Tenis in denar

Splošna predstava je, da se v tenisu vrti ogromno denarja z vrtoglavimi denarnimi skladi na največjih turnirjih, vendar si ga razdeli le peščica najboljših igralcev, potem se krivulja obrne strmo navzdol. Po finančni plati se 50. teniški igralec na svetu težko primerja s 5000. nogometašem na svetu z letno plačo nekaj 100.000 evrov.

Tenis velja za enega najdražjih športov z vidika vloženih sredstev. Ko se otroci vpišejo v teniški klub in začnejo iz veselja do te prelepe igre mahati z loparjem, je vložek majhen. Nekje pri 16 letih pride čas odločitve, ali se bo otrok ukvarjal še z drugimi stvarmi ali se bo preizkusil kot profesionalec. V slednjem primeru začnejo stroški strmo naraščati, saj je treba potovati po svetu, imeti trenerja, fizioterapevta, kondicijskega trenerja, psihologa ...



Takšne razmere za delo sem si ustvaril šele pri triindvajsetih, ko sem se uvrstil med prvih 100 igralcev na svetu, si zagotovil nastope na turnirjih za grand slam, prišel do večjih denarnih nagrad in pritegnil zanimanje nekaterih sponzorjev. Okrog sebe sem postavil profesionalno ekipo in prvič v karieri sem imel stvari urejene od A do Ž. Zdaj vem, da bi bilo precej drugače, če bi imel vse to že pri šestnajstih, kot je to omogočeno nekaterim igralcem s pomočjo finančno dobro stoječih teniških zvez ali drugih vlagateljev. Ta zapis ni namenjen objokovanju ali iskanju izgovorov. Obstajajo tudi igralci, ki so prav tako vse vložili sami ali njihovi starši in prišli do vrha. Kot igralca v zadnji fazi kariere me zanima, ali bi lahko dosegel več, če bi imel profesionalne razmere za delo že pri šestnajstih.

Koliko denarja smo vložili?

Večkrat me kdo vpraša, koliko denarja smo vložili v moj tenis. Okoli 300.000 evrov so v začetni fazi vložili starši, v profesionalni karieri pa sem večji del prihodkov iz turnirjev in sponzorskih pogodb vlagal sam. Številka hitro naraste preko 1,5 milijona €, tako da se moj navidezni zaslužek v profesionalni karieri precej zmanjša. V tem je največja razlika med tenisom in nekaterimi drugimi športi – ni subjekta (klub, zveza, ipd.), ki bi igralcu kril operativno delo in stroške (trenerji, potovanja, hrana, prevozi, nočitve, letalske karte itd.). Teniški igralci smo samostojni podjetniki, ki s svojimi prihodki, ti so povsem odvisni od uspešnosti na turnirjih, upravljamo podjetje in se trudimo, da ostane kaj dobička. Dodatni problem nastane, ko si zaradi poškodbe odsoten – prihodkov ni, stroški ostajajo.



Dobro se spomnim pogovora z Avstralcem Marinkom Matoševićem, na enem izmed challengerjev na Kitajskem, kjer sva se oba vrnila na igrišča po daljši odsotnosti zaradi poškodbe. Bila sva uvrščena okrog 250. mesta na lestvici ATP, jaz sem na turnir odpotoval z dekletom, ker moje finančno stanje po polletni odsotnosti ni bilo najboljše, Marinko pa je na turnir pripotoval s trenerjem, s katerim ni bil zadovoljen. Rekel je, da ko enkrat sodeluješ z najboljšimi trenerji na svetu (v njegovem primeru Patrick Rafter, Tony Roche), so vsi drugi trenerji slabši. Čeprav je najin karierni prihodek iz turnirskih nagrad ATP skoraj enak, je dejal, da ima na banki dovolj denarja za življenje po karieri. Razlika je, da sem bil jaz večino prihodka primoran vložiti v svojo kariero, njemu je večina ostala. Trenerja in nekatere stroške mu je krila zveza, na tekmah za Davisov pokal je zaslužil lepo vsoto, zaradi večjega trga je imel tudi dobičkonosne sponzorje.

Od tenisa bi moralo živeti vsaj 300–500 igralcev na svetu

Tenis je eden najlepših športov, vendar je pot do vrhunskih rezultatov vse prej kot enostavna in poceni. Poleg ogromne ljubezni do tenisa, nadarjenosti in prizadevnosti je potreben tudi zajeten finančni vložek. Želim si, da bi naše bodoče teniške zvezde finančno bolj podprli, kot so moj rod. S tem bi lahko posegali tudi po najboljših svetovnih rezultatih.



V tenisu se vrti ogromno denarja, zato je rešitev potrebno iskati v sistemski ureditvi. Turnirji za grand slam imajo po neuradnih podatkih dobičke okoli 150 milijonov evrov in več, nagradni skladi za igralce pa se gibajo okrog 50 milijonov. Od teh dobičkov bi morali nekaj odstotkov nameniti za svetovni tenis. Od tenisa bi moralo živeti vsaj 300–500 igralcev na svetu (kar bi bilo še vedno malo), in ne samo 50–100 kot zdaj, saj gre ne nazadnje za enega od najbolj vplivnih in priljubljenih globalnih športov.