Superzakon kot revolucionarni dekret

Kaj ima ZUJF
 skupnega z odlokom 
predsedstva Avnoja? 
Oba delujeta z logiko
 revolucionarnega dekreta!

Objavljeno
30. maj 2012 10.26
Ivan Kristan
Ivan Kristan
Predsedstvo Avnoja je 3. februarja 1945 izdalo odlok o razveljavitvi pravnih prepisov bivše Jugoslavije. Državni zbor je 11. maja 2012 sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), s katerim je spremenil 45 veljavnih zakonov. In kaj ima ZUJF skupnega z odlokom predsedstva Avnoja? – Predvsem to, da deluje z logiko revolucionarnega dekreta.

Koalicija je za sprejetje ZUJF in za rebalans proračuna ustvarila ozračje izrednega stanja. Vsi postopki so bili nujni, roki skrčeni. V postopku za sprejetje zakona o uravnoteženju javnih financ je bila pravna država dejansko pokopana. Ustvarjeno je bilo predinfarktno stanje celodnevnih in nočnih sej, ko se niso spoštovala načela zakonodajnega postopka in se je kršil poslovnik državnega zbora pa tudi delovnopravni predpisi. Predsednik odbora za finance Andrej Šircelj je na nočni seji odbora tožbe opozicijskih poslank, da brez spanja ni mogoče odgovorno odločati, cinično zavrnil z očitkom, češ da se tisti, ki jih je ob pol štirih zjutraj videl pred nemškim veleposlaništvom, kjer so čakali na delovna dovoljenja, ne sprašujejo, ali spijo tri ali štiri ure.

Sloveniji kot pravni in socialni državi se slabo piše, če so poslanci postavljeni na raven čakajočih na delovna dovoljenja pred nemškim veleposlaništvom.

Prejšnja opozicija (sedanja koalicija) bi se temu postopku uprla in bi seje bojkotirala. Sedanja opozicija pa vztraja pri drži »konstruktivne opozicije«, se ne poslužuje obstrukcij in koaliciji skoraj ne očita več, da je pravzaprav ona ustvarila te razmere, ker je lani na megareferendumu zrušila reformne zakone Pahorjeve vlade, ki bi to stanje preprečili.

Ozračje izrednih razmer

Po mojem prepričanju ni prav, da je opozicija privolila v to, da so poslanci delali v razmerah fizičnega izčrpavanja in v forsiranem tempu, ki si ne zasluži imena zakonodajni postopek, saj so bila v njem grobo kršena načela tega postopka. Nedopustno je ustvarjanje ozračja izrednih razmer, ki so alibi za odstopanje od načel pravne države, alibi za kršenje pravil zakonodajnega postopka oziroma kršenje poslovnika državnega zbora.

Značilnost moderne pravne države je, da omogoča urejanje družbenih odnosov z zakoni, ki so po svojem značaju splošne in abstraktne pravne norme. Za sprejetje zakonov je predpisan formalni postopek, katerega cilj je, da bo pri uporabi zakona za konkretne primere zagotovljena pravna varnost, zanesljivost, enakost, pravičnost itd. V teoriji poudarjajo pomen tega postopka, ker sicer nimamo opraviti s pravno državo, ampak s samovoljnim urejanjem družbenih odnosov, z zlorabo prava.

Pri nas imamo predpisan trifazni zakonodajni postopek. Kadar je vložen odložilni veto državnega sveta, se ta postopek še podaljša. V praksi pa normalnega trifaznega postopka skoraj ni več, ampak se vse odloča po nujnem postopku. Za to ni opravičila in poslovniška določba 143. člena poslovnika državnega zbora se dejansko zlorablja.

Namen trifaznega zakonodajnega postopka je, da se čim bolj zagotovi, da bodo družbeni odnosi, ki se bodo urejali na podlagi zakona, urejeni v skladu z načeli sodobne pravne države, da bo torej zagotovljena pravna varnost, zanesljivost, enakost, pravičnost itd.

Svojevrsten državni udar

Dejstvo, da je vlada predložila državnemu zboru zakon, s katerim se razveljavlja oziroma spreminja petinštirideset zakonov, pomeni neposredno rušenje načela pravne države, pomeni svojevrsten državni udar, saj se spreminja pravni red, ki so ga določali navedeni zakoni.

Ne gre zgolj za to, da se bo superzakon, ki na mah spreminja kar petinštirideset drugih zakonov, v zgodovino zapisal kot »zakonsko skrpucalo« in »solata 400 amandmajev«, kakor je zapisala Anja Hreščak v Objektivu, ampak je grozljivo predvsem dejstvo, ki ostaja na ruševinah tega enega zamaha: tu je pokopana pravna država, tu je pokopano načelo trifaznega postopka, tu je pokopan trud poslancev, ki so sprejemali teh 45 zakonov, tu je pokopano prepričanje takratnih poslancev, da so z vsakim od teh zakonov zagotovili pogoje za uveljavitev pravne države pri uporabi zakona – to je pravno varnost, zanesljivost, enakost, pravičnost itd.

Vse se je zgodilo na dveh nočnih sejah odbora za finance pod vodstvom Andreja Širclja. Na 261 členov zakona je bilo vloženih najmanj 321 amandmajev (v resnici pa jih je bilo še več, saj so jih vlagali tudi med sejo); od tega jih je vladna koalicija vložila več kot 200. To kaže, kako nedopustno nepripravljen je bil zakon in kako improvizirano protiposlovniško je bil voden postopek.

