Tiskane izdaje
Moji prijatelji in jaz že dolgih šest desetletij opozarjamo naše ljudi: če ne bomo sklenili miru z nacionalističnimi arabskimi silami, se bomo na koncu soočili z islamsko-arabskimi vojaškimi silami.
Izraelsko-palestinski spor bo prerasel v judovsko-muslimanski spor. Vojna med narodi bo prerasla v versko vojno.
Pri nacionalnih sporih gre pravzaprav za racionalne razloge, ki zadevajo ozemlje. In ponavadi jih je mogoče premostiti s sklenitvijo kompromisa.
Verski spori pa so iracionalni. Vsaka od strani veruje v absolutno resnico in ima vse druge avtomatično za nevernike, sovražnike edinega pravega boga.
V nobenem primeru ne more biti kompromisa med fanatičnimi verniki, ki verjamejo, da se bojujejo za boga in da dobivajo njegove ukaze neposredno z neba. »To je božja volja!« so vzklikali križarji in klali muslimane in jude. »Alah je velik!« kričijo fanatični muslimani in obglavljajo svoje sovražnike. »Kdo ti je enak med bogovi!« kričijo makabejci in pobijajo jude, ki so sprejeli grške običaje.
Sionistično gibanje so po zmagi evropskega prosvetljenstva ustanovili sekularizirani judje. Skoraj vsi ustanovitelji so bili prepričani ateisti. Verske simbole so v glavnem imeli za okras, a so bili ves čas žrtve ostrih obsodb vseh velikih verskih voditeljev tistega časa.
Pred ustanovitvijo Izraela v sionistični organizaciji niso vladale nikakršne verske dogme. Celo dandanes skrajni sionisti govorijo o »Nacionalni državi judovskega ljudstva«, in ne o »Verski državi judovske veroizpovedi«. Celo za »nacionalne verske« tabore, predhodnike današnjih naseljencev, je bila vera podrejena nacionalnemu cilju − ustanovitvi judovske države na celotnem območju med Sredozemskim morjem in reko Jordan.
Ta velikanski narodnostni podvig pa je seveda naletel na odločen upor arabskega nacionalnega gibanja. Po določenem začetnem oklevanju, so se arabski voditelji projektu odločno uprli. A upor ima bolj malo skupnega z vero. Res je sicer, da je palestinski upor nekaj časa vodil veliki mufti Jeruzalema, Hadž Amin al Huseini − a ne zaradi svojega verskega položaja, temveč zato, ker je bil vodja najbolj aristokratskega jeruzalemskega rodu.
Arabsko nacionalno gibanje je bilo vedno popolnoma sekularno. Nekaj njegovih izjemnih voditeljev je bilo celo kristjanov. Tudi stranko pan-Arab Baath (Vstajenje), ki se vse bolj uveljavlja v Siriji in Iraku, so ustanovili kristjani.
Nekdanji veliki junak arabskih množic Gamal Abdel Naser, ki je bil uradno musliman, v resnici ni bil veren. Jaser Arafat, voditelj PLO, je bil zasebno pobožen musliman, vendar pa je tudi pod njegovim vodstvom PLO ostala sekularna organizacija s številnimi katoliškimi primesmi. Kar nekaj časa je bil uradni cilj PLO, da bi v Palestini ustanovili »demokratično in nekonfesionalno« državo.
Kaj se je torej zgodilo? Kako se je nacionalno gibanje sprevrglo v nasilno in fanatično versko gibanje?
Karen Armstrog, zgodovinarka, ki se je postala nuna, je opozorila, da se je v vseh treh monoteističnih religijah pravzaprav hkrati zgodila ista stvar. V ZDA imajo v politiki pomembno vlogo evangelisti, ki tesno sodelujejo z desnim krilom judovske organizacije. Po vsem muslimanskem svetu se vse bolj krepi fundamentalistično gibanje. Pa tudi v Izraelu ima mesijanski judovski fundamentalizem vse večjo vlogo.
Če se ista stvar zgodi v tako različnih deželah in verah, potem mora za to obstajati skupen vzrok. Kaj je to?
