Tiskane izdaje
Kolpe se spominjam iz idiličnih poletnih taborjenj in čofotanju v topli vodi. Kaže, da bo vse zelo kmalu obdano z bodočo žico. Boste vladne uradnice »upravnika taborišča« še poslale otroke v Center šolskih in obšolskih dejavnosti v Gornje Radence na Kolpi, če se bodo namesto ob Kolpi lahko sprehajali ob bodeči žici? Kakšno škodo bo ta bodeča žica naredila lokalnemu prebivalstvu ob Kolpi, verjetno ni nihče vprašal v Ljubljani, kjer vedno razmišljajo »centralistično«. Za turizem so storili že dovolj, če so zapisali »I feel sLOVEnia«. Auuuu ...
Tudi Bambi pije vodo, mar ne? Koliko živali se bo ranilo in se bodo zapletle v žice ter poginile v mukah, ni očitno razmišljal nihče. Pogrešam glas domoljubnih naravoljubov. Pa so to očitno samo na svojih vikendih v TNP? Pričakoval sem bolj humano in modro rešitev trenutnih globalnih problemov.
Take odločitve o postavitvi žice bi pričakoval od plemenitega ali od univerzalnega politika, ki ne ve niti, kam se postavi pralni stroj. Ko pa to stori nekdo, ki je vse svoje življenje predaval na pravni fakulteti in je morda tudi že obiskal kakšen spomenik, kot je Auschwitz, postaja pa zadeva skrajno skrb vzbujajoča. Je bila ta odločitev sprejeta iz obupa ali ob temeljitem premisleku?
Kaj žica sploh lahko prepreči?
Sramotno je zavajanje, da bo taka žica preprečila tavanje in stampedo beguncev v hladne valove rek. Dejansko, če bo nekdo zabredel v reko ponoči, ga bo množica za njim potisnila ob žično ograjo. Če pa bodo ljudi vodili tihotapci, bo dobro poskrbljeno tudi za klešče, s katerimi prestrižeš tri žice in prehod je prost. Čez žico se da tudi, če čeznjo vržeš volneno odejo, vsaj tako so nas učili v JLA. Torej kakšna je korist od žične ograje, razen da se delamo butce in nabiramo populistične volilne glasove?
Med vojno tudi takratnim ilegalcem žica ni preprečila prehajanja v Ljubljano in iz nje. Tragično pa je, da uporabljamo enaka sredstva, kot jih je takrat okupator, in to samo zato, ker bolje od Madžarov ne znamo. Za ceno žice in njenega postavljanja (in upajmo čimprejšnje demontaže) bi storili že marsikaj mnogo bolj humanega in koristnega.
S frontalnimi linijami so se tako borili pred sto leti na Soški fronti. Danes je vojskovanje globalno; ni več front in ni več varnih v zaledju, kar je pokazal tudi Pariz in vsi napadi pred njim. Če se zravsata dva mulca, učitelj vpraša, kdo je prvi začel. Po tej logiki so začeli Mezopotamci, Perzijci, Aleksander Veliki, Grki, Rimljani, križarji pa nadaljevali Turki, pozneje Angleži, ne pozabimo na Sadama in povračila koalicije, ki je uničila stabilnost v regiji. V Siriji že v zadnjih štirih letih testirajo orožje vsi.
Teroristi niso nič novega. Tako so se odcepljali na Irskem in v Španiji, dokler niso spoznali, da z nasiljem ne gre. Mučeniki, ki so se pripravljeni razstreliti na tržnici, so kot kamikaze, samo brez letala in z manjšo količino brizantnih snovi. Tudi včasih so se prostovoljci šli bojevat v Španijo, kot danes hodijo v Sirijo muslimani od povsod. Prvi »upravnik« obljublja nadaljnje že pripravljene korake.
Kaj bo naslednja stopnja zaščite po žičnih ograjah? Morda strelski jarki ali minska polja?
Naša »uprava« si je zgled poiskala na Madžarskem. Če jim je tako všeč bodeča žica, zakaj pa niso prevzeli tudi izvrsten madžarski cestninski sistem. Res je, bolj spominja na »Cesarjeva nova oblačila«; poveš registrsko številko na zadnjem Petrolu, plačaš cestnino in dobiš račun. Kako učinkovito deluje nadzor, ne vem. Vem pa zagotovo, da ni polepljenih stekel, da ni treba praskati odsluženih vinjet in da je sistem precej cenejši; pa ne samo zaradi prihranka etiket, ampak tudi zaradi verjetno nepotrebnih kontrolnih patrulj – in ni ponarejanja vinjet, ker jih ni.
