Tiskane izdaje
Je generalni sekretar ene največjih globalnih nevladnih mrež CIVICUS, ki združuje nevladne organizacije iz več kot 150 držav. Nekdanji doktorski študent Univerze v Oxfordu je raziskovalec mednarodnih migracij in pravi, da imajo brexit, civilna družba in EU nekaj skupnega – nujo po progresivnih političnih voditeljih s prepričljivimi in dobrimi argumenti,
Ste prepričan zagovornik civilne družbe in aktivnega državljanstva. Kako bi ga opredelili?
Aktivno državljanstvo pomeni delati nekaj, kar je dobro za skupnost. To ni nujno zelo velika stvar. Dovolj je že organiziranje športnih aktivnosti za otroke in občasna pomoč pri zagotavljanju hrane tistim, ki jo potrebujejo. Ni tako pomembno, ali delujemo v velikih nevladnih organizacijah, odidemo na protest ali se priključimo manjšim družbenim aktivnostim. Možnosti za aktivno participacijo v družbi je več. Brez njih pa ni mogoče imeti zdrave in funkcionalne demokracije.
Je nakazilo na račun dobrodelnih organizacij enkrat na leto dovolj, da si operemo vest, ker živimo bolje od tistih na robu?
Ne obremenjujem se z mejami in mislim, da mora vsak poiskati način, kako prispevati družbi. Pomembno je biti dobrodelen, ker večina nevladnih organizacij temelji na donacijah ljudi, še posebno tam, kjer jih država finančno ne podpira. Prepoznavam pa frustracijo, da nekateri to naredijo in težav ne rešujejo sistemsko. Vendar naredijo vsaj nekaj.
Veliko bolj me skrbijo razmere, v katerih se za to odločijo. Ti bi morali podpirati aktivno državljanstvo, ampak so v mnogih državah spodkopani. Vlada, denimo, utiša proteste civilne družbe, krati svobodo govora in ljudem onemogoča dostop do interneta, kar zagotovo ni dober družbeni pokazatelj. Turčija je bila nekoč zdrava in ponosna demokracija, danes pa so razmere znotraj nje skrb vzbujajoče. Na Madžarskem poskuša vlada s skrajno desno politiko ohromiti kritike, zmanjšuje prostor za civilno družbo in želi spodkopati njeno neodvisnost.
Kako se lahko tamkajšnja civilna družba zdaj upre? Pred kratkim so madžarski volivci na referendumu odločali o obveznih begunskih kvotah za članice EU, vendar zaradi premajhne udeležbe ni bil veljaven, premier Viktor Orbán pa bo s svojo populistično politiko še naprej utrjeval oblast.
Njegov pohlep po oblasti lahko zaustavljajo tako, da s prstom še naprej kažejo na nepravično dogajanje in skrbijo za uravnotežene informacije. Avtoritarni režimi poskušajo utišati opozicijo, nadzirajo medije in edina, ki še ostane, je pogosto ravno civilna družba. Glede njene vloge sem optimističen. Če sistem trdi, da je demokratičen, mora poslušati voljo večine. Želja voditeljev, da bi nadzorovali vse in vsakogar, je skrb vzbujajoča, a zgodovina nas uči, da je tako nemogoče vzdržati večno.
Vendar razmere za delovanje civilne družbe se marsikje slabšajo. Lani ste v 109 državah opazili dejanja, ki jo ogrožajo, hkrati pa menite, da se državljanom še nikoli prej ni bilo med seboj lažje organizirati.
Nova digitalna orodja nam omogočajo, da se med seboj lažje povežemo. Zaradi internetne revolucije imamo možnost biti del nečesa velikega veliko hitreje kot prej. So pa ta orodja tudi nevarna. Vlade jih ponekod lahko zlahka nadzirajo in z njimi manipulirajo.
Tudi pri arabski pomladi leta 2010 so bila digitalna omrežja za upor civilne družbe pomembna. Toda njihovi protesti so povzročili množične prihode beguncev in migrantov v Evropo, izbruhnile so vojne. So se razmere tam še poslabšale, ker uporniki niso vedeli, kaj bi radi, ko zrušijo oblast?
To je težko vprašanje. Jasno je, da so se ljudje v severni Afriki tako odločno uprli, ker so bile njihove možnosti za participacijo kratene. Če na eno mesto balona preveč pritisnemo, se bo razširil kje drugje. Če pa pritisnemo preveč, eksplodira. Tako razmišljam tudi o civilni družbi. Država bi morala vedeti, da bo revolucija, če pritisnejo preveč. Tamkajšnje institucije so pustile prostor novim avtoritarnim režimom, namesto da bi izzvale vlado.
Je aktivizem lahko torej škodljiv?
Nihče ne more z gotovostjo trditi, kaj se bo zgodilo, zato je to nevarnost. Nevladne organizacije tudi niso samo človekoljubne organizacije in lahko podpirajo, denimo, nasilje. To pa ne pomeni, da jim moramo vrata popolnoma zapreti. Če nekdo v demokratičnih državah zagovarja ekstremizem, ga seznanimo z argumenti, ne z zmanjševanjem možnosti, da pove svoje mnenje.
Čeprav je nevladnih organizacij v Sloveniji vse več in marsikatera od njih dela zelo dobro, se zdi, da je veliko ljudi še vedno preveč pasivnih. Marsikdo živi z miselnostjo, da mu mora država omogočiti vse, če plačuje davke in ne krši zakona. Kako bi jih prepričali, da lahko tudi sami naredijo več za skupno dobro?
Predolgo smo mislili, da bo že s tem, ko zgradimo politične institucije, vse v redu. To ne zadostuje. Ideja, da bo država poskrbela za vse, preprosto ni zdrav temelj demokracije. Ljudje ponavadi ne sodelujejo, ker mislijo, da ne morejo ničesar spremeniti. Ne verjamejo, da bo država res upoštevala njihovo mnenje. Zaradi tega jim morajo omogočiti ustrezne razmere za delovanje in jih razumeti kot zrelega partnerja v dialogu.
Ste nekdanji doktorski študent Univerze v Oxfordu in zadnjih 20 let živite v Veliki Britaniji. Kako ste letos poleti doživljali njeno odločanje o izhodu iz Unije?
Brexit je povezan s porazom elite. Večina je podpirala ideje EU, vendar so bili pri posredovanju tega sporočila ljudem neuspešni. Bili so brez argumentov, zakaj je pomembna za mir, za pravičnost, za skupno dobro. Politika strahu je progresivne sile porazila. Zmagala je, ko je priseljence okrivila za to, da so nekateri Britanci zaradi njih izgubili službo. Strahovi poganjajo trenutno evropsko politiko, z gradnjo zidov in mej pa se vračamo desetletja nazaj.
Vas je strah?
Ja, bojim se. Bojim se ne nazadnje tudi zaradi barve svoje kože. Živim v Londonu, čudovitem mestu, značilnem po multikulturalizmu, kjer se je število napadov na priseljence po brexitu povečalo. Evropska unija zveni na papirju tako čudovit projekt. Ne samo glede ekonomske integracije, ampak tudi zaradi razmišljanja za skupno dobro, ne le za posamezni interes držav. Evropa, ki je do zdaj zadnjih 70 let spodbujala mir, se je na ključni točki izneverila.
Je brexit poraz tudi za civilno družbo? Največ nasprotovanj odločitvi za izstop iz EU je izbruhnilo, ko je bilo že prepozno.
Ker je šlo za politični referendum, so odločevalci nevladnikom dejali, naj se vanj ne vmešavajo, zato niso spregovorili. To je bila seveda napaka, ker je pomembno, da se civilna družba vključi pri tako pomembnih vprašanjih, da bi se ljudje lahko pravilno odločili.
Kaj pomeni brexit za prihodnost EU?
(Daljši premislek.) Upam, da je ne bo dokončno zameglilo. Po naravi sem optimist, zato upam, da bo njen izhod druge članice veliko bolj povezal, ker verjamem, da lahko tako več pridobijo kot izgubijo. Imajo pa brexit, civilna družba in EU nekaj skupnega – nujo po progresivnih političnih voditeljih s prepričljivimi in dobrimi argumenti, zakaj je pomembno ostati in delati v Uniji, ne pa znotraj nje igrati na karto politike strahu. Potrebujemo takšne, ki bodo pomagali upravljati meje, kot to počne Angela Merkel v Nemčiji.
Torej se strinjate z njeno politiko »odprtih vrat«?
Seveda. Med svetovnimi voditelji je na tem področju svež glas in zavidanja vredna voditeljica.
Vendar na domačem političnem prizorišču je trenutno daleč od prevlade. Njeni Krščansko-demokratski stranki (CDU) so volivci na septembrskih deželnih volitvah namenili skoraj šest odstotnih točk manj glasov kot na zadnjih. Kaj to pomeni za prihodnje vodstvo Nemčije?
Glasov ni izgubila samo zaradi svoje begunske politike, kjer je pokazala izjemne voditeljske sposobnosti. Posledice te so bolj pozitivne, kot so si ljudje sprva predstavljali. Kljub posameznim izgredom je večina ljudi z njenim delom zadovoljna. Njena politična alternativa ni dobra, vedo, da se prebivalstvo stara in da za vzpodbujanje gospodarstva potrebujejo novo delovno silo.
Kljub temu da niso prišli predvsem visokokvalificirani ljudje, kot so znotraj konservativne stranke sprva pričakovali?
Tudi povprečni migrant iz srednje Evrope je manj izobražen kot Britanec, ne govori tako dobro angleško, vendar zaposljivost med njimi je višja, kot tudi število opravljenih ur, kar pomeni, da veliko prispevajo h gospodarski rasti. Skozi zgodovino vemo, da so tisti, nagnjeni k priseljevanju, najbolj podjetni. To so tisti, ki tvegajo, so velikokrat mladi in aktivni, zato lahko prispevajo k rasti družbe, v katero so se preselili.
Koliko smo se torej naučili iz zgodovine?
Če se vrnem k politki strahu, seveda ne dovolj. V Evropi je danes več zidov kot med hladno vojno, pa je od takrat, ko smo rekli, da si želimo odprto Evropo, le 25 let. Ta vizija se je razblinila.
Kakšna je odgovornost nevladnih organizacij, da danes živimo v politiki strahu? Ne nazadnje ste nevladniki za ZDA, Kitajsko, Japonsko, Kitajsko in Nemčijo peta najmočnejša »ekonomija« na svetu.
Del civilne družbe bo vedno prepričan, da je njihova naloga zgolj ponuditi storitve namesto reševati težave sistemsko. Čeprav imamo po svetu veliko profesionalnih nevladnikov, ki delajo zelo dobro, vsi v politično odločanje niso vključeni, ker ne morejo biti ali si tega ne želijo. Morali bi postati del politike, morali bi spodbujati socialna gibanja in se med sabo bolj povezati, namesto da postajamo birokrati.
Kakšna je pri tem vloga posameznika?
Rad imam rek Mahatme Gandhija, ki pravi, da mora biti vsak sprememba, ki si jo želi v svetu.
Slišati je idealistično.
Moč posameznikov, da spremenijo svet, še nikoli v zgodovini ni bila večja. Ravno zdaj živimo v času, ko zaupanje v velike institucije upada, ker ljudje na volilnih položajih nimajo odgovorov na ključna vprašanja. Ravno zdaj potrebujemo nove stvari in točno zdaj je čas, ko potrebujemo nove ideje. Ne bomo dobili radikalnih, novih idej od utrujenih, starih institucij, ampak od ljudi, ki morajo biti za izražanje svobodni in dovolj samozavestni. Za to pa potrebujejo spodbudo vodilnih, ki bi se morali na njihove pobude odzvati in obstoječe stanje skupaj z njimi spremeniti na bolje.