Pri tem bi seveda zlahka razpredali o nečem nejasnem, čemur se po nemško pravi Zeitgeist, duh časa, a s tem ne bi kaj dosti pojasnili.
V muslimanskem svetu je propad liberalnega sekularnega nacionalizma povzročil duhovno praznino, gospodarski propad in nacionalno ponižanje. Bleščeče obljube iz Naserjevih časov so se končale v žalostnem nazadovanju pod Hosnijem Mubarakom. Diktatorskim voditeljem stranke Baas v Bagdadu in Damasku ni uspelo vzpostaviti moderne države. Tudi vojaškim voditeljem v Alžiriji in Turčiji stvari niso šle nič bolje od rok. Potem ko so zahodne sile, ki si hočejo prigrabiti čim več nafte, v Iranu strmoglavile demokratično izvoljenega Mohameda Mosadeka, tudi nesrečnemu šahu ni uspelo zapolniti vse večje praznine.
In ves ta čas je bil tukaj še Izrael, ki se je iz zaničevanega majcenega implanta razvil v mogočno vojaško in gospodarsko silo, ki zlahka znova in znova premaguje arabske države.
Po vsaki novi vojni se muslimani sprašujejo: kaj je narobe? Če je nacionalizem propadel v miru in v vojni, če ne kapitalizmu ne socializmu ni uspelo vzpostaviti trdnega gospodarstva, če ne evropskemu humanizmu ne sovjetskemu komunizmu ni uspelo zapolniti duhovne praznine − kje je tista prava rešitev?
Gromki odgovor prihaja iz osrčja množic: »Islam je pravi odgovor!«
Logično bi bilo, da bi bil izraelski odgovor nekaj povsem nasprotnega.
Izrael je zgodba o uspehu. Ne le da ima ta država mogočen vojaški stroj in očitno tudi jedrske zmogljivosti, temveč je hkrati tudi tehnološka sila s precej trdno ekonomsko podlago.
Vendar pa zdaj našo pot odreja mesijanski fundamentalizem, ki je tesno povezan s skrajnim nacionalizmom.
Na predvečer najnovejše vojne je poveljnik brigade Giv'ati objavil priporočilo svojim oficirjem, ki je mnoge dobesedno šokiralo.
Brigada Giv'ati je bila izjemno uspešna bojna sila v vojni leta 1948 (bil sem eden njenih prvih borcev in sem o tem napisal dve knjigi). Zelo smo bili ponosni na svetovljanstvo naše brigade. Borci so bili tako sinovi meščanske elite Tel Aviva kot tudi pripadniki najrevnejših predmestnih četrti − mešanica je bila izjemno uspešna in se je še kako dokazala v bitkah.
Poveljnik brigade je bil nekdanji nemški podtalni komunistični borec proti nacizmu, ki se je spreobrnil v sionizem in postal član enega skrajno levo usmerjenih kibucov. Takšnega prepričanja je bila tudi večina častnikov njegovega štaba. A se ne spominjam niti enega vojaka v brigadi, ki bi nosil kipah (judovsko čepico).
Predstavljajte si našo osuplost, ko je sedanji poveljnik vojake pozval k svetemu boju, da bi tako izpolnili božjo voljo. Polkovnik Ofer Winter, ki je v mladosti obiskoval versko-vojaško šolo, je na predvečer bitke dejal svojim vojakom: »Zgodovina nas je izbrala za voditelje boja proti terorističnim sovražnikom v Gazi, ki zlorabljajo in blatijo boga izraelskih bitk ... Oziram se proti nebu in z skupaj z vami vzklikam: 'Poslušaj, o Izrael, Gospod naš Bog, samo en je Gospod.' Oh, Gospod, o Bog Izraelcev, pomagaj nam, da bomo uspešni, ko se bomo bojevali za Izrael proti sovražniku, ki blati tvoje ime.«
Uradni cilj izraelske armade v tej akciji je bil čuvanje meja in prestrezanje raket, ki bi lahko padle na izraelska mesta in vasi. A to ni bil cilj polkovnika. Ta je svoje vojake poslal v smrt (ubiti so bili trije) za boga Izraela proti vsem tistim, ki blatijo njegovo ime.
