Tako se je zgodilo

Po objavi mojega zadnjega članka, v katerem sem omenil, da so leta 1948, po sprejetju resolucije ZN o delitvi, Arabci začeli vojno, sem prejel nekaj besnih sporočil.

Njihovi pisci, o katerih domnevam, da so se rodili po teh dogodkih, so za začetek vojne obtožili sioniste, da bi na ta način izgnali arabsko prebivalstvo.

Glede na to, da sem bil v teh dogodkih udeležen – takrat sem imel 24 let –, sem mnenja, da je moja dolžnost opisati, kolikor je le možno po resnici, kaj se je v resnici zgodilo. (O tem sem napisal dve knjigi. Ena je izšla med vojno, druga pa takoj po njej.)

Za opis klime pred vojno vam bom povedal o enem najboljših doživetij v mojem življenju.

Pozno poleti je v naravnem amfiteatru karmelskega gorovja potekal vsakoletni festival ljudskih plesov. Zbralo se je okoli 40.000 mladeničev in mladenk, kar je bilo zelo veliko, saj je celotna populacija štela 635.000 ljudi.

V tistem času si je deželo ogledovala komisija Združenih narodov (UNSCOP), ker je hotela najti rešitev za judovsko-arabski konflikt.

Gledali smo nastope plesnih skupin in ena iz med njih, iz sosednje, arabske vasi, je plesala dabko s takim navdušenjem, da se kar ni mogla ustaviti. Nato pa so po zvočnikih oznanili, da so prišli na obisk člani komisije ZN.

Tisoče mladeničev in mladenk je spontano vstalo in zapelo nacionalno himno s takšnim zanosom, da se je odmev odbijal od gora okoli nas.

To je bilo zadnjič, da se je moja generacija zbrala skupaj. Leto pozneje je bilo več tisoč izmed njih mrtvih.

Po priporočilu komisije se je generalna skupščina ZN 29. novembra 1947 odločila za razdelitev Palestine na judovsko in arabsko državo. Jeruzalem je postal ločena enota pod mednarodno upravo.

Čeprav je bilo ozemlje, dodeljeno judovski državi, majhno, se je judovsko prebivalstvo zavedalo velikega pomena državnosti. Od holokavsta so namreč minila zgolj tri leta.

Resoluciji je nasprotoval ves arabski svet. Spraševali so se, zakaj bi moralo arabsko prebivalstvo v Palestini plačati ceno za holokavst, ki so ga zagrešili Evropejci.

Dan po sprejetju resolucije so streljali na judovski avtobus. To je bil začetek prve faze vojne.

Da bi razumeli dogodke, moramo vzeti v ozir razmere. Obe ljudstvi sta bili tesno prepleteni. V Jeruzalemu, Haifi in Jaffa-Tel Avivu so bile arabske in judovske četrti druga ob drugi.

Vsako judovsko vas so obkrožale arabske vasi. Za preživetje so morale uporabljati ceste, ob katerih so prevladovale arabske vasi. Streljanje pa je izbruhnilo po vsej deželi. Britanci so uradno še vedno vladali, a so se poskušali čim manj vpletati.

Judovska paravojaška organizacija Haganah (»Obramba«) je bila odgovorna za to, da so ostale ceste odprte. Judovski transport je potekal v konvojih, ki so jih varovali pripadniki in pripadnice Haganaha. Ženske so potrebovali, ker so ilegalno orožje lahko skrile pod obleko.

Arabska stran ni imela osrednjega poveljstva. Napade so izvajali vaščani, saj so imeli mnogi izmed njih doma stare puške. Ker so bili nekateri od teh felahinov zelo primitivni, so se zgodila grozodejstva. Naša stran je odgovorila na enak način. Posledica tega je bilo zagrizeno bojevanje.

Neka skupina borcev Haganaha, sestavljena iz univerzitetnih študentov, ki so prihiteli v obrambo judovskega bloka naseljencev, je padla v zasedo in bila pobita do zadnjega moža. Videli smo fotografije njihovih odsekanih glav, ki so jih razkazovali v arabskem Jeruzalemu.

Judovska stran se tako ni mogla izogniti strategiji odstranjevanja arabskih vasi vzdolž cest. Judovskim vaščanom je bilo naročeno, naj za vsako ceno ostanejo pri miru. Evakuirali so zgolj nekatere najbolj izpostavljene.

Februarja 1948 so se Britanci umaknili z območja Tel Aviva, ki je tako postal jedro judovske države. Britanci so ob enem zapustili tudi nekatera gosto naseljena arabska območja.

Do konca marca sta obe strani utrpeli številne žrtve. Začela se je druga faza.

Prvega aprila je moja četa odhitela v improvizirano pristanišče v Tel Avivu, da bi sprejela veliko pošiljko orožja iz sovjetskega bloka. Leto prej je namreč sovjetski blok v ZN začel presenetljivo izkazovati podporo sionistični strani. Stalin, največji antisionist, je po vsej verjetnosti dojel, da je judovska država v Palestini boljša kakor pa britansko-ameriška vojaška baza.

Ves dan smo čistili mazivo s pušk, ki so jih proizvedli Čehi za Hitlerjevo vojsko, a so prišle prepozno za uporabo v drugi svetovni vojni. Začela se je druga faza vojne.

Judovske četrti v Jeruzalemu so od nas na tamkajšnji cesti odrezali Arabci. Naša prva velika vojna operacija je bila cesto odpreti.

Del ceste, dolg nekaj kilometrov, je šel skozi sotesko, ki jo je obkrožalo strmo hribovje. Bab-al-Wada (v arabščini »Vrata doline«) so se bali vsi vojaki. Če bi na nas streljali od zgoraj, bi morali zapustiti vozila, splezati po hribu in se na vrhu spopasti z Arabci. Ne ravno ugodna možnost.

Konvoj je sestavljalo 135 tovornjakov. Naša naloga je bila, da ga pripeljemo v Jeruzalem. Mojemu vodu je pripadel tovornjak s sirom. Med zaboji smo si uredili zavetje. Na srečo smo prišli skozi, ne da bi bili napadeni. V Jeruzalem smo prišli na sabat. Množice vernih Judov so zapustile sinagoge in nas sprejele z velikim navdušenjem. Podobno je bilo ob de Gaullovemu prihodu v Pariz. (Po naključju me je neki fotograf slikal.)

Vrnili smo se brez praske. Naš konvoj je bil zadnji, ki je prišel skozi. Naslednji je bil napaden in se je moral obrniti nazaj. Številne bitke za odprtje ceste, ki so jo blokirali arabski prostovoljci iz Sirije, so bile neuspešne. Umrlo je sto naših vojakov.

Cesta je bila nato še dolgo zaprta. Naša vojska je odkrila drugo pot, ki smo ji rekli Burmanska cesta, po britanski poti iz Indije na Kitajsko v drugi svetovni vojni.

Do takrat je že postalo jasno, da bodo vojske iz sosednjih držav vstopile v vojno. To je povsem spremenilo način bojevanja.

V pripravah na bitko je izraelska vojska »počistila« širna področja z arabskimi prebivalci, da ne bi bilo za našo bojno črto nobenih koncentriranih arabskih množic. Takšno ravnanje bi še lahko upravičili kot taktično nujnost.

Dne 14. maja je odšel zadnji britanski vojak. Naslednji dan so vojske petih arabskih držav – Egipta, Jordanije, Sirije, Iraka in Libanona, s pomočjo Saudske Arabije – vstopile v vojno. Šlo je za čete rednih vojska, ki so jih izurili in opremili njihovi nekdanji britanski in francoski gospodarji. Imeli so topništvo in zračne sile, ki jih mi nismo imeli.

Arabska stran je imela glede oborožitve, izurjenosti in števila vojakov (zadnjega ne vem zagotovo) na papirju daleč večjo premoč. Toda mi smo bili v prednosti glede treh stvari. Prvič, zavedali smo se, da se dobesedno borimo za lastna življenja, ker smo bili pritisnjeni ob zid. Drugič, imeli smo tudi enotno poveljstvo, medtem ko so arabske vojske med seboj tekmovale. Tretjič, Arabci so nas globoko zaničevali. Le kdo je še kdaj videl Juda, da se bojuje? Glede taktike pa smo imeli tudi prednost »notranjih linij« in smo lahko naše sile hitreje premikali z ene fronte na drugo.

V naslednjih nekaj tednih, v tretji fazi, so potekali najbolj srditi boji v vsej vojni. Bitke so spominjale na prvo svetovno vojno. Udeležen sem bil v bojih, kjer so bili skoraj vsi naši borci ubiti ali ranjeni, a je osamljena brzostrelka še naprej streljala. Bile so ure, ko se je zdelo vse izgubljeno.

Vendar pa se je nato položaj počasi preobrnil. Preživeli smo do konca te faze, se borili in se uspešno branili.

V četrti fazi je bilo še nekaj ostrih spopadov in celo napad z bajoneti. Toda naši strani se je že nasmihala zmaga. Šele takrat je postal množičen izgon prebivalstva iz arabskih mest in vasi namerna vladna politika. Takrat sem bil težko ranjen in sem moral zapustiti fronto.

Ko sta bili obe strani izčrpani, se je vojna končala z vrsto premirij, ki so začrtala priznane meje Izraela.

Znotraj teh meja je ostalo zelo malo Arabcev. Vendar pa je skoraj pozabljeno dejstvo, da na območjih, ki jih je osvojila arabska stran, ni ostalo niti enega Juda. Na našo srečo je bilo takšnih območij malo in so bila majhna v primerjavi z velikimi območji, ki jih je osvojila naša stran. Izraz »etnično čiščenje« takrat še ni obstajal.

Takšna so dejstva. Na njihovi podlagi lahko kdorkoli oblikuje kakršnekoli interpretacije in ideologije.

A prosim vas, brez trumpovskih »alternativnih dejstev«.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.