Tihotapci v svetu prava

Ameriška feministična filozofinja Kelly Oliver je v svoji knjigi Ženske kot orožje vojne: Irak, spol in mediji (2007) zelo lepo definirala čas, v katerem živimo: ko govori o ranljivosti in vseprisotnem nasilju (od računalniških igric do pravih vojn) v sodobnem svetu, postavi drzno tezo o vlogi prava in z njim etike v sodobnem času. Ugotavlja ne le to, da se vsepovsod pred našimi očmi kršijo zakoni, ki jih lahko povzamemo s pojmom človečnosti, temveč da je v današnjem svetu »naš« pojem prava že prelomljen. Ko pri tem uporablja izraz »luknja« (loophole) v pravu, misli na izvorni pomen besede, ki napeljuje na strelne line v obzidjih – in na vse tiste, ki želijo skoznje navrtati strukturo prava oziroma se pretihotapiti v svet vladavine prava, ne da bi upoštevali njene zakone in načela. To velja tako za posameznike kakor za različne interesne skupine, zlasti pa za multinacionalke in same države (spomnimo se le ZDA in škandalov z vojnimi zločini, mučenjem zapornikov in prisluškovanjem ter nore želje po kaznovanju ljudi – denimo vojaka Manninga in Edwarda Snowdna, ki sta na to zgolj opozarjala).

Vrednote, s katerimi sodobni svet trguje

Po drugi strani in bolj v lokalnem okolju je lahko celotna zgodovina novejše slovenske državnosti okarakterizirana s tem iskanjem vrzeli v zakonodaji, pravilih ali temeljnih etičnih načelih medosebnega spoštovanja in družbenega sobivanja. Slovenska država je kot pravična skupnost razpadla ravno zaradi nebrzdanega pohlepa in želje po moči številnih posameznikov ter s tem uveljavitve tistih »vrednot«, ki v demokratični kulturi nikoli ne bi smele dobiti domovinske pravice. Tega javnosti žal ni uspelo dovolj zgodaj zaznati, kar je prav tako težko razložiti, saj je pred očmi državljanov peščica ljudi dosledno uničevala podjetja in zlorabljala tako pravo kakor obče medčloveške vrednote.

Problem pa je še veliko širši: pravo in z njim etika sta postala dobrini, s katerima je mogoče trgovati (komisije, kodeksi in različne birokratizacije pravil; da ne omenjamo neegalitarnosti, ki je povezana z močjo denarja in dragih odvetniških ekip v odmevnih sodnih procesih) oziroma ju posamezniki nujno ne povezujejo več s simbolnim redom prava in etike, ki bi vsaj v nečem še brezpogojno določal smisel naših življenj. Ta svet je prepleten z neštetimi mrežami med seboj povezanih (a osamljenih) monad, kar nam zapira možnost neposredne komunikacije, ki bi temeljila na spoštovanju drugosti kot nečesa, kar se pojavi pred menoj in s čimer moram vzpostaviti odnos. Pripadnost vsakdanjemu življenju, ki nas odvrača od kulture sentimentov, nas trga iz narave ter nas izroča informacijsko strukturiranemu svetu. Kombinacija takšnega delovanja in krize odnosov vodi v družbeno krizo, ki ji ne more biti kos niti preveč zbirokratiziran izobraževalni sistem na vseh svojih stopnjah. Če venomer govorimo o pomanjkanju inženirjev in tehnikov ter v ospredje postavljamo mnenja ekonomistov in finančnikov, je jasno, da poti k drugačnemu tipu soglasja o temeljnih načelih sobivanja na ravni države ne bomo našli. Posledica tovrstnih diskurzov je, da se je v zadnjem desetletju v svetu in tudi pri nas začel nevaren in zgodovinsko edinstven proces načrtnega zmanjševanja pomena humanističnih ved in umetniških disciplin. S tem pa si zapiramo edini polji, ki sta vsako na svoj način sposobni misliti družbo in njene procese – in tu naj spomnim, da je po Hanni Arendt ravno mišljenje tisto, ki edino lahko prepreči padec človeštva v zlo oziroma omogoča boj proti takšnim tendencam.

Pogubna sla po ekonomski rasti

Francoska filozofinja Luce Irigaray v knjigi Demokracija se začne v dvoje (1994) temeljni problem sodobne civilizacije zazna v še eni pomembni točki: nevarni želji po nevtralnosti v vseh medosebnih odnosih in vseh registrih bivanja ter hkrati v odmiku človeka od narave. Tehnokratsko razmišljanje, ekonomizacija in birokratizacija sodobnega sveta ter z njo povezana ekstremna vloga vizualnih medijev in po njih potekajočih komunikacijskih kanalov so nas privedli do skrajne točke, ko je bil iz naših družb odstranjen ključni mejnik – in to je ločnica med življenjem in smrtjo: v svetu, ki ga pretresajo ignoranca bogatih do trpljenja tistih, ki so oropani sleherne možnosti izobrazbe ali elementarnih življenjskih dobrin, je ta meja radikalno prekoračena, prezrta, poteptana.

