V številnih zahodnih državah je praksa, da javne osebnosti pred volitvami izrečejo podporo politični stranki ali kandidatu. Tudi novinarji, zlasti avtorji mnenjskih besedil. V anglosaškem svetu je navada znana kot endorsement in običaj je, da uredništva vseh pomembnejših publikacij pred volitvami napišejo uvodnik, v katerem pojasnijo svojo podporo.
V Sloveniji se navada ni uveljavila. Ni težko videti, da je v radikalnem nasprotju z načinom, kako pri nas govorimo o politiki. Po eni strani je skoraj stvar dobre vzgoje, da se izjav, sporov in obljub, ki se pojavljajo na političnem odru, ne jemlje resno – spodobi se, da do politike izkazujemo vzvišen, vsevedni cinizem, ki se »med ljudstvom« kaže kot gostilniško dušebrižništvo (»jaz že vem, da so vsi politiki prasci«), med intelektualci in »elito« pa kot snobovsko omalovaževanje. V obeh primerih je ideja, da bi vzeli politično razsojanje resno in svoje stališče javno izpostavili na trgu skupnega premisleka, absurdno.
Po drugi strani je razprava o politiki potopljena v nizkotno politikantstvo. Novinarji, kulturniki, znanstveniki, pisatelji, javne osebnosti in mnenjski voditelji, ki se hvalijo, da niso in nikoli ne bodo člani nobene politične stranke (kot da bi posedanje v zasebnosti svoje irelevantnosti, avtistična izolacija od mnenj in interesov sodržavljanov ter nezmožnost sodelovanja pri skupnem projektu bili značke občanske kreposti), se prepuščajo najbolj nesramni in slaboumni propagandi.
To je le navidezen paradoks. Oba pojava sta simptoma iste temeljne neresnosti. Če je politika dojeta kot umazano opravilo, ki ima le malo opraviti z našimi življenjskimi problemi, ni razloga, zakaj bi k njej pristopili z odgovornostjo in razsodnostjo, namesto da bi se prepustili karnevalski razpuščenosti domačijskega kvantaštva. Prav tako ni razloga, da bi poskušali ločevati zrno od plev, manipulacijo od provokacije, nespodobnost od polemičnosti, poljubnost od kritike, demagogijo od pristnega klica obupa, tehnokratsko nadutost od strokovne usposobljenosti.
Politika je odraz življenja in isto bogastvo stališč in pojavov, ki ga najdemo v življenju, najdemo tudi v politiki. Le da oblast potencira vse, česar se dotakne: male lumparije pod njenimi žarki postanejo velike pokvarjenosti, male laži velike utvare in manipulacije, mali strahovi kolektivne paranoje, vsakdanji pogum pa junaštvo.
Kakor drugod v življenju tudi v politiki vse teži k propadu – drugi zakon termodinamike – in potreben je nenehen napor, da ohranjamo ravnovesje nekega vitalnega sistema, kaj šele da omogočamo njegovo rast ali ga celo pretvorimo v vzvod napredka. Če od politike že v izhodišču ne pričakujemo nič dobrega, če k politični tekmi pristopamo z nizkimi pričakovanji, je razumljivo, da bo drsela v vse večji razkroj.
Če kaj, je letošnja volilna kampanja pokazala, da se bo v razmerah politične kulture, kakršna prevladuje pri nas, ta razkroj nadaljeval tudi v razmerah relativne gospodarske rasti in družbene stabilnosti. Da se obnova plodnega političnega tekmovanja, v ravnovesju med strokovno usposobljenostjo in državljansko participacijo, ne bo zgodila sama od sebe, temveč le s politizacijo kritične mase, ki danes ostaja na robu dogajanja, in zvišanjem ravni politične razprave, ki je danes, v času družbenih omrežij, stvar vsakogar izmed nas. Terjala pa bo še veliko več: od institucionalnih reform do prenove izobraževalnega sistema ter strankarskih mehanizmov reprodukcije elit.
Toda do tedaj se politični boj nadaljuje – vi se morda ne zanimate za politiko, a politika se gotovo zanima za vas. Za vaš glas, za vaše davke in za vaše tiho ali glasno soglasje.
Priznam, da sem pred izbiro na teh volitvah zbegan, jezen in razočaran kot večina sodržavljanov. A ker mislim, da je volitve treba vzeti zares, saj je pišmeuhovstvo motor razkroja, se mi zdi kljub uborni izbiri pomembno resno premisliti ponudbe in javno predstaviti svoje dileme.
Na vseh državnozborskih volitvah doslej sem glasoval za stranke, ki jih prištevamo k desnici oziroma desni sredini: trikrat za SDS, enkrat za DLGV in enkrat za NSi. Vsakič sem bil s svojo odločitvijo zmerno zadovoljen – četudi je stranka, ki sem jo obkrožil, zdrsnila na stališča, ki jih nisem več mogel odobravati (ali, kot DL, storila harakiri), sem lahko bil, vzvratno gledano, vsakič zadovoljen, da sem pravilno izbral glede na svoja prepričanja in stremljenja.
Relativna zmaga desnice se mi zdi danes vsaj toliko mogoča kot v letih 2011 ali 2008, hkrati pa mislim, da v zgodovini demokracije v Sloveniji desnica ni bila tako nepripravljena za vladanje kot danes. Njen zdrs v nacionalistični populizem je očiten in tokrat so opozorila levo-liberalnih navijačev na mestu – navsezadnje tudi pokvarjena ura dvakrat na dan kaže pravi čas. Toda kar zadeva nepripravljenost, enako velja za stranke levo od sredine – in po (pričakovanem in predvidenem) debaklu Cerarjeve vlade si je težko zamisliti, kako bi lahko desnosredinska koalicija bila še manj uspešna od minule. Sočasno je jasno, da slovenska levica nikoli ne bo šla skozi potrebno prenovo brez spokorniškega obdobja v opoziciji.
To ne pomeni, da navijam za desnosredinsko vlado. Pomeni pa, da bom kljub pomislekom najverjetneje znova dal podporo NSi – stranki, ki je kljub prepogostim demagoškim zdrsom, premalo ambiciozni kadrovski prenovi in drobnjakarski taktiki, ki niha med všečnostjo za vsako ceno in preozkim osredotočanjem na nišne konservativne teme, edina, ki poskuša iz opozicije artikulirati koherentno sredinsko in reformno politiko.
Bralcev ne pozivam, da posnemajo moj zgled. To ni podpora stranki, temveč poziv, naj vsakdo temeljito premisli, preden odda svoj glas; naj izbere z večjo odgovornostjo, kot jo kažejo stranke, ki se potegujejo za njegov glas. To je ta trenutek najbolj subverzivno in hkrati najbolj državotvorno dejanje, ki ga lahko stori.
Luka Lisjak, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta