Tiskane izdaje
Izraelski minister za izobraževanje je umaknil knjigo z bralnega seznama izraelskih študentov. To pravzaprav ne bi smelo biti nič posebnega. To se vendar dogaja vsak dan v Rusiji, Iranu in na Kitajskem. Toda to ni bilo revolucionarno delo prepirljivega upornika. Gre za roman z nežno zgodbo priznane pisateljice Dorit Rabinjan. Glavni greh romana je bila njegova vsebina: ljubezenska zgodba med judovskim dekletom in arabskim fantom. Srečata se na ameriških tleh.
Ministrstvo se je zgrozilo. Kaj? Prava hči Izraela z arabskim Nejudom. Nepredstavljivo. Tako kakor ljubezenska zgodba med belko in temnopoltim moškim v Atlanti v V vrtincu. Ali pa med Judinjo in čistim arijcem v Hitlerjevi Nemčiji. Šokantno. Še dobro, da so modri ljudje z ministrstva vse še pravočasno preprečili.
Odločitev je dvignila veliko prahu. Svobodomiselni učitelji in komentatorji so si dobro privoščili ljudi z ministrstva. Zlasti tisti s smislom za humor (tudi v Izraelu je nekaj takšnih ljudi). Nekateri so zahtevali prepoved Biblije, ker je polna kraljev in junakov, ki so se poročili s tujimi ženskami. Abraham je izbral tujko Hagar, imel z njo sina, nato pa je oba poslal v smrt v puščavi, ker je bila Sara, mati vsej Judov, ljubosumna. Biblija prikazuje našo prednico kot precej neprijetno in prepirljivo žensko. Mojzes je imel mediansko ženo. Kralj David se je poročil z žensko, ki si jo je zaželel, potem ko je poslal njenega hititskega moža v smrt v bitki. Njegov sin Salomon je imel veliko žena, večina je bila tujk. Junaka Samsona je izdala njegova filistejska žena. Kralj Ahab, ki je izkrvavel do smrti, ker je zavrnil zdravniško pomoč med bitko, je imel ženo iz Sidona. In tako dalje. Seznam je zelo dolg. Nekateri učitelji so veselo zahtevali umik Biblije s seznama, ki ga je sestavilo ministrstvo.
Skoraj tako škodljive so nekatere mojstrovine sodobne hebrejske književnosti, ki opisujejo ljubezenske zgodbe med Judi in Šiksami (poniževalen izraz v jidišu za Nejudinje, izvira iz hebrejske besede »gnusoba«). Stran z njimi!
Toda pri vsem skupaj me je najbolj presenetila beseda, ki jo je ministrstvo uporabilo v uradnem pojasnilu ukrepa: hitboleluth, kar pomeni asimilacija. Knjigo so obtožili, da napeljuje ljudi, zlasti mlade, na katere ni težko vplivati, k asimilaciji.
Asimilacija? Tu? V Izraelu? V uradni vladni izjavi? Neverjetno. »Asimilacija« je beseda, ki jo judovska diaspora pogosto uporablja. Beseda velja za zelo žaljivo. Gre za dejanje Juda, ki se sramuje svoje dediščine in se poskuša zliti s krščanskim okoljem. Juda, ki oponaša Nejude, se vede tako kakor oni in si prizadeva, da bi bil videti tako kakor oni. Skratka, gre za vsega obsojanja vrednega strahopetca. Trditev, da se je neki Jud v Los Angelesu ali Moskvi »asimiliral«, je zelo resna obtožba. Več stoletij je bila to ena najhujših oznak za Jude.
Za to je bilo več razumljivih razlogov. Judje so bili povsod oblegana manjšina. Niso imeli svoje države in vojske, s katero bi se branili, imeli niso nobene moči razen svoje solidarnosti. Morali so pomagati drug drugemu, če so hoteli preživeti. V manjših skupnostih je lahko odpadništvo ene same družine resno škodovalo vsem drugim.
Asimilaciji je pogosto sledil prestop v drugo vero. Če se je judovsko dekle poročilo s kristjanom, so otroke praviloma vzgajali kot kristjane in so izgubili vse stike s svojimi judovskimi koreninami. (Čeprav so v judaizmu otroci judovske matere v celoti Judje. Oče namreč ne šteje. Morda zato, ker nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani o tem, kdo je oče.)
To so razmeroma razumljiva stališča razpršene skupnosti, ki živi kot manjšina v tujem, pogosto sovražnem okolju. So sredstvo za preživetje. Beseda hitboleluth je zato povezana z neko drugo hebrejsko besedo: galut (dobesedno: izgnanstvo). Po splošno sprejetem judovskem prepričanju je judovska zgodovina razdeljena na tri dele: »prvi tempelj« od časov Abrahama do babilonskega izgnanstva − izgnanstva Judov, ki ga je Bog dopustil zaradi njihovih grehov. Po dveh generacijah je Bog dovolil Judom, da so se vrnili in zgradili »drugi tempelj«, vendar so nato spet grešili. Zato se je Bog hudo razjezil in jih spet poslal v izgnanstvo, tokrat za nedoločen čas. Ortodoksni rabini so sionizem označili za greh, ker je vrnitev v sveto deželo pomenila dejanje upora proti Bogu. Judje bi morali ostati v galutu, dokler jim Bog v svojem usmiljenju ne bi dovolil vrnitve.
Sionistična ideologija je prezirala galut. V osnovi je bila ateistična, zato se ni zmenila za Božjo voljo. Njen začetnik Theodor Herzl je verjel, da bodo takrat, ko bo nastala judovska država, vsi pravi Judje prišli vanjo. Od takrat naprej bodo samo njim pravili Judje. Vsi drugi Judje se bodo »asimilirali« v svojih tedanjih domovinah in bodo nehali biti Judje. (Tega dela prvotnega prepričanja ne omenjajo v izraelskih šolah.)
Vedno vztrajno poudarjam, da je sionistična skupnost v tej državi še pred ustanovitvijo države Izrael ponosno razlikovala med njimi in Judi v galutu. Ljudje v judovski skupnosti v tedanji Palestini so spontano začeli sebi praviti »hebrejska« skupnost in govoriti o hebrejskem poljedelstvu, hebrejskem podzemnem gibanju, prihodnji hebrejski državi in hebrejski vojski. Tako so se razlikovali od judovske religije, judovske tradicije, judovske diaspore itd.
Nekoga v Tel Avivu (uradno so mu rekli »prvo hebrejsko mesto«) bi najlažje užalili tako, da bi mu rekli galuti. To je pomenilo, da mu primanjkuje lastnosti, ki jih skromno povezujemo z nami: pokončne drže, poguma, požrtvovalnosti in pripravljenosti za težko ročno delo.
Nič ne bi moglo biti bolj galuti kakor strah pred asimilacijo. Asimilacijo s kom? Arabski državljani sestavljajo približno 20 odstotkov izraelskega prebivalstva. Doživljajo diskriminacijo na vseh področjih življenja. Javnomnenjske raziskave kažejo, da jih številni judovski Izraelci prezirajo. Ravno ta teden so za več ur zadržali grško letalo, ki je nameravalo poleteti iz Aten v Tel Aviv, ker je nekaj judovskih potnikov protestiralo zaradi dveh izraelskih Arabcev na krovu letala. Arabca so nato pustili na letališču. (Predstavljajte si dva temnopolta potnika na ameriškem letalu ali judovska potnika na nemškem letalu.)
Od kod torej izvira strah pred asimilacijo? Samo iz močnih korenin galuti.
To ne pomeni, da v Izraelu ni ljubezenskih zvez ali celo porok med judovskimi dekleti in arabskimi moškimi (toda nikoli obratno). Vendar so izjemno redke. Morda jih je nekaj deset. Mladi ljudje obeh narodov se občasno družijo med seboj, zlasti na univerzah, vendar je prepad med njimi preširok.
Razmišljanje, da je treba ljubezensko zgodbo takšnega para prepovedati, ker bi lahko vodila k »asimilaciji«, je nesmiselno. Razen če stvari ne postavimo na glavo in opozorimo, da bi se arabski državljani morali bati asimilacije svojih mladih moških v judovski družbi. Tudi to se namreč dogaja. (Arabska dekleta se večinoma poročajo znotraj svojih širših družin.)
Kaj torej povzroča ta sindrom? Najpreprosteje bi ga lahko pojasnili z »uvajanjem religioznih načel« v življenje v Izraelu pod sedanjo superdesničarsko religiozno vlado. »Nacionalno-religiozne« sile so v ofenzivi na vsej fronti. Benjamin Netanjahu je lahko preživel kot premier tako, da jim je prepustil skoraj vse najvišje položaje v vladi. Moški s kipo na glavi zdaj vodijo policijo, varnostno službo, Mosad in številne druge ustanove. In skrajnodesničarske ženske prijetnega videza nadzirajo vsa preostala področja.
Vojaško poveljstvo je še vedno v rokah »sekularnih« generalov, toda med zadnjo vojno v Gazi je poveljnik neke brigade (žal prav moje stare brigade) izdal ukaz, v katerem je izraelske obrambne sile označil za »Božjo vojsko«. To je prav tista vojska, ki so jo ustanovili leta 1948, ko so bili skoraj vsi njeni poveljniki socialistični in ateistični člani kibucev. Novi načelnik štaba si je v vojski drznil odpraviti rabinski oddelek za »judovsko zavest« − oddelek za religiozno misijonsko dejavnost. Ortodoksni verniki zavračajo služenje vojske zaradi religioznih razlogov − denimo zaradi bližine žensk v vojski −, zato vojska ostaja večinoma sekularna, vendar vanjo že množično prihajajo »nacionalno-religiozni« častniki. Vojaški rabini so v njej enako pomembni, kakor so bili »politični komisarji« v Rdeči armadi Trockega. Vojaki prisegajo zvestobo ob Zahodnem zidu, najbolj religioznem kraju v Izraelu.
Prepričan sem, da je ta proces precej pomembnejši kakor prenos moči od stare sekularne elite k novi religiozni eliti, ne glede na to, kako škodljiv je ta prenos moči.
Pred nami izginja nova izraelska država, ki smo jo ustvarili v tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, ter se spreminja v novo obliko judovskega geta − oboroženega in jedrskega geta, vendar to še vedno ostaja geto. To je nasprotje vsega, za kar si je prizadeval sionizem: za sekularno, demokratično, enakopravno in svobodomiselno državo v nasprotju z zaprto, religiozno, nacionalistično, rasistično in celo napol fašistično družbo. V takšni družbi »asimilacija« seveda velja za smrtno nevarnost.
Še vedno je čas, da obrnemo krmilo in rešimo državo, ki smo jo zgradili. Toda kako dolgo bo še tako?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