Predsednik državnega zbora dr. Virant bi bil moral kot doktor prava zavarovati avtoriteto državnega zbora in zakon vrniti vladi v dopolnitev, ne pa da je to maškarado zakonodajnega postopka izpeljal na državnem zboru in se še pohvalil, da so v dveh dneh odločili o vseh prizadetih 45 zakonih, namesto da bi odločali o vsakem posebej.

Skrpucalo
po nujnem postopku

Če že ne zaradi drugega, bi bil moral dr. Virant zakon vrniti vladi zaradi obsežnih pripomb zakonodajno-pravne službe (ZPS), katere mnenje obsega 48 strani. ZPS je poudarila, da so temeljni elementi ustavnega načela pravne države jasnost, preglednost, določnost in konsistentnost zakonske ureditve, kar pa v primeru tega zakona ni uresničeno. Poslovnik ni prilagojen za tako obsežen poseg na tolikšno število področij, saj neposredno posega na 45 veljavnih zakonov, posredno pa še na številne druge ureditve. Tudi vloga matičnih delovnih teles ni spoštovana. Besedilo zakona je nepregledno in po vsebini notranje strukturno neusklajeno.

Težko je razumeti, da je doktor prava, ki vodi državni zbor, s takšno lahkoto dopustil, da se z enim zamahom po nujnem postopku spremeni petinštirideset zakonov, in se ne vpraša, zakaj in kako so bili ti zakoni sprejeti (verjetno so bili sprejeti po trifaznem postopku), kakšna upanja in pričakovanja so bila podlaga za vsakega od teh zakonov, koliko sej delovnih teles je bilo za vsak zakon itd.

Pa tudi če ni bilo vse idealno pri sprejemanju petinštiridesetih zakonov in če je bil kateri sprejet tudi po nujnem postopku, se ne bi smelo zgoditi, da je bil zakon o uravnoteženju javnih financ, za katerega se je uveljavilo ime superzakon, sprejet s tako grobo kršitvijo splošnih načel zakonodajnega postopka in kršitvijo poslovnika.

Za sprejetje superzakona niso bili izpolnjeni pogoji, ki so potrebni za odgovorno odločanje. Po eni strani niso bila sklicana matična delovna telesa za posamezne zakone, po drugi strani pa zaradi forsiranja postopka poslanci (poslanske skupine) niso imeli potrebnega časa za obravnavo zakona in amandmajev.

Nesprejemljivo je, da je celotni zakon in vse amandmaje obravnaval odbor za finance, ne pa matični odbori, kamor spadajo posamezni zakoni. Kaj imajo skupnega zakon o zdravstvenem varstvu, zakon o družbi za avtocesta, zakon o policiji, zakon o osnovni šoli, zakon o reševanju alternativnih sporov itd.? Pri združitvi vseh teh zakonov za odločanje na odboru za finance je bilo storjeno posilstvo nad poslovnikom.

Seja odbora za finance, ki je edini obravnaval zakon, je trajala dva dneva. Začela se je 7. maja ob 17.01, končala pa 9. maja ob 04.13 zjutraj. Vmes je bilo 5 ur in 47 minut odmora.

Poslanci torej niso imeli niti minimalnih pogojev za odgovorno odločanje. Niso imeli možnosti, da bi proučili, zakaj je bil neki zakon, ki se zdaj spreminja, prvotno sprejet. Niso se mogli seznaniti z dilemami, ki so takrat obstajale, niti niso mogli teh dilem primerjati z »argumenti« za sedanjo spremembo. Poslanske skupine niso imele možnosti, da bi na seji obravnavale dileme, ki nastajajo ob vloženih amandmajih, tako da bi se poslanska skupina lahko odločila, kako naj glasujejo. Tu torej ni bilo možnosti, da bi se razvil dialog med poslanci znotraj poslanske skupine in da bi soočili argumente za in proti, kar je smisel obstoja poslanskih skupin.

Ustavni spor?

Mislim torej, da sprejetje Zakona o uravnoteženju javnih financ pomeni kršitev načela pravne države. Če bo kdo sprožil ustavni spor o tem zakonu zaradi neustavnosti, ki jih po mnenju dr. Pirnata kar mrgoli, bi bilo smiselno, da bi ustavno sodišče preverilo tudi formalno neustavnost ZUJF, torej kršitev poslovnika državnega zbora in načel zakonodajnega postopka.

Verjetno bi bilo manj škode za samozavest Slovenije, če bi na referendumu Zakon o uravnoteženju javnih financ zavrnili in nato sprejeli zakon, ki bi uravnotežil javne finance na realnih izhodiščih, ne pa na podlagi ustvarjenega ozračja izrednih razmer in sejanja strahu s primerjavami z Grčijo.

Za ustrahovanje ljudi je Janša poklical na pomoč predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya. Iz Bruslja nas je prišel jasno ukorit, češ da se ne smemo igrati z zlatim pravilom in referendumom o ZUJF. Vso resnico pove že fotografija na prvi strani sobotnega Dela. Janša je gotovo Van Rompuyu povedal, da je lani na referendumu on spodnesel reformo, s sedanjo reformo pa hoče postati rešitelj države, vendar se boji referenduma. Van Rompuy pa ga miri in mu s stisnjeno desnico zagotavlja: »Brez skrbi, Bruselj je z vami!«

dr. Ivan Kristan,
zaslužni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani