Tiskane izdaje
Zev Begin, sin Menahema Begina, je zelo prijetna oseba. Nemogoče je, da nam ne bi bil všeč. Lepo je vzgojen, vljuden in skromen; prav takšen človek, kakršnega si želimo za prijatelja. Žal so njegova politična stališča precej manj prijetna. So precej bolj skrajna celo od dejanj njegovega očeta. Njegov oče se je po tem, ko je vodil Irgun, usedel za mizo in sklenil mir z egiptovskim vodjem Anvarjem al Sadatom. Zev je precej bliže Goldi Meir, ki se ni zmenila za Sadatove mirovne ponudbe in nas je popeljala v katastrofalno jomkipursko vojno.
Begin mlajši strogo sledi »revizionističnemu« sionističnemu prepričanju, ki ga je utemeljil Vladimir Zev Jabotinski. Za to gibanje je bilo vedno značilno, da je zelo poudarjalo pomen pisnih besedil in deklaracij. Laburistično gibanje pod vodstvom Davida Ben Guriona se je požvižgalo na besede in deklaracije ter je upoštevalo samo »dogajanje na terenu«.
Prejšnji teden je Zev Begin napisal enega svojih redkih člankov. V njem je poskušal predvsem dokazati, da mir s Palestinci ni mogoč in da so to samo sanjarjenja izraelskih ljubiteljev miru (časopis Harec, 9. 10.). Begin navaja številna palestinska besedila, govore in celo šolske učbenike ter poskuša pokazati, da se Palestinci nikoli in nikdar ne bodo odpovedali svoji »pravici do vrnitve«. Begin trdi, da bi takšna vrnitev pomenila konec judovske države, zato je prepričan, da je mir navadna fantazija. Nikoli ne moremo pričakovati miru. Konec zgodbe.
Podobno razmišlja še en globok mislec, Aleksander Jakobson, v še enem pomembnem članku v Harecu (26. 9.). Usmerjen je proti meni osebno, v svojem članku pa trdi, da sem »zvest Izraelu, ne pa tudi resnici«. Obtožuje me, da sem strpen do gibanja BDS, ki poskuša odpraviti državo Izrael. Kako lahko ve kaj takega? Preprosto: BDS se strinja s »pravico do vrnitve« Palestincev, to pa − kakor vsi dobro vemo − pomeni uničenje judovske države.
Pravzaprav moram povedati, da nasprotujem gibanju BDS zaradi več razlogov. Gibanje Guš šalom, ki mu pripadam, je prvo (leta 1997) razglasilo bojkot naselbin. Hoteli smo ločiti Izraelce od naselbin. Gibanje BDS (bojkot, dezinvestiranje, sankcije) z bojkotom vsega Izraela dosega ravno nasproten učinek: Izraelce potiska v objem prebivalcev naselbin. Poleg tega nisem naklonjen temu, da bi pozival ljudi, naj bojkotirajo tudi mene. Toda med vsemi točkami programa BDS me najmanj moti zahteva po tem, da bi morala država Izrael priznati pravico do vrnitve Palestincev. Je kratko malo nesmiselna. Niti v tisoč letih gibanju BDS ne bo uspelo prisiliti Izraela, da bi to storil. Zakaj bi se torej trudili zaman?
Najprej bi bilo treba nekoliko pojasniti ozadje. Ko so se leta 1948 Britanci umaknili iz Palestine, je bilo v deželi med Sredozemskim morjem in Jordanijo približno 1,2 milijona Arabcev in 635.000 Judov. Po koncu vojne, ki je sledila, je približno 700.000 Arabcev pobegnilo ali pa so jih pregnali. To je bila vojna, ki so jo (pozneje) poimenovali »etnično čiščenje«. Na ozemlju, ki so ga zasedli judovski vojaki, je ostalo bolj malo Arabcev, vendar je treba vedeti, da na ozemlju, ki so ga zasedli arabski vojaki, ni bilo nobenega Juda več. Na našo srečo je Arabcem uspelo zasesti samo majhne kose zemlje, naseljene z Judi (denimo blok Ecion, Vzhodni Jeruzalem idr.), naša stran pa je zasedla obsežna nenaseljena območja. Takrat sem bil vojak in sem dogajanje spremljal z lastnimi očmi. Število arabskih beguncev se je naravno povečevalo in danes jih je približno šest milijonov. Okoli 1,5 milijona jih živi na zasedenem Zahodnem bregu, približno milijon na območju Gaze, preostali so razpršeni po Jordaniji, Libanonu, Siriji in po vsem svetu. Bi se vsi vrnili, če bi bilo to mogoče? Razmislimo o tem.
Pred leti se mi je zgodilo nekaj neponovljivega. Povabili so me, da bi predaval v New Yorku. Bil sem veselo presenečen, ko sem v prvi vrsti zagledal svojega dobrega prijatelja, mladega arabskega pesnika Rašida Huseina. Rašid se je rodil v vasi blizu Nazareta. Prosil me je, naj ga obiščem v njegovem stanovanju v New Jerseyju. Ko sem prispel, sem bil osupel. Majhno stanovanje je bilo polno ljudi − različnih palestinskih beguncev, mladih in starih, moških in žensk. Dolgo in zelo čustveno smo se pogovarjali o begunskem vprašanju.
Ko sem se vračal domov, sem rekel ženi: »Veš, kaj se mi je zdelo? Da bi se jih samo nekaj zares hotelo vrniti, vendar bi bili vsi takoj pripravljeni umreti za svojo pravico do vrnitve!« Rachel, zelo pozorna opazovalka, je odgovorila, da je razmišljala podobno.
Več deset let zatem sem prepričan, da ta temeljna resnica še vedno drži: obstaja velikanska razlika med načelom in njegovo uveljavitvijo. Načela ni mogoče zanikati. Pripada vsakemu posameznemu beguncu. Varuje ga mednarodna zakonodaja in velja za sveto. Kakršen koli mirovni sporazum, sklenjen nekoč v prihodnosti med državo Izrael in državo Palestina, bo moral vključevati odstavek, v katerem bo Izrael načelno zagotavljal pravico do vrnitve palestinskih beguncev in njihovih potomcev. Noben palestinski voditelj ne bo mogel podpisati sporazuma, ki ne bo vključeval tega določila. Šele po tem, ko bi odstranili to oviro, bi se lahko začeli resnični pogovori o rešitvi. Predstavljam si lahko tale prizor: potem ko bi sklenili dogovor o tem vprašanju na mirovni konferenci, bi predsedujoči globoko zajel sapo in rekel: »Prijatelji, zdaj se lotimo prave težave. Kako rešiti vprašanje beguncev v praksi?«
Šest milijonov palestinskih beguncev ima šest milijonov različnih položajev. Obstaja veliko kategorij beguncev. Za vse ni mogoče uporabiti enotne rešitve. Veliko je beguncev − morda jih je celo večina −, ki so si v zadnjih 50 letih ustvarili novo življenje v drugi državi. Zanje je pravica do vrnitve kratko malo načelna. Ti begunci ne sanjajo o tem, da bi se vrnili v vas svojih prednikov, tudi če bi ta še obstajala. Nekateri med njimi živijo dobro, nekateri so bogati, nekateri celo zelo bogati. Eden od najbogatejših je moj prijatelj (ali te smem tako imenovati?) Salman Abu Sita, ki je bil sprva bosonog deček iz Negeva in je leta 1948 s svojo družino pobegnil v Gazo, nato pa postal zelo uspešen pogodbeni izvajalec del v Veliki Britaniji in državah Perzijskega zaliva. Srečala sva se na mirovni konferenci, nato sva imela dolg in čustven pogovor med zasebno večerjo, na kateri se nisva strinjala drug z drugim. Abu Sita vztraja, da bi morali vsem beguncem dovoliti vrnitev v Izrael, tudi če bi se naselili v puščavi Negev. Meni se takšna rešitev ne zdi praktično logična.
Večstokrat sem se že pogovarjal o rešitvah s Palestinci, od Jaserja Arafata do ljudi v begunskih taboriščih. Velika večina bi se jih danes strinjala s prizadevanji za »pravično in dogovorjeno rešitev begunskega vprašanja« − in »dogovorjena rešitev« bi vključevala tudi Izrael. Takšne besede se pojavijo v »arabskem mirovnem načrtu«, ki ga je pripravila Saudska Arabija in ga uradno sprejema ves muslimanski svet.
Kako bi bila takšna rešitev videti v praksi? To pomeni, da bi vsem begunskim družinam ponudili, naj se odločijo med dejansko vrnitvijo in primerno odškodnino. Vrnitvijo − kam? Zelo izjemoma nekaj prvotnih in zdaj praznih vasi še vedno stoji. Predstavljam si lahko, da bi nekdanji prebivalci poskrbeli za nekakšno simbolno obnovo takšnih vasi, denimo dveh ali treh. Dogovorjenemu številu ljudi bi morali dovoliti, da bi se vrnili na ozemlje Izraela, zlasti če imajo tam sorodnike, ki jim lahko pomagajo na novo zaživeti.
S tem bi se Izraelci težko strinjali, vendar ne pretežko. V Izraelu je že zdaj približno dva milijona arabskih državljanov, več kakor 20 odstotkov vsega prebivalstva. Še ena, denimo, četrtina milijona ne bi zares spremenila razmer.
Vsem drugim bi izplačali radodarne odškodnine. Lahko bi jih porabili za to, da bi izboljšali svoja življenja v krajih, kjer živijo, ali se preselili, denimo, v Avstralijo ali Kanado, kjer bi jih rade volje sprejeli (z njihovim denarjem). Približno 1,5 milijona beguncev živi na Zahodnem bregu in območju Gaze. Veliko jih živi tudi v Jordaniji in so jordanski državljani. Nekateri še vedno živijo v begunskih taboriščih. Vsi bi bili veseli odškodnin. In kje bi dobili denar za to? Izrael mora plačati svoj delež (in hkrati zmanjšati svoj velikanski vojaški proračun). Velik delež bi morale prispevati svetovne organizacije.
Je to izvedljivo? Da, je. Upam si reči še več: če bi bilo vzdušje pravo, je celo verjetno. V nasprotju z Beginom, ki verjame besedilom sedanjih demagogov, namenjenim samo dnevni politiki, sem prepričan, da je takšna rešitev − bolj ali manj takšna, kot sem jo opisal −, potem ko bi se proces začel, skoraj neizogibna. In niti za trenutek ne smemo pozabiti: ti »begunci« so človeška bitja.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
