Brez potrebe se je preuredila romantično boemska Špica ... Lahko bi nehali groziti z garažami pod ljubljansko tržnico.

Namesto vsega naštetega bi bilo res nujno, na primer, urediti v nebo vpijoči škandalozno zanemarjeni prostor pred ljubljansko železniško postajo. Končno bi lahko avtobusna postaja dobila nadstrešek, ki bi bil lahko arhitekturno ambiciozna stvaritev. Prostor pred postajo je za mnoge prvi stik z našim mestom. Tak, kot je sedaj, je sramoten. Višek tega kaotičnega prostora so abotni železni količki, zataknjeni v cestišče prav pred vhodom v postajo. Prav bi bilo, če bi se trg OF, kot se imenuje brezobličnost pred postajo, uredil vsaj tako in na takem nivoju, kot je videti na razglednicah izpred začetka druge svetovne vojne. Mogoče bi se pod trgom OF naredile garaže, ki jih menda nikoli ni dovolj. S tem posegom bi nastal ljubljanski prometni terminal, kjer bi se prepletal javni in osebni promet. Prav bi bilo, če bi se na novo regulirala pohabljena Prešernova cesta (če je kje kakšen strokovnjak, ki bi to znal?), dobro bi bilo, če bi se kolikor toliko kultivirala okolica Gospodarskega razstavišča.

Prav bi bilo, če bi se uredili pločniki, razpadajoči robniki, kolesarske in peš steze na vseh koncih in krajih našega stolnega mesta, ki ne obsega samo historičnega jedra. Ljubljana se razprostira od Črnuč do Viča in od Šentvida do Most. Ne bi bilo slabo, če bi se Parmova ulica spet po polstoletni prekinitvi povezala čez železniške proge z Bleiweisovo ulico na drugi strani. Skratka, da bi bilo spet tako, kot je včasih že bilo. Ja, kje so tiste stezice, ki so včasih bile? Nova džamija, kjer že je in če že je, bi s tem dobila nekaj smiselne povezave z mestnim središčem. Prebivalcem tega predela in prihodnjim obiskovalcem džamije se ne bi bilo treba kar naprej voziti »okrog rit' u varžet«. Pešcem ne bi bilo več treba v smrtni nevarnosti na divje prehajati čez proge.

Dovolj dela za arhitekte

Prav bi bilo, če bi se moja stroka ukvarjala s Plečnikovim stadionom, podrtim Kolizejem, podrtim Šumijem, Nazorjevo cesto, Knafljevim prehodom, Nukom, razpadajočim hotelom Bellevue v Tivoliju, nedokončano stavbo na Dalmatinovi ulici, Bežigrajskimi dvori, Emoniko, športnimi Stožicami, Fondovimi bloki ... in bi pustila, v skladu z Hörderlinom, na miru tisto, kar je lepo in odlično in ne potrebuje nobenih popravkov. Stroka, ki ne zna, ne more ..., nekoliko se ponavljam, presegati svojih predhodnikov, za take posege v bistvu nima legitimitete.

Prof. Janez Suhadolc, arhitekt

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.