Tiskane izdaje
Veliko nerazumnih odločitev so sprejemali naši politični odločevalci. Nekaj po lastnih presojah, večinoma po diktatu Bruslja. Skoraj neverjetna je odločitev, ki predvideva dokapitalizacijo bank v višini 1,2 milijarde evrov in ponovno znižanje mase za plače, pri tem še dvig DDV. Že vrabci na strehah držav EU in tudi v Sloveniji čivkajo o tem, da varčevanje ne pomeni izhoda iz krize. Prav tako je popolnoma jasno, da so banke ob botrovanju političnih odločevalcev glavni krivec za nastalo gospodarsko in družbeno krizo.
Zagotovo bi bilo bolj naravno zdravilo za ponoven, tokrat reguliran pretok denarja med vsemi subjekti v državi in zunaj nje, če bi država namesto dokapitalizacije bank v nameravani višini več kot ene milijarde evrov ta denar razdelila med državljane – vsak prebivalec bi dobil približno petsto evrov.
Torej, strašno preprosto. Če ne bi dokapitalizirali bank (1,2 milijarde evrov), bi v proračunu imeli samo približno 350 milijonov evrov primanjkljaja. S tem bi bili verjetno evropski prvaki in sploh ne bi potrebovali varčevalnih ukrepov, ki dokazano zmanjšujejo BDP.
Naša skupnost EU od nas zahteva dokapitalizacijo oziroma saniranje bank, ki bi jih nato prodali. Najprej bomo davkoplačevalci sanirali banke, tja dali iz proračuna v prihodnjih letih dve milijardi in več, nato bomo prodali in v proračun dobili denar. Koliko?? In banke bodo v lasti nekoga, morda Nemcev, ki ekonomsko osvajajo Evropo.
V nadaljevanju predstavljam nekaj rešitev, splošnih in v zdravstvu, o katerih menim, da so za večino ljudi strašno preproste, za druge pa preprosto strašne.
● Neprimerno varčevanje
V zdravstvu, ki ga financira ZZZS, varčujemo tako, da se nižajo vrednosti zdravstvenih storitev, pri čemer je nižja tudi vrednost, ki jo financirajo dopolnilne zdravstvene zavarovalnice. S tem se povečujejo njihovi dobički in gre za neposredno slabitev izvajalcev.
Te zavarovalnice so lani celo zvišale premijo in so tako v dvakratni prednosti.
● Vsak kredit in vsaka privatizacija imata ime
Naj se objavijo imena tistih, ki so naredili šest milijard slabih kreditov, na koncu bi prišli do imen politikov. Vsaj delno je sledljiv tok in pot denarja in ta denar naj se vrne spet v Slovenijo. Treba je zagotoviti delovanje pravne države v realnosti.
V zdravstvu to pomeni, da so z javnimi zdravstvenimi sredstvi največji dobičkarji postali gradbeniki, farmacevtska industrija, dobavitelji aparatur in materialov, programske hiše, zavarovalničarji …
● Reševanje brezposelnosti
Nujna je krajša delovna obveznost, s čimer bi omogočili več zaposlitev. To bi morala biti podlaga za zakonodajo o delu. Samo s krajšo delovno obveznostjo lahko rešimo brezposelnost. Razvoj znanosti in tehnologije je zagotovil to, da praktično za vse industrijske dejavnosti potrebujemo manj ljudi – povečanje brezposelnosti.
V zdravstvu je še vedno pomemben osebni odnos; kljub razvoju aparatur, telemedicine ipd. so človeški odnos, pogovor in nasmeh nekaj, kar ne gre opustiti. V zobozdravstvu je zdravljenje na daljavo praktično nemogoče. Potrebna pa je ustrezna kadrovska regulacija. Zobozdravnikov v Sloveniji je že dovolj, podobna situacija se bo kmalu pokazala tudi pri zdravnikih, razen pri zdravnikih družinske medicine.
● Upokojevanje
Starost upokojevanja je odvisna od več faktorjev, pri čemer je pomembna predvsem hitra zaposljivost mladih in primerna pokojnina – podlaga za zakon o pokojninah. Treba je upoštevati, da vsakdo obvezno prispeva in varčuje za svojo pokojnino. Če so pokojninske blagajne naših staršev ukradli, to ne bi smel biti naš problem.
V zdravstvu so nujne individualne pogodbe o zaposlovanju, pri čemer je nujno ustrezno pogajalsko izhodišče, ki ne bo privedlo do tega, da bo preveč moči v rokah posameznih direktorjev zavodov.
● Brezplodne delitve
Delitve na javni in gospodarski sektor ne bi smelo biti, saj tega v realnosti ni. To je »pogruntavščina« politike in ekonomije, da deli ljudi in lažje vlada.
V zdravstvu se absolutno prepletata javni in gospodarski sektor. Četrtina svetovnega gospodarstva »živi« od zdravstva. Večina dobaviteljev zdravstvenega materiala in aparatur, tudi v tuji lasti, je v letih recesije ustvarjala večmilijonske dobičke v poslovanju z UKC in drugimi zavodi. Večina tega poslovanja je bila torej iz javnih sredstev, ki so prešla v gospodarski sektor.
● Zaposlovanje in BDP
V javnem sektorju ne bi smelo biti nobenih odpuščanj – rešitev je boljša organizacija in po potrebi v storitvenem sektorju, v katerega po mojem mnenju sodi tudi zdravstvo, vzgoja in izobraževanje, kultura, šport, celo dodatno zaposlovanje.
Pri izvajanju zdravstvene storitve, tudi javne, imamo poleg stroškov dela tudi materialne stroške (prostor, aparature, zdravstveni in nezdravstveni material …), ki »ustvarjajo« BDP. Luksemburško sodišče je že večkrat presodilo, da je zdravstvena storitev (razen nujne medicinske pomoči in dejavnosti Inštituta za varovanje zdravja RS) tržna storitev. To pomeni, da bi jo lahko uvrščali kot storitveno dejavnost, ki bi lahko zagotavljala ustrezen BDP brez varčevalnih rezov in brez fiskalnega pravila. Pri čemer ne govorimo o dostopnosti, ampak o pravici, ki izhaja iz ustavne in zakonske ureditve.
● Dokapitalizacija življenja
Namesto dokapitalizacije bank je treba za to namenjeni denar razdeliti med državljane, prav tako morebitna sredstva evropske pomoči.
Več denarja bodo imeli ljudje, lažje bo krožil. Tisti, ki bodo imeli več denarja, bodo lažje sofinancirali nekatere ne nujne zdravstvene storitve.
Banke morajo pod najbolj ugodnimi pogoji, praktično brez obrestne mere, kreditirati pravne subjekte in fizične osebe. V zdravstvu je bolje, da se ustrezno plačajo zdravniki in zobozdravniki ter drug kader, da se tako zmanjša dobičkonosnost farmacevtske industrije, dobaviteljev …
● Potrošnja in preživetje
Preživetje v tem sistemu omogoča zgolj in samo potrošnja; torej ne zniževanje plač, ampak večja zaposlenost z enako ali celo večjo plačo, ki omogoča potrošnjo in tako vsem gospodarskim in storitvenim subjektom prodajo svojih proizvodov ali storitev. Morda bo treba natisniti denar.
Tudi v zdravstvu je treba ustrezno reguliran sistem z ustreznim nagrajevanjem najodgovornejših, torej nosilcev zdravstvene dejavnosti.
Vsakomur naj država zagotavlja ustrezne pogoje za življenje – univerzalni temeljni dohodek. Trenutno v Evropi in Sloveniji živimo v modernih kapitalističnih taboriščih.
Posameznik mora nositi odgovornost za svoje zdravje, prav tako je treba odgovornost družbe in spodbujanje zdravega načina življenja, kamor sodijo tudi ustrezni delovni pogoji in ustrezen delovni čas.
● Bonitetna ocena
Treba je govoriti o ljudeh, ne samo o gospodarski in finančni situaciji, ter o BDP. Bonitetna ocena države naj se meri z zadovoljstvom ljudi, ki v njej živijo. Zadovoljstvom državljanov s posameznim izvajalcem in institucijo. Prav tako je najpomembnejše zadovoljstvo izvajalcev. V duhu direktive EU o prostem pretoku blaga in storitev je na primarni in ambulantni sekundarni ravni treba razmisliti o organizaciji in načinu izvajanja dejavnosti, ki bo temeljila na strokovnosti in ekonomiki.
Ljudje smo postali nepomembni in odvečni, smo zgolj dober objekt za racionalizacijo in varčevanje. Zakaj že imamo državo? Zaradi kapitala, bank, BDP … ali zaradi zagotavljanja ustreznega življenjskega prostora in okolja za ljudi? Imamo pravno in socialno državo, to nam zagotavlja Ustava RS!? Ali res?
Zdravstvo je v svojem bistvu storitvena dejavnost, ki bo nekako preživela vse krize, ker je to dejavnost, ki jo ljudje v svojem časovnem obdobju zagotovo potrebujemo.
Ker je ministrstvo za zdravje pred kratkim v javno razpravo dalo predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, naj za zdaj napišem samo to, da je podoben varčevalnim ukrepom za izhod iz krize. Torej, gre za napačno postavljeno diagnozo in zdravljenje bo zagotovo neuspešno.
––––––
Sabina Markoli, dr. dent. med.
