Tiskane izdaje
V Pismih bralcev (Delo, 13. septembra 2017, str. 5) smo lahko prebrali zahtevo po takem volilnem sistemu, »ki bo izločil nekompetentne, nesposobne, koruptivne, duševno bolne in intelektualno plitve kandidate, ljudi brez pravega dometa, brez pravih izkušenj in brez predsodkov« iz tekem za pomembne položaje v naši družbi. Zgolj tako označevanje (dosedanjih?) nosilcev vplivnih položajev v naši družbi z navedenimi pridevniki po mojem mnenju nikakor ni niti korektno niti ni ustrezen način za izboljšanje razmer v naši državi, saj le malo prispeva k izboljšanju obstoječega stanja. Koristneje je ponuditi odgovor na vprašanje, kako omogočiti, da na odločujoče položaje pridejo (bolj) sposobni in pošteni ljudje, ter nakazati premagovanje poglavitne ovire takšnemu prizadevanju.
Nezadovoljstvo, ki ga plačani demokrati ne opazijo
Uspešnost vsake družbe, torej tudi Slovenije kot državne tvorbe, je v primerjavah med družbami ob približno enaki ravni tehnološkega razvoja, zelo podobnih lastninskih, upravljavskih in organizacijskih oblikah ter prevladi trga nad načrtom kot dveh tekmovalnih koordinacijskih mehanizmih v resnici odvisna predvsem od dveh dejavnikov: načinov izbire ljudi za odgovorne položaje in ustreznosti motivacijskega sistema. Pri tem moramo pod motivacijskim sistemom razumeti predvsem mero uspešnosti delovanja združb, zlasti podjetij, in sisteme zainteresiranosti, ki sodelujoče pri ustvarjanju dodane vrednosti spodbujajo k čim višjim dosežkom. Naj se tokrat, kljub zavedanju o pomenu motivacijskega sistema, osredotočimo na izbiro ljudi za odgovorne položaje.
Posezimo najprej v preteklost. Ko je mladi Luter 31. oktobra 1517 javnosti predstavil svoje teze, s katerimi je kritiziral nesprejemljivo dogajanje v Katoliški cerkvi, je močno zagrmelo in absolutizem cerkve v Evropi je pretreslo do temeljev. Niko Toš, ugledni proučevalec javnega mnenja, je lani (Delo, SP, 27. avgusta 2016) predstavil ugotovitve o odnosu naših državljanov do političnega sistema, ki vključuje tudi način izbire ljudi za najvišje položaje v družbi. Ob njegovi ugotovitvi, da »je zadovoljstvo državljanov z veljavnim političnim sistemom [katerega sidro je volilni sistem] padlo na dno«, nam vse do danes, skoraj natančno 500 let po Lutrovem pribijanju tez na cerkvena vrata, naši »plačani poklicni demokrati« niso dali prav nobenega opaznega znaka, da se zavedajo tihe govorice take ravni izraženega nezadovoljstva.
Medtem ko nekateri, na primer Franc Mihič, na spletu zapišejo, da bi bila sprememba sistema volitev v Državni zbor (DZ) Republike Slovenije (RS) epohalni dosežek, ker »smo državljani sedaj na volitvah nemočni, saj nimamo pravice do izbire svojega kandidata /…/, saj o tem, kdo bo izvoljen na listi politične stranke, odloča zgolj vodstvo stranke, ne pa volivci«, si predsednik republike po prvem neuspelem poskusu sprememb skupaj z drugimi demokrati raje zastavi drug prednostni cilj. Namesto da bi se na vse pretege trudil še naprej prepričevati strankarske politike, da je treba s spremembo volilnega sistema v skladu z veljavno Ustavo RS zagotoviti odločilni vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom, je 6. januarja 2017 všečno podprl in slovesno podpisal tako imenovano ljubljansko pobudo za začetek postopka za sprejetje nove ustave Evropske unije, ki vključuje tudi osnutek nove ustave te združbe držav.
Prazne obljube o spremembi volilnega sistema
Seveda zgolj preusmeritev predsednikovih poudarkov glede prednostnega cilja sama po sebi ne bi bila dovolj, saj imajo, resnici na ljubo, škarje in platno v rokah voditelji političnih strank. Te kaže zato spomniti, da je pred kratkim umrli Slavko Goldstein, nesporna moralna avtoriteta na Hrvaškem, označen tudi za presojevalca hrvaške politične scene, zato že leta 2000 po zmagi Račanove koalicije nad HDZ sporočil strankarskima vodjema Ivici Račanu in Draženu Budiši: »Moje prijatelje in enako misleče ki so zdaj prevzeli oblast, opozarjam, naj jim ta ne stopi v glavo. Naj se izognejo bahaštvu, kot smo ga doživeli od pretekle in preteklih oblasti! Naj se zavedajo, da niso gospodarji nam volivcem, ampak nasprotno: mi smo jih izvolili, mi jih plačujemo, mi smo jih pooblastili, da za nas opravljajo nekatere naloge države, mi jih lahko zamenjamo!«
Upoštevanje Goldsteinovega sporočila Račanu in Budiši bi moralo biti v vseh demokracijah »normalno stanje stvari«, a dejstva v večini držav, tudi v Sloveniji, kažejo drugače. Tako Andraž Teršek (Dnevnik, 26. avgust 2017) ugotavlja, da »so se različne politične skupine v času (v spominu zbledelih vstaj) skoraj soglasno javno zavzele za /…/ spremembe volilnega procesa. Obljubili so (jih nismo upravičeno tako razumeli, ker so to hoteli?) zakonsko omogočiti učinkovito kandidiranje neodvisnim kandidatom. Predvsem pa so, na temelju 82. člena ustave, obljubili zakonsko ureditev pogojev in postopka za odpoklic poslanca/poslanke. /…/ O teh vprašanjih potem spet ni bilo in ni resne razprave.«
No, glede zadnjega se A. Teršek nekoliko moti. Ustrezna razprava se je sicer marca 2014 začela s predlogom kombiniranega volilnega sistema Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) in zbranimi več kot 5700 podpisi volivcev, a so jo spretni strankarski kombinatoriki Toševim ugotovitvam navkljub vse do danes znali utišati ne le v parlamentu, ampak tudi na ustavnem sodišču in v javnosti nasploh.
