Tiskane izdaje
Priznati moram, da Moše »Bogie« Jalon nikoli ni bil na vrhu seznama mojih priljubljenih politikov. Nekdanji vojaški načelnik štaba in sedanji obrambni minister se mi je zdel samo navaden Netanjahujev lakaj in preprost militarist. Mnogi mu pravijo bock, kar je ne ravno pohvalen nemško-jidiševski izraz za kozla. Tudi Juval Steinitz, sedanji minister za kdo ve katero področje, se nikoli ni uvrstil na vrh seznama politikov, ki sem jih spoštoval. Tudi on se mi je zdel samo eden od Netanjahujevih služabnikov brez lastne prepoznavne osebnosti. Celo nekdanji vojaški načelnik štaba Gabi Aškenazi ni bil eden od tistih politikov, ki sem jih najbolj občudoval. Ko so ga imenovali, je bilo slišati zlobne govorice, da je napredoval zaradi svojega vzhodnjaškega porekla, saj je bil tedanji obrambni minister prav tako vzhodnjaškega porekla. Aškenazijev oče je prišel iz Bolgarije, njegova mama iz Sirije. Tedanji obrambni minister Šaul Mofaz je bil iz Irana. Aškenazi je vodil eno od serijskih vojn proti Gazi in še vedno ostaja priljubljen politik.
Zdaj občudujem vse tri. Še več, globoko sem jim hvaležen. Zakaj sem tako močno spremenil svoje mnenje? Zaradi še enega nekdanjega vojaškega načelnika štaba, Ehuda Baraka. (Če se vam zato zdi, da je v Izraelu vse polno nekdanjih vojaških načelnikov štaba, je to pretirano trditi. Je pa res, da nam jih gotovo ne primanjkuje.)
Barak je bil načelnik štaba, obrambni minister in premier. Potem ko ga je zamenjal Benjamin Netanjahu, je nadaljeval kariero v zasebnem podjetju, v katerem svetuje tujim vladam. Močno je obogatel in tega ne skriva. Niti približno ne. Odraščal je v kibucu. Imel je težave s čezmerno telesno težo in ni bil uspešen pri športnih dejavnostih, ampak je igral klavir, zato njegovo življenje takrat ni bilo preprosto. Ko so ga vpoklicali v vojsko tako kakor vse druge, se je zdelo, da v vojski nikakor ne more napredovati. Toda neki višji častnik komandosov je opazil, da je inteligenten vojak, zato se je odločil, da ga bo podprl. Sprejel ga je v svojo elitno enoto, ugledno Sajeret Matkal (»komandos generalštaba«), v kateri je hitro napredoval tako zaradi fizičnega poguma kot svoje izjemne inteligence. Neki visoki častnik me je kmalu opozoril nanj. »Opazuj Baraka,« mi je svetoval, »je zelo inteligenten in nekega dne bo postal načelnik štaba!«
Čez nekaj let sem prejel presenetljiv telefonski klic. Takrat sem bil urednik priljubljene revije in poslanec v knesetu, vendar zelo nepriljubljen med uveljavljenimi politiki. Po telefonu so mi povedali, da me general Barak, pomočnik načelnika štaba, vabi na pogovor v svojo pisarno. Spraševal sem se, zakaj so me poklicali, vendar se je pokazalo, da niso imeli nobenega posebnega razloga. General se je kratko malo hotel pogovoriti z mano. Pogovarjala sva se približno eno uro in ugotovila, da oba zanima neka skupna tema: vojaška zgodovina. Vse od druge svetovne vojne je bil to moj konjiček. (Nekateri so se večkrat šalili, da sem edini militaristični mirovnik, ki ga poznajo.) Pogovarjala sva se o tridesetletni vojni in drugih vojnah in sogovornik je name naredil vtis. Vedel je, o čem govori, in bil očitno intelektualec − te lastnosti pa so precej redke med našimi častniki, ki so večinoma zelo pragmatični. Po tem sem ga videval zelo redko. Razočaral me je kot premier, bil neuspešen na konferenci v letovišču Camp David, na naslednjih volitvah pa ga je premagal Netanjahu. Postal je obrambni minister v koalicijski vladi.
Zdaj se je spet znašel v središču pozornosti zaradi presenetljivih razkritij. Zdi se, da je Barak napisal knjigo spominov. Tik pred objavo je med intervjujem razkril najbolj skrite podrobnosti vladnih pogovorov. Tema: izraelski napad na jedrske objekte v Iranu. Barak trdi, da so se tri osrednje osebnosti izraelske vlade − Netanjahu, Barak in zunanji minister Avigdo Lieberman − leta 2009 odločile uporabiti izraelsko letalstvo in uničiti iranske objekte ter tako izvesti zelo drzno in zapleteno akcijo. Za takšen ukrep so potrebovali odobritev vojske in sklep »osmerice« − neuradnega odbora osmih osrednjih ministrov. Po izraelski zakonodaji je vlada kot celota vrhovni poveljnik vojske. Vlada je za te naloge pooblastila »kabinet«, ožji forum. Ta organ je nato neuradno pooblastil še ožji odbor − »osmerico«.
Leta 2009 so se trije vodilni ministri − Netanjahu, Barak in Lieberman − odločili, da je pravi čas za napad na Iran. To je bila pomembna odločitev, vendar jih je zadnji trenutek Aškenazi obvestil, da vojska ni pripravljena. Akcijo je bilo treba preložiti. Leto zatem je trojica poskusila znova. Tokrat so jim bile razmere bolj naklonjene. Načelnik štaba jim je sporočil − čeprav nekoliko nejevoljno −, da je vojska pripravljena. Osmerica se je morala odločiti. Štirje so podprli odločitev. Dva, oba člana Likuda, sta ji nasprotovala. Ostala sta še dva: Jalon in Steinitz. Netanjahu se je odločil, da ju bo prepričal, saj sta bila oba njegova zvesta pomočnika. Netanjahu se je dolgo pogovarjal z obema, nato pa predlagal, naj glasujejo o vojaški akciji. Na Barakovo veliko presenečenje in zgražanje sta v ključnem trenutku oba ministra glasovala proti. Z Barakovimi besedami: »Oba sta se kratko malo stopila!« Brez večine − bili so štirje glasovi za in štirje proti − ni bilo mogoče sprejeti odločitve in dogodek, ki bi pretresel svet, se ni zgodil.
Leto dni zatem so se spet pogovarjali o tem vprašanju. Toda takrat se je pojavila nova ovira: potekale so skupne vojaške vaje izraelske in ameriške vojske. V takšnih razmerah je bil napad nemogoč, saj bi zanj okrivili ZDA. Priložnost je bila tako zamujena in pobudo je prevzela diplomacija (skoraj kletvica v Izraelu).
Barak je med pripovedovanjem o teh dogodkih okrivil slabiča, ki sta se stopila − Jalona in Steinitza −, ter vojaško poveljstvo. Zanj je bilo to strahopetno dejanje pred sovražnikom. V Izraelu je nato izbruhnila divja debata. Udeleženci razprave so se tako kot ponavadi v tej državi posvečali predvsem drugotnim podrobnostim, da bi se izognili najpomembnejšim vprašanjem.
Točka št. 1: Kako je sploh mogoče objaviti tako izjemno skrivne zgodbe? V Izraelu imamo zelo strogo vojaško cenzuro, in če prekršimo njena pravila, lahko končamo v zaporu. Toda vsi, ki so sodelovali pri objavi, so trdili, da so cenzorji dovolili objavo.
Kako? Zakaj? Podrobnosti o najbolj skrivnem delovanju vojaškega poveljstva in najbolj skritih namenih kabineta?
Točka št. 2: Je Netanjahu res popolnoma podpiral napad? Je res storil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi prepričal svoja najbolj vdana ministra, da bi glasovala tako, kakor bi bilo treba? Netanjahu je pravzaprav stavil vso svojo politično kariero na iransko bombo. Večkrat je izjavil, da gre pri tem za sam obstoj Izraela. Kako je lahko dovolil, da so osebni zadržki − moralni ali kateri koli drugi − dveh ministrov, ki ju verjetno niti ni najbolj cenil, ogrozili sam obstoj države? Domnevam, da je Netanjahu pravzaprav tudi sam na skrivaj dvomil o uspešnosti akcije in mu je na nezavedni ravni kar odleglo, da sta mu načrte preprečila njegova podrejena.
Toda prava vprašanja so precej pomembnejša. Če se ministra ne bi »stopila«, kaj bi se zgodilo? Če vprašate mene, bi se zgodila katastrofa. Če je vojska (v Izraelu je njen sestavni del tudi letalstvo) tako močno dvomila o uspešnosti akcije, je imela za to verjetno dobre razloge. Za izpolnitev naloge bi morala letala odleteti tja, poiskati, bombardirati in uničiti več podzemnih jedrskih objektov na različnih lokacijah ter se varno vrniti. To nikakor ne bi bila lahka naloga. Domnevamo, da imamo odlično letalstvo in odlične obveščevalne službe. Toda kljub temu bi bilo to zelo tvegano dejanje. Kako priti tja? Treba je napraviti dolgo pot okoli Arabskega polotoka do Perzijskega zaliva ali se odpraviti naravnost čez Jordanijo ali Sirijo in Irak ali pa z morja skozi Turčijo in morda nekdanje sovjetske republike. To je treba storiti, ne da bi vojsko opazil Iran in njegovi zavezniki. Ko bi prišli do tarč, bi morali poiskati prave podzemne objekte in jih uničiti, medtem ko bi nas odločno obstreljevali s protiletalskimi izstrelki in topništvom. Če bi imeli žrtve, kaj bi storili? Bi jih kratko malo pustili ležati? Pot nazaj bi bila morda še težja kakor pot do tja.
In to je samo vojaška stran akcije, ki je očitno skrbela Aškenazija in njegove častnike. Kaj pa politične posledice?
Iran bi gotovo obdolžil ZDA in njene arabske zaveznice. Najprej bi se odzval tako, da bi zaprl Hormuško ožino, ozek kanal, skozi katerega potuje skoraj vsa nafta iz Saudske Arabije, drugih zalivskih držav ter iz Iraka in Irana. To bi katastrofalno škodilo svetovnemu gospodarstvu, cene nafte pa bi divje narasle brez kakršnega koli nadzora. Iran, Hezbolah in Hamas bi izstreljevali rakete vseh vrst in izvora na Izrael. Življenja vseh nas v Izraelu bi bila skrajno ogrožena. Živim blizu vojaškega poveljstva v središču Tel Aviva, zato tega članka verjetno ne bi mogel napisati. Vsa regija in svetovno gospodarstvo bi se znašla v kaosu, vsi pa bi krivili Izrael. In to bi bil šele začetek.
Zato sem izjemno hvaležen Jalonu, Steinitzu in Aškenaziju. Zelo mi je žal za vse, kar sem nekoč mislil o vas, saj zdaj razmišljam ravno nasprotno.
Hvala!
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