Madžarom je bolj kot bodoča žica pomagal dogovor s Hrvati, da so ti transporte preusmerili na slovensko mejo. Nemci uvajajo kvote in bodo vračali transporte beguncev nazaj. Kaj pa če bi Nemci organizirali prevoz, kot so ga včasih, in ne bi mučili množice z žičnimi ovirami in peš kot pred 2000 leti.
Problem rešiti pri izvoru
Kakorkoli je bil krvav in nasilen dogodek v Parizu, nam daje vedeti, da je tako dejanje plod popolnega prepričanja akterjev, in so za tak učinek potrebne zelo majhne investicije. Oprema na črnem trgu verjetno stane le nekaj stotakov. Fanatizem je mogoče privzgojiti, prav tako nasilništvo in brutalnost. Ena zelo »dobra« oblika take vzgoje so računalniške igre. Večletno igranje takih iger lahko izkrivi osebnost in oblikuje psihopata, ki kjerkoli na svetu, tudi v ameriški šoli ali na Norveškem, odigra svojo igro mrtvaškega plesa. Gledano strateško po Sun Cuju (Umetnost vojne) je bil napad zelo uspešen, saj je z majhnim vložkom nasprotniku povzročil zelo veliko škodo.
To je, kot da bi uporabil zobotrebec in bi zbadali soseda, ta pa bi za vsak vbod na nas vrgel voz drv; ne glede kako velik gozd bi imel, je nesorazmerje stroškov tako veliko, da bi kmalu ostal brez vsega gozda. Govorimo o milijardah dolarjev, ki jih bomo spet vložili v svetovni uničevalni vojaški stroj. Spet bo zagon dobilo maščevanje in spet se je začel nov ciklus nasilja in uničevanja. Najlepše pri vsem tem je, da imajo vsi velik vojaški strategi sedaj sirski vojaški poligon, brez vseh omejitev, in da nihče ne bo oporekal porabi denarja, ker se pač vsi bojimo za svoje lastne ritke.
Tudi izum dronov je dvorezen meč. Po eni strani se elegantno izognemo domačim žrtvam, po drugi strani pa zelo verjetno spodbudi obup in fanatično maščevanje ljudi, ki so jim v zaradi napačne informacije s terena, napake v komunikaciji ali tehniki, razstrelil hišo, šolo ali bolnišnico. Kar se je dogajalo, se dogaja in se bo dogajalo. Droni so tudi zmotljivi in zavedeni, kot je prikazano v tisti legendarni TV-reklami za časopis The Guardian, kjer iz treh različnih točk gledanja vidimo popolnoma drugačno zgodbo.
Dejstvo je, da obstaja konflikt in različni interesi in da zelo verjetno ni edini razlog verski fanatizem, ampak ekonomija sile, kjer se bije boj za prevlado na ozemlju, pod katerim je še nekaj vse bolj iskanih zadnjih kapelj nafte.
Razseljevanje celih držav ni rešitev za reševanje konflikta. Problem je treba rešiti na izviru, ne pa v njegovi delti, kjer je precej širši. Koliko ljudi se bo moralo učiti drugih jezikov, kakšne bodo travme ljudi, ki so bili potegnjeni iz svojih socialnih okolij? Koliko bo ekstremizma in povečanega kriminala? Težava bodo nezadovoljne množice in povečevanja nacionalizmov. Kakšno ceno bo na koncu plačala Evropa? Pametni »upravniki« predvidijo dogodke in so nanje pripravljeni.
Nikoli še nismo bili zgodba o uspehu, ampak vsaj taborišče – razen Piskra, Ljubelja, Teharja, Kiričevega, Begunj in še katerega – nismo bili.
Dobro taborišče mora imeti urejeno tudi preskrbo, ki bi v času porajajočih se novih mej in ograj in pričakovanih dolgih kolon na mejah, če bodo sploh še odprte, zelo oteženo.
Oskrbo bo v prihajajočih časih mogoče zagotoviti samo na temelju samooskrbe in ne samo kot reklamni slogan »domače slovensko – zelo verjetno tujega izvora«, kar se zdaj lahko kupi v že čisto tujih trgovinah. Žica nas ne bo rešila, svet je med tem že davno na optičnih in brezžičnih komunikacijah. Komunikacija med sosedi, pokrajinami, državami in celinami je lahko rešitev problema, gotovo pa ni rešitev vojaška akcija in uničenje vse infrastrukture, kamor se begunci sploh ne bodo mogli vrniti.
Bodimo modri in strpni. Slovenci smo bili že večkrat begunci in to lahko tudi zelo hitro spet postanemo. To ni nikoli prijetna izkušnja.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Andrej Čufer
u. d. i. a. MBA
