Tiskane izdaje
Treba je priznati, da je pravosodje naredilo velik korak naprej v pregonu gospodarskega kriminala. Toda večina še vedno ne vidi razlogov za veselje, upravičeno. Vsak dan preberemo kako novico, ki priča o tem, kako težko je obsojenca spraviti v zapor. Nešteto je instrumentov, ki omogočajo blokiranje postopka na katerikoli fazi, od dlakocepljenja glede postopkovnih napak, prek pritoževanja v nedogled, do odlaganja izvršitve zaradi zdravstvenih težav. Vse to jemljemo kot škandalozni dokaz, da pri nas pregon kriminala ni tak, kot bi moral biti.
V naslednjih vrsticah hočem pokazati, da je v resnici je nasprotno. Dogaja se točno tisto, kar se mora. Natančneje, tisto, kar ustreza vrednostni orientaciji naše skupnosti. Kazenski sistem je zasnovan – in predvsem izvajan – tako, da je neučinkovit. Mnogi to jemljejo celo kot civilizacijsko pridobitev, kot dragoceno zmanjševanje državne represije. Edini razlog za opisano ogorčenje je pojav tako imenovanih tajkunov, kategorije, ki je prej nismo poznali in nam ne gre v našo shemo razumevanja pravičnosti. Zato je ogorčenje ob nezmožnosti njihovega kaznovanja nekaj, česar se filozofija lahko pravzaprav razveseli. Ponuja nam možnost, da se zazremo v protislovja in defekte pri našem razumevanju tega, kaj je prav in kaj narobe.
Sram kaznovanja
Sram je s kaznovanjem povezal M. Foucault kot opis sistemske nenaklonjenosti prisilnemu izvrševanju pravil. Prav to razpoloženje zaznavamo tudi pri nas. Ne le tajkunov, do zapora je skoraj nemogoče spraviti kogarkoli, ki krši temeljne družbene norme. Za začetek, izrečenih imamo približno 80 odstotkov pogojnih obsodb (tudi večkratnim povratnikom). Če je vendarle kdo obsojen na zaporno kazen, je v resnici še zelo daleč od tega, da ga bo kazen doletela. Z veliko pompa se je uvajalo tako imenovano alternativno prestajanje kazni, kot družbenokoristno delo, kar še nadalje zbanalizira avtoriteto temeljnih pravil sobivanja. Namesto predpisane kazni jo nekdo odnese z nekaj brkljanja po mestnih zelenicah, ali, kot Silvio Berlusconi, z obiskovanjem doma za starejše občane. Tudi če se obsojeni s tem ne reši, še vedno lahko upa na zapor ob koncu tedna. Nadalje, ta se mu zaradi lepega vedenja lahko skrajša. Da o odlaganju izvršitve zaradi zdravstvenih težav niti ne govorimo.
Toda ne smemo pozabiti, da opisana banalizacija pride v poštev šele, če je nekdo obsojen. Na poti do te točke je spet nešteto ovir. Omenimo le okoliščino, da so nekatera dejanja pregonljiva na predlog, oškodovanec mora zahtevati, da se postopek začne. Za kaj takega se pa večinoma ne odloči, saj je popolnoma demotiviran – upravičeno – s pičlo možnostjo, da bo kršitelj res kaznovan. Prijateljici so vandali ponoči razbili avtomobil, skupaj z nekaj drugih deset na parkirišču. Pomenljivo je, da se kljub veliki škodi niti eden od sosedov ni odločil za predlog za pregon.
Postavlja se vprašanje, ali ta nerazumljiva toleranca do nasilja, do kršitve temeljnih pravil sobivanja, pomeni, da smo kot skupnost brez vrednot? Da ne vemo, kaj je prav in narobe? Nikakor ne, le na napačnem koncu ga iščemo.
Kaznovalna blaznost
Vzemimo prometne prekrške. Nekje je pisalo, da je Slovenija država z najvišjimi kaznimi glede na povprečni dohodek. Prijatelj je dobil kazen za napačno parkiranje v Nemčiji – 15 evrov. Poleg tega je vlada še pred nekaj leti pripravljala nov val zaostrovanja kazni. Pred kratkim je odmeval revolt v Postojni, kjer je policija za merjenje hitrosti izbrala »inkasantski« položaj – tik pred znakom za prenehanje prepovedi – in z bogatim izkupičkom krepko zamajala prenekateri družinski proračun. Če ima kazenski postopek, ki smo ga opisali zgoraj, veliko institutov, ki poskušajo upoštevati vse okoliščine – nekaznovanost, mladost, družinske in socialne razmere, konkretne okoliščine dogodka – tu ni milosti. Zakon je zakon. Nikogar ne zanima, da pred otroškim dispanzerjem najbrž niso vsa nepravilno ustavljena vozila izraz prezira do zakona.
Toda kaznovalna blaznost nikakor ni omejena le na promet. Kdor ne bo počistil za svojim psom, bo v MOL po novem kaznovan s sto evri. Znan je bil primer kazni v višini več tisoč evrov, ki jo je plačal neki trgovec, ker tiskalnik za fakture ni imel šumnikov in sičnikov. Znanec je zaradi nepravilnega ločevanja odpadkov plačal 400 evrov. Povedano drugače, 70 odstotkov minimalne plače. Primere ekscesnih kazni – od kršitve kadilskega zakona do nevzetja računa –, ki zamajejo proračun povprečne družine, bi lahko naštevali v nedogled. Tudi pri izvršitvi kazni vlada brezkompromisnost: do odprave uklonilnega zapora je neštetim ljudem zaledenela kri v žilah, ko so dobili poziv, naj se določenega dne zglasijo v zavodu za prestajanje kazni. Brez tveganja lahko rečemo, da je poziv v zapor dobil večji delež tistih, ki so napačno parkirali, kot pa storilcev resnih zločinov, začenši z delikti zoper življenje in telo. Da o tajkunih ne govorimo.
Je ta radikalno drugačen pristop do kršitev predpisov naključje? Nikakor.
Krivda in pokora
Rekli smo, da je zgražanje nad neučinkovitostjo pregona tajkunov dobrodošlo. Pomaga nam lahko pred oči spraviti defekte, ki so najgloblje zakoreninjeni v našem razumetju sebe in sveta. Ne delajo nam le težav pri zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic, delajo nas šibke, veliko preveč občutljive, denimo, za ekonomsko krizo, o čemer sem že pisal na tem mestu. Patologijo bi najlažje opisali skozi krivdo zaradi ločevanja na »mi« in »oni«.
Če kje, potem je teza, da je država le »družbeni konstrukt«, pri nas razumljena na najbolj vulgaren način. Ne sporoča nam, da je po smrti boga človek ostal sam, zato mu je naložena neznanska odgovornost pri upravljanju s svetom. Ne, mi jo izenačujemo s prepričanjem, da karkoli se že dogaja – od gospodarske krize do družbenih krivice –, to nastane, ker smo »mi« tako hoteli. Toda, kdo smo »mi«? Je to vsakdo, sleherni pripadnik družbe, volivec? Ne. To smo le pripadniki dominantnega diskurza družbe, »mi«, ki oblikujemo politike, vodimo gospodarstvo, sedimo v univerzitetnih kabinetih. Ker je očitno, da okoli nas ni vse tako kot mora biti, smo krivi za vsako krivico v družbi. Za vsako nesrečo tistih, ki jim »mi« stoji(mo) naproti.
Sprevržena predstava, po kateri se naprej jemljemo za stvarnika slehernega dogodka v družbi, zahteva delovanje. Najboljši primer za to je prav odnos so kriminala. Skladno z opisano dogmatiko zločina ne moremo vzeti kot dejanje avtonomne osebe, ki se je odločila za akt z negativnim moralnim predznakom. Ne, njegovo dejanje ni njegovo, ampak naše, ki smo ustvarili krivično družbo. Zločinec naj bi bil prisiljen v svoje dejanje: kriminal je normalen odziv na nenormalno družbo, se glasi znana puhlica.
Posledično prestopnika ni mogoče kaznovati iz kar dveh razlogov. Njegovo dejanje ni dejanje v pravem pomenu, ampak prej nemočen odziv na krivične razmere. Kot bi hoteli kaznovati nekoga, ker je zbolel za pljučnico. In drugič, kdo smo mi, da bi kaznovali? Moralno sprevrženi naj bi delil pravico? Zato je treba zmanjšati sankcioniranje na minimum. Če pa se slučajno že zgodi, mora biti predvsem opravičevanje storilcu: z resocializacijo. To je postopek, v katerem naj z nesrečneža odstranimo plasti patologije, ki smo mu jih prizadejali.
Nekaj popolnoma drugega je odnos do kršitev nekoga, v katerem lahko prepoznamo pripadnika dominantnega »mi«, pravi. Obravnavamo ga kot avtonomno bitje, ki ni polno odgovorno le za svoja dejanja, ampak, kot smo videli, tudi za dejanja ljudi z obrobja. Zato tukaj ni popuščanja: če je nekaj prepovedano, bo kršilec to brez milosti izkusil na svoji koži. Kaznovalna blaznost do pripadnika »mi« je krivde in pokore: je nepopustljivo samodiscipliniranje grešnika, kjer ni trdote nikoli dovolj.
Tajkuni kot
Naše dojemanje sveta zaznamujejo najbolj neokusna nasprotja. Na eni strani je brezmejna domišljavost: prepričanje, da je vse, kar se dogaja, pod našo kontrolo. Tisočletja zgodovine za nas ne obstajajo. Na drugi strani pa je užitek ob sprevrženosti: zavzeto hlastanje za univerzalno krivdo in sprejemanje pokore za svoja dejanja. Ta zahteva opravičevanje tistim, ki smo jim enostransko vsilili vlogo žrtve in trde prakse discipliniranja, ki jih namenimo sebi. Najvišje in najnižje hkrati: pripisati si vsemogočnost pri družbenem dogajanju in popolno sprevrženost pri njenem upravljanju; izkazovati »dobroto« nekomu, ki smo ga prisilno priklenili v vlogo, ki jo potrebujemo našo igro.
Skratka: naš kazenski sistem natančno ustrezna našemu razumevanju sebe in sveta. Le tajkuna ne znamo uvrstiti v shemo: je eden izmed »nas«, snovalcev krivičnega sveta. Hkrati pa zapade tistemu delu kaznovanja, v katerih se prestopniku bolj ko ne opravičujemo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Dr. Rok Svetlič
Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
