Trkanje na človeško vest

Oktobra praznujemo svetovni dan živali, ki so ga v sklopu srečanja ekologov v Firencah prvič razglasili leta 1931 na god sv. Frančiška Asiškega. Čeprav sovpada z godovanjem rimskokatoliškega svetnika, ta dan ni povezan z nobeno posebno veroizpovedjo, zaznamujejo pa ga tako verniki kot ateisti. Na človekov posredni ali neposredni odnos do živali pa v zadnjih desetletjih ne opozarja samo omenjeni dan, ki ne nazadnje pomeni zgolj skromnih 24 ur od 365 dni, ki jih preživljamo v družbi z drugimi živimi organizmi na našem planetu, niti nanj ne opozarjajo le društva za zaščito živali. Pereča problematika je v zadnjih desetletjih pritegnila še pozornost profesionalnih raziskovalcev iz različnih strok.

Ko govorimo o »vprašanju živali« tako nikakor ne moremo mimo filozofskih imen, kot so Peter Singer, Tom Regan, Donna Haraway, Cora Diamond ... Tudi literarna produkcija ni do tega vprašanja ostala ravnodušna: nobelovec John Maxwell Coetzee je tematiki posvetil svoj roman Elizabeth Costello. Po drugi strani je problematika »pravic živali« pritegnila pozornost pravnikov. Številni naravoslovci in psihologi so pri tem opazovali odzive živalskih organizmov na bolečino in poskušali pokazati, da so ti zelo podobni človeškim, zato lahko sklepamo, da je trpljenje sesalcev in tudi drugih vretenčarjev »po kvaliteti«, ali »na občutek«, skoraj istovetno človeškemu.

Izvorno človeško dojemanje trpljenja živali

Toda če na človekov odziv na trpljenje živali pogledamo podrobneje, kmalu ugotovimo, da znanstvene raziskave, ki bi posebej »dokazale« dejanskost trpljenja živali in nas prepričale o njem, za to, da izpostavimo problematičnost mučenja živali, sploh niso potrebne. Skoraj vsak človek se na trpljenje živali odzove s stresom, razen če gre za kak poseben psihopatološki primer. Celo pri otrocih lahko zelo jasno zaznamo občutljivost za trpljenje živali. Zato lahko rečemo, da je naloga aktivistov, ki ozaveščajo ljudi o trpljenju živali s tem, da poskušajo prikazati istovetnost človeškega in živalskega trpljenja oziroma izpostaviti to, »da tudi živali občutijo bolečino«, na neki način povsem odveč. Skepticizma tukaj namreč sploh ni ali pa je neutemeljen in je prej posledica sprenevedanja kot dejanske nejasnosti. Larry Carbone, veterinar, ki se je ukvarjal s poskusi na živalih, v svoji knjigi Kaj želijo živali? pravi: »Če bi bila prostovoljna privolitev pogoj za raziskave na živalih, bi se celoten posel končal – pa ne zato, ker ne bi razumeli, kaj nam živali poskušajo povedati, temveč zato, ker lahko.«

Prav zaradi tega lahko prej govorimo o splošnem teptanju našega izvornega sočustvovanja z živalmi kot o potrebi, da tak sentiment šele razvijemo. To je mogoče še posebno jasno uzreti na dveh primerih. Najprