Trg in človekove pravice – kot olje in voda

Oranžne majice, na katerih je s črno barvo natisnjeno sporočilo »Socialne storitve za vse in vsakogar«, številni socialni delavci v Madridu in drugi oblečejo vsak petek. So del gibanja Marea Naranja ali Oranžna plima, ki je nastalo med septembrskimi protesti leta 2012 v španskem glavnem mestu, ko je več deset tisoč ljudi opozorilo na uničevalno varčevalno politiko, ki jo izvaja vlada Mariana Rajoya.

O gibanju, ki zdaj združuje več deset tisoč ljudi, je na nedavni mednarodni konferenci o socialnem delu v Ljubljani govoril profesor Emilio José Gómez Ciriano z Univerze Castilla-La Mancha, ki raziskuje tudi socialno delo in socialne storitve.

Podatki, ki jih je v uvodu predstavil, kažejo utrujeno sliko španske družbe. Januarja letos je bilo brez dela 5,5 milijona državljanov, več kot polovica med njimi ne prejema nobenega socialnega nadomestila, prav toliko jih je brez dela že več kot dve leti. Štiri od desetih gospodinjstev so popolnoma brez prihodkov. Od leta 2008 je bilo zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine deložiranih več kot 700.000 ljudi. Več kot tri milijone ljudi živi v energetski revščini. In medtem ko je španska država leta 2010 za socialno varnost namenila 1,67 odstotka proračuna, se je tri leta pozneje to znižalo na 1,45 odstotka. Samo v regiji Castilla-La Mancha z malo več kot dva milijona prebivalcev so v zadnjih nekaj letih odpustili več kot 30.000 delavcev iz socialnih storitev, večina med njimi je bila socialnih delavcev.

»Dajejo upanje v človeštvo,« je o gibanju Marea Naranja za britanski časopis Guardian lani poleti dejala ena od udeleženk protesta proti varčevanju v Madridu. Da gre za najboljši primer organiziranja socialnih delavcev in »inspirativno protivarčevalno gibanje«, so lani na konferenci v Melbournu zapisali v Mednarodni zvezi socialnih delavk in delavcev (IFSW). Marea Naranja je sicer le eno od širšega gibanja pod okriljem španskega socialnega vrha, v katerem so se združili sindikati in več sto civilnodružbenih organizacij. Podporniki tako imenovane Bele plime (Marea Blanca), ki združuje zdravstvene delavce, so, denimo, po številnih protestih in različnih akcijah januarja lani dosegli, da je lokalna oblast v Madridu umaknila predlog privatizacije šestih tamkajšnjih bolnišnic.

Na konferenci o socialnem delu v Ljubljani je bilo mogoče slišati, da v idealni družbi ne bi potrebovali socialnih delavcev. Čeprav podatki, ki ste jih predstavili, kažejo, da smo daleč od takšne družbe, se hkrati zmanjšuje število socialnih delavcev, čeprav bi se – glede na potrebe – pravzaprav moralo večati. Kako to razumete?

V idealni družbi, ki bi izpolnjevala potrebe vseh ljudi in v kateri bi bile priznane in izpolnjene vse njihove pravice, socialnih delavcev verjetno res ne bi potrebovali. Toda idealna družba ne obstaja in tudi ni videti, da bi lahko obstajala v bližnji prihodnosti. Današnja realnost v Evropi je namreč nekaj popolnoma drugega. Z varčevalno politiko je vse več ljudi postalo še bolj ranljivih, med njimi so tudi socialni delavci, in nekoč izbojevane delavske pravice se zmanjšujejo. Neoliberalizem, ki te pravice uničuje, je povsod. Prav zato so socialni delavci v tem trenutku še kako pomembni; da povečajo zavedanje ljudi, da odprejo javno razpravo o človekovih pravicah in da se tako izvaja pritisk na politične predstavnike, ker zdaj ljudje nismo v središču teh politik. Zdaj sta na prvem mestu denar in ekonomija, in to je glavni problem.

Kaj se dogaja z državo blaginje? Bi rekli, da se spreminja ali da izginja?

Rekel bi, da se spreminja v smeri izginjanja. Univerzalna država blaginje, ki daje ljudem zaupanje, v kateri se zavedajo svojih pravic in so te tudi priznane in uresničene in ki gradi na državljanski participaciji, ni niti malo v interesu trgov. Zdaj se zato pomikamo v smer države blaginje, ki pravice pogojuje in ki je usmerjena predvsem v ranljive skupine in ne zadeva vseh. Socialna država vsekakor izginja. Vse manj je denarja za socialne storitve. In čeprav imajo mnogi predstavo, da so socialni delavci tisti, ki bi morali obvladati takšne razmere in jih blažiti, naj povem, da socialni delavci ne moremo zagovarjati sistema, ki ljudem odvzema pravice, saj smo zagovorniki teh pravic.

Od leta 2012, ko se je gibanje v Španiji vzpostavilo, socialni delavci skupaj z uporabniki socialnih storitev in drugimi protestirajo, analizirajo razmere in opozarjajo na škodljive varčevalne ukrepe. Kaj se trenutno dogaja s tako imenovano Oranžno plimo?

Gre za kampanjo, ki se je rodila med socialnimi delavci in ljudmi, ki se k njim zatekajo po pomoč. Nastala je iz občutka obupa in jeze nad dogajanjem v družbi. Vse več ljudi potrebuje pomoč socialnih služb, po drugi strani se te zmanjšujejo. To pomeni, da je pravzaprav mogoče pomagati vse manj ljudem. Priča smo deložacijam, ljudje, ki so revni ali živijo na robu, so hkrati marginalizirani in stigmatizirani. In to je realna slika v Španiji. Socialni delavci so se zato zbrali in organizirali, ker so predvsem hoteli povečati zavedanje o dogajanju v družbi, predvsem na socialnem področju, in hkrati ljudem pokazati, da so na njihovi strani, da se je treba bojevati skupaj in da so človekove pravice nekaj, kar je treba zagotoviti vsakomur. Zato delajo, kar delajo. Še naprej si vsak petek oblečejo oranžne majice, na katerih piše »Ne varčevanju« in še naprej pripravljajo pomembne dokumente, v katerih analizirajo posamezna socialna področja; kakšni so rezi, kje se varčuje, kako to vpliva na ljudi in kako se to pozna na terenu.

Torej izvajajo tudi nekakšen socialni monitoring?

Ja, tudi tako bi lahko rekli. Njihova poročila in analize so zelo pomembni, saj kažejo dejansko sliko družbe in pogosto nimajo veliko skupnega s tistim, o čemer govori oblast.

Kako pa se ta odziva nanje in gibanje v splošnem?

Marea Naranja je del širših gibanj v Španiji, ki ga vsak dan podpira več ljudi. Trenutna vlada pa ni prav posebno priljubljena, predvsem zaradi varčevalnih rezov, ki jih je do zdaj izvajala. Se pa oblast vendarle zaveda, da prihodnjih parlamentarnih volitev, ki bodo že konec leta, ne bo dobila, zato se zdi, da zdaj poskuša malo spremeniti svoj način. Kot da bi hoteli pokazati, da so pa zdaj za te teme občutljivi. Toda to je oportunistično. Ker smo v predvolilnem času, je jasno, da hočejo malo spremeniti način vladanja in v zadnjem trenutku ponuditi neke ugodnosti, priznati določene socialne pravice, a vprašanje je, ali bodo ljudje temu še nasedli. Ker kar je za tem, je neoliberalizem, in to je kot olje in voda. Ne moreš mešati trga s človekovimi pravicami. To ne gre. Ali imaš eno ali pa drugo.

Bi rekli, da so gibanja v Španiji tudi protikapitalistična?

Predvsem gre za gibanja, ki se zavzemajo za pravice in so nastala zato, da nanje opozarjajo. Ko je delovanje kapitalizma v nasprotju s temi pravicami, ga zavračajo. Torej jim lahko rečemo tudi protikapitalistična.

Generalni sekretar Mednarodne zveze socialnih delavk in delavcev Rory Truell je v enem od intervjujev pred kratkim poudaril, da bi se Oranžno gibanje v Španiji moralo takoj razširiti v Grčijo, na Portugalsko, Irsko, v Italijo in povsod drugod po svetu.

Mislim, da je to zgolj vprašanje časa, ker tudi drugod niso nič manj občutljivi za vprašanja, ki jih izpostavljajo socialni delavci v Španiji. In tudi drugod verjetno niso nič manj jezni zaradi dogajanja v družbi.