Identitete, ki bi morale tvoriti ta svet – identitete otrok z njihovimi pravicami, žensk in moških – kot tiste, ki tvorijo vse družbene odnose, so instrumentalizirane z vrsto procedur, skupaj s tistimi, ki usmerjajo vzgojo in izobraževanje. Svet se šibi pod težo pravil, predpisov in etičnih kodeksov za praktično vsak poklic. A hkrati nas ta svet vsak dan opozarja, da je bila meja med življenjem in smrtjo v vsakem trenutku neštetokrat prekoračena: pomislimo le na položaj otrok, mater in vseh drugih pred obalami Lampeduse, na neizmerno trpljenje in množične smrti otrok v Palestini, Siriji in drugod; na trpljenje mater delavk v tekstilnih obratih v Aziji ter vseh (migrantov, izkoriščanih itd.), ki iščejo hrano ali svoj prostor pod soncem. Ta vprašanja odgovorni politiki v boju za svoje položaje odrivajo na stran, kar kaže na njihovo raven etičnega in sočutnega razumevanja za druge ljudi.

Sodobna tehnologija po drugi strani omogoča, da znanstveniki sami dobesedno prižigajo in ugašajo človeška življenja ter nevarno manipulirajo s samo življenjsko substanco. Ideali, ki so jih stoletja širili razsvetljenski filozofi, so po obdobju utopičnih vizij prihodnosti tako nadomeščeni z novimi »vrednotami«, ki jih iz ozadja podžiga sla po ekonomski rasti in nebrzdanem izkoriščanju naravnih (tudi človeških in živalskih) zalog ter z njo povezanem idealu globaliziranega trga in globalizirane »zabave«.

Pomanjkanje zavesti o luknjanju prava ali etike

Rad bi se še enkrat vrnil k težavnemu vprašanju meje med življenjem in smrtjo in njegovi bolj neposredni moralni fenomenologiji: v slovenskem prostoru smo tu spet pri točki, ki usodno določa naša življenja. Naj naštejem nekaj primerov, ki sami kažejo, kako slabo imamo v Sloveniji vzpostavljene senzorje za to ključno vprašanje medčloveških odnosov. Naj najprej iz pietete do umrlih omenim dolgotrajne ideološke razprave ob vprašanju povojnih pobojev, o katerem ne politika ne javnost še vedno ne moreta doseči enotnega stališča, ki bi bilo prepoznano kot etično in bi omogočilo razumevanje bistvenega: da si vsi umrli (kar je v imenu nenapisanih pravil etike zahtevala že Antigona) zaslužijo grob in da se z njihovimi posmrtnimi ostanki ravna dostojno. Neurejenost prizorišča zločina v Hudi Jami kaže na pomanjkanje etike pri vseh tistih, ki so si ob tem vprašanju drznili govoriti ali delovati ideološko. Drugi primer odsotne zavesti o temeljnih vrednotah neke družbe in čisti primer neetične birokratizacije je Hiša Hospic, ki se v svoji plemeniti dejavnosti že leta bori za preživetje s sistemom, ki morda vsak teden v različne koruptivne mreže javnega naročanja namenja več denarja, kakor ga ta ustanova potrebuje za celoletno delovanje.

V Sloveniji je tudi še vedno izjemna tolerantnost do nasilja v vseh oblikah: od verbalnega (v parlamentu, medijih itd.), institucionalnega (mobing, zastraševanje zaposlenih ali njihovo izkoriščanje) do fizičnega ali spolnega nasilja nad otroki in ženskami (kar kažejo številni primeri, ko je žrtev – kar je spet podprto z zakonodajo – do konca prepuščena na milost in nemilost mučitelju). Tudi v primeru Lipa smo kot skupnost naredili odločno premalo, da bi zadostili pravici, ko so tragično umrla tri mlada dekleta.

V vseh omenjenih primerih, in mnogih drugih, kot družba nismo dovolj odločni in ne naredimo dovolj, da bi zavest o luknjanju pravil, prava ali same etike stopila v ospredje in da bi kot demokratična skupnost tovrstne primere nemudoma identificirali ter sistemsko reševali s sprejemanjem odgovornih političnih odločitev.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije Univerze na Primorskem