Tiskane izdaje
Zaščitniki Izraela na temeljih antisemitizma
Da bi si izboljšala svojo mednarodno podobo, ki je bila desetletja zelo tesno povezana z antisemitizmom, se je FPÖ v zadnjih letih začela celo predstavljati kot zaščitnica Izraela. Je FPÖ menjala svojo volčjo dlako in svojo nrav? Vsakdo ima pravico, da menja nazore. A praktično vsi vodilni FPÖ, z njenim predsednikom Hainz-Christianom Strachejem vred, so se ideološko kalili v študentskih združenjih ter organizacijah, ki še vedno gojijo velikonemško tradicijo in niso nikoli jasno obsodili tretjega rajha in njegovih zločinov. FPÖ je desnopopulistična in ksenofobna stranka. FPÖ je svojo tradicionalno ksenofobijo usmerila v islamofobijo ter v propagiranje strahu pred vsemi tujci, ki naj bi prihajali v Avstrijo, da bi najedali avstrijski socialni sistem.
Strah pred tujci in zavračanje vsega tujega je skrivnost uspeha FPÖ, ki je oktobra letos na zveznih parlamentarnih volitvah dobila več kot četrtino vseh glasov. Njenemu kandidatu Norbertu Hoferju je lani skoraj uspelo, da bi postal avstrijski predsednik. S tem pa smo pri stanju, ki zadeva Avstrijo kot celoto. Ksenofobija je v Avstriji in pri Avstrijcih v povprečju zapisana globlje kot pri večini ostalih evropskih nacij. Nemški nacionalni asimilacijski pritisk na nenemško govoreče je bil na ozemlju današnje Avstrije v zadnjih desetletjih habsburške monarhije tako silovit, da se je večina nenemško govorečih sramovala svojega – praviloma slovanskega – porekla, se asimilirala in ksenofobijo v novi nemški identiteti prenesla na tiste, ki se niso asimilirali.
Južna Koroška je ilustrativni primer za takšno stanje. Avstrija je tudi domovina političnega antisemitizma. V drugi polovici devetnajstega stoletja si je politični antisemitizem izmislil ustanovitelj krščansko-socialne stranke in predhodnice ÖVP Karl Lueger, zato da bi pridobil čim več glasov. Izrazita avstrijska posebnost je pometanje lastne zgodovine pod preprogo. Z razliko od Nemčije se Avstrija z njo ni nikoli temeljito soočila. V Avstriji rojenega Adolfa Hitlerja je proglasila za Nemca, že med drugo svetovno vojno pa so avstrijski politiki v emigraciji ustvarili mit o Avstriji kot o izključno prvi žrtvi Hitlerja in nacionalsocializma. Pa čeprav je bilo trideset odstotkov nacističnih vojnih zločincev iz Avstrije.
Mojstrsko sprenevedanje so avstrijski politiki v emigraciji izvedli, ko so med argumente za avstrijski medvojni odpor proti nacionalsocializmu navajali oboroženi odpor slovenskih partizanov na južnem Koroškem. Da so slovenske partizane in vse Slovence na južnem Koroškem brutalno preganjali lokalni nacisti, niso omenjali. Avstriji je leta 1955 uspelo z zavezniki skleniti avstrijsko državno pogodbo (ADP), zavezniki so se s Sovjeti vred iz Avstrije umaknili. ADP vključuje tudi znameniti 7. člen o zaščiti avtohtonih koroških in štajerskih Slovencev. Avstrijske oblasti so ta člen desetletja izvajale škandalozno počasi in ozkosrčno.
Domovina protislovij
Avstrija je močno protislovna. Avstrijka je bila Bertha von Suttner, pacifistka in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, na avstrijskih tleh se je spesnila Sveta noč, blažena noč, Avstrijec je bil Adolf Hitler. V Avstriji, ki je sicer kulturna velesila, že od začetka prejšnjega stoletja javno mnenje v veliki meri usmerjajo ceneni bulvarski časopisi, ki so vedno histerično širili ksenofobijo. V domovini političnega antisemitizma, Avstriji, je v 70. letih prejšnjega stoletja postal kancler Bruno Kreisky, edini predsednik vlade judovskega rodu v povojni zahodni Evropi. Socialdemokrat Bruno Kreisky je želel urediti vprašanje dvojezičnih napisov na južnem Koroškem, pa ga je tam pričakala nahujskana množica z vzkliki »Judensau« (judovska svinja). Kreisky je zato odnehal. Se je pa osebno zavzel, da bi v avstrijsko diplomacijo prišlo nekaj koroških Slovencev. Eden od njih je kasneje zvesto služil Avstriji kot njen veleposlanik v Sloveniji.
Sebastian Kurz, ki je pred dnevi zaprisegel kot novi avstrijski kancler, je nadarjen politik. Pred dvema mesecema je na volitvah zmagal tudi zaradi obljub, da bo prevetril okostenelost avstrijske politike, kjer so se skoraj ves čas po drugi svetovni vojni vrstile koalicije socialdemokratov (SPÖ) in ÖVP. Predvsem pa je zmagal, ker si je ob sicer bolj prefinjeni retoriki prisvojil precejšen del protitujsko obarvanega programa FPÖ. Če tega ne bi storil, tako številni komentatorji, bi oktobra zmagala FPÖ. Zaradi pritiska avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellena in zahtev Sebastiana Kurza, ki se predstavlja kot prepričan privrženec EU, v programu nove avstrijske vlade ni evroskeptničnih osti. Avstrijsko diplomacijo po novem vodi ministrica, ki jo je predlagala FPÖ. Toda Kurz je zunanjemu ministrstvu odvzel kompetence v zvezi z evropsko integracijo in jih preselil v kanclerjev urad. V Bruslju so zato zadovoljni, čeprav navzven kažejo malce kisel obraz, ker je v novi vladi FPÖ, ki je svojčas že propagirala referendum o izstopu Avstrije iz EU. Iz tega ne bo nič.
Vse vladne koalicije, v katerih je bila FPÖ, so se zanjo na naslednjih volitvah končale bolj slabo. Ministri FPÖ so bili praviloma med manj kompetentnimi. Ko je bila FPÖ na oblasti, se je pokazalo, da njeni predstavniki niso prav nič manj izpostavljeni korupciji kot ostali. Tudi zato v Bruslju velja, da zaradi prisotnosti FPÖ v avstrijski vladi panika ni potrebna. Dandanes so dolgoročnejše napovedi vprašljive. Če smo optimisti, pa bi veljalo tvegati napoved, da FPÖ v naslednji avstrijski vladi ne bo več.
Pričakovane kritike in zahteve
Kaj pa v Ljubljani? Tudi v Ljubljani ne bi bilo dobro, če bi zaradi prisotnosti FPÖ v novi avstrijski vladi zavladala panika. Slovenija ima z Avstrijo zelo razvejene odnose. Avstrija nas je v času osamosvajanja podprla. S hvaležnostjo se lahko spomnimo tedanjega avstrijskega zunanjega ministra Aloisa Mocka. Toda slovenska osamosvojitev prav gotovo ni škodila avstrijskim interesom. Prej obratno. Za lastne interese je znala Avstrija vedno poskrbeti.
Včasih se zdi, da nas imajo Avstrijci za nekakšne nezakonske in revnejše sorodnike. S takšnimi se ravna malce zviška in pokroviteljsko. Že prejšnja avstrijska vlada je na avstrijsko-slovenski meji ponovno uvedla policijski nadzor, kljub zagotovitvam slovenske vlade, da Slovenija kot schengenska članica dobro varuje svoje meje. Takšna avstrijska odločitev je bila Bruslju sporočilo, da po oceneh Dunaja Slovenija tega ne počne v zadostni meri. V zadnjih letih Avstrija ponovno pritiska, naj Slovenija prizna obstoj nemške manjšine pri nas. Gre za tisoč in nekaj prebivalcev Slovenije, ki ne živijo strnjeno in naj bi jim bila nemščina materni jezik. Avstrijska veleposlanica v Ljubljani je oktobra letos med sprejemom ob avstrijskem državnem prazniku javno in na glas izrazila začudenje nad tem, da Slovenija ne prizna nemško govoreče manjšine. Naj Slovenija uradno prizna tudi angleško manjšino, ker se je nekaj angleških družin naselilo v Prekmurju in drugod po Sloveniji!?
Napoveduje se, da bo Avstrija z novo vlado ostrejša do slovenskih delavcev v Avstriji. Prav mogoče je, da se bodo spet oglasili politiki FPÖ z zahtevami po dvojezičnih krajevnih napisih v Mariboru in okolici. Na Koroškem, kjer je FPÖ oktobra letos na zveznih volitvah dobila večino, bo FPÖ do koroških Slovencev spet začela napenjati mišice. Mogoče je, da bomo z avstrijske strani v naslednjih mesecih spet slišali kritike na račun varnosti krške nuklearke, ki je bila zgrajena z ameriško tehnologijo. Na račun madžarske nuklerake, ki je bila zgrajena s sovjetsko tehnologijo, pa takšnih kritik z avstrijske strani ni bilo nikoli slišati.
Skrajni čas za urejanje dediščine
Kot že zapisano: brez panike! Bi pa veljalo, da Slovenija svoji prijateljski sosedi končno pokaže, da pokroviteljstvo, ignoriranje sosedovih argumentov in razni pritiski ne sodijo v zares dobre sosedske odnose. Prišel je skrajni čas, da Slovenija prijavi svoje nasledstvo v avstrijski državni pogodbi (ADP). Kot naslednica SFRJ, ki je bila sopodpisnica ADP, ima Slovenija za to pravico. To bi morali storiti že zdavnaj. Storimo to zdaj, po tiho in brez pompa. Na Dunaju pa bodo že razumeli.
_______
Prispevek je mnenje avtorja
***
Bojan Grobovšek je nekdanji veleposlanik in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose.