Politika je bolezen, od katere ljudje bežijo
Strankarske elite se ne odzivajo niti na, za razglašeno demokracijo nedvomno boleče, ugotovitve (filozof in sociolog Stane Saksida, Delo, SP, 26. avgusta 2017, str. 6), da naše »stranke vrednot v glavnem nimajo. Del strank jih ima, druge jih deklarirajo, tretje jih nimajo. Vrednote strank so kvečjemu 'boljše življenje' ljudi. /…/ Take stranke in ljudi moti socialna politika in to je motor destrukcije vsakega vrednostnega sistema.«
Podobno sodijo tudi zunanji opazovalci, na primer Lousewies van der Laan, podpredsednica liberalne evropske stranke Alde, ki pri ocenjevanju dogajanja v naši državi pravi (Delo, 2. avgusta 2017, str. 2), da »je večina izjemno nezadovoljna zaradi političnih razmer in denarja. Veliko ljudi sploh noče imeti opravka s politiko, ker ta velja za neozdravljivo bolezen. /…/ Velja splošno prepričanje, da je nekaj posameznikov oropalo državo in danes nadzirajo vse, politiki pa ne morejo ničesar spremeniti. Razmere v KPK so od novega vodstva nesprejemljive. Kje je Pahor? Kje je parlament? Zakaj nihče ničesar ne naredi? /…/ Politiki pa so tisti, ki bi morali biti v nenehnem stiku z ljudmi, namesto da se skrivajo v parlamentarnih dvoranah.«
V obstoječem sistemu volitev v DZ RS, ki mu objektivni opazovalec ne bi mogel in smel prisoditi pozitivne ocene (več o tem sem že napisal v Delu, 27. junija 2017, str. 5), nam poslansko »elito« bolj kot volivci določa strankarsko sito. Zato ga stranke kljub neskladju z ustavnim določilom o odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom ne želijo spremeniti. Očitno gre za politiko strankarskega absolutizma, ki pa si na sedanji stopnji razvoja družbe nikakor ne zasluži pridevka »prosvetljeni«.
Zato si kaže dan za dnem zastavljati vprašanje, kako v politiko spraviti tudi strankarsko nevezane sposobne in poštene ljudi. Saj nam vendarle ta politika, torej v njej sodelujoči ljudje, določa naš vsakdanjik, razmere, v katerih živimo in v katerih bodo živeli naši potomci!
Pogubna pripravljenost na podrejanje
Ob tem, ko neustreznih političnih razmer ni nihče sposoben spremeniti sam – sprijaznjenje osamljenega posameznika s to ugotovitvijo pa za prihodnost demokracije seveda ni spodbudno, saj kaže na šibkost njegove volje –, se državljani svoji odgovornosti za nezadovoljivo stanje vseeno ne moremo izogniti. Tako Timothy Snyder (Delo, 1, avgusta 2017, str. 13) ugotavlja, da »daje pripravljenost večine podrediti se avtoritativni oblasti neverjetno moč. Tudi če ne sodelujemo pri njenem nasilju, smo soodgovorni zanj.« Gledanje vstran je torej znak naše sokrivde za obstoječe stanje.
Če privolimo v politiko neogibnosti, vzgajamo generacijo brez zgodovine (Snyder, prav tam). Namesto gledanja vstran moramo spodbujati politiko ustrezne izbire. Si smemo privoščiti, da v tekmo za sestavo našega DZ ne vstopajo ljudje, ki bi si jih v njem želeli videti? Nikakor ne!
Ne smemo si dovoliti, da v tekmi za odgovorne položaje v našem sistemu oblikovanja oblasti ni ljudi, podobnih dokazano uspešni gospodarstvenici, ki ugotavlja: »Veliko kritiziramo enoumje prejšnjega sistema, vendar je znotraj posamezne stranke tega enoumja še veliko več. Res je, da so v različnih strankah različne oblike enoumja, svoboden pa nisi, če si njihov član. To, kar imamo zdaj, ni enopartijski sistem, to je res, ni pa demokracija, je le strankokracija. Res ne vem, kako lahko poslanci pozabijo, da so v parlamentu predstavniki vseh državljanov, in ne predstavniki stranke, ki ji pripadajo. /…/ Nočem se strankarsko vezati, ker ne prenašam podrejanja v razmišljanju.« (Super 50, 8. avgusta 2017, str. 5.)
Odgovor strankarskemu absolutizmu, ki si v danem volilnem sistemu lahko podreja upogljive posameznike, je zato prav široka podpora zahtevi po spremembi sistema volitev v DZ RS. Ali kot pravi L. van der Laan (prav tam), »ne smemo se otresti odgovornosti, potem ko oddamo glas – če ga sploh – na volišču, potem pa obsedeti pri miru in jamrati«. Državljani moramo svoj glas za spremembe zato predstavljati v izrečeni ali pisni obliki pogosto in povsod tam, kjer nas drugi slišijo ali berejo. Če tega ne bomo storili, bomo še naprej prostovoljni talci strankarskega absolutizma.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.
***