Če bi bil ta častnik edini verski fanatik v armadi, bi bilo to že dovolj hudo. Dejstvo pa je, da je naša armada polna častnikov, ki nosijo na glavi kipah, mož, indoktriniranih z versko vnemo, ki nato s tem duhom indoktrinirajo tudi svoje vojake.
Sionistična verska stranka in njeni fanatični rabini, med katerimi je kar nekaj odkritih fašistov, so si dolga leta sistematično prizadevali za to, da bi se infiltrirali med častnike armade. Gre za proces naravne selekcije: častniki, ki jim ni do tega, da bi delovali kot kolonisti na zasedenih ozemljih, zapuščajo armado in postajajo vrhunski podjetniki, mesijanski fanatiki pa nato zasedejo njihova mesta.
Mimogrede povedano, omenjenemu polkovniku za njegove besede niso izrekli ukora ali ga kako drugače kaznovali. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno, saj so ga med vojno povzdigovali kot izjemnega vojaškega poveljnika.
Vse to me je pripeljalo do Islamske države Iraka in Sirije (ISIS), ki je pred kratkim svoje ime spremenila v zgolj Islamska država. Sprememba imena pomeni, da so ukinili države, ki so jih zahodni kolonialisti začrtali po prvi svetovni vojni. Tako naj bi zdaj nastala enotna Islamska država, v katero bodo vključena vsa islamska ozemlja, vključno s Palestino (torej tudi vključno z Izraelom).
To pa je nov, strah vzbujajoč pojav. Dejstvo je, da obstaja v muslimanskem svetu cela vrsta islamističnih strank in organizacij − od vladajoče stranke v Turčiji do egiptovskih Muslimanskih bratov, pa vse do palestinskega Hamasa. A skoraj vse te stranke svoj boj omejujejo na svoje nacionalne države − Turčijo, Sirijo, Palestino, Jemen. Gre za to, da si želijo v svojih državah ohraniti moč in svojo vodilno vlogo. Celo Osama bin Laden si je želel v glavnem prevzeti oblast nad svojo saudsko domovino.
ISIS pa je nekaj povsem drugega. Želi si uničiti vse države, predvsem pa si želi z islamske zemlje odstraniti muslimanske države, ki so jih začrtali zahodni imperialisti. Z grozljivo okrutnostjo, ki so jo povzdignili v verski simbol, so se podali na pohod, da bi zavzeli muslimanska ozemlja − nato pa ves svet.
Morda je slišati smešno, če vemo, da je vsa ta organizacija sestavljena le iz nekaj tisoč borcev. Vendar pa je ta majcena sila že zasedla velik del Sirije in Iraka. To govori o goreči muslimanski želji po tem, da bi oživili nekdanjo slavo, o sovraštvu do vseh tistih (vključno z nami), ki so poniževali islam, in o želji po duhovnih vrednotah. Človek si ne more pomagati, da pri tem ne bi pomislil na začetke nacističnega gibanja − na jezo, željo po maščevanju in privlačnost za vse uboge in ponižane.
Morda bo potrebnih le nekaj let, da ISIS preraste v velikansko silo, ki bo pomenila grožnjo za vse države tega območja.
Bo to ogrozilo tudi Izrael? Seveda. Če se bo ohranila njena dinamika, bo ta država strmoglavila Asadov režim in dosegla izraelsko mejo, kjer so nekateri drugi islamistični uporniki ta teden že izstrelili nekaj prvih strelov.
S takšno nevarnostjo, ki grozi s severa, se zdi smešno bojevati proti majhni islamistično-domoljubni sili v Gazi − pa čeprav v imenu Gospoda.
Ostaja nam zelo malo časa za sklenitev miru z Arabskim nacionalnim gibanjem, zlasti s palestinskim ljudstvom − in to tako s PLO kot Hamasom − da bi se lahko nato skupaj bojevali proti Islamski državi.
Alternativa je grozljiva.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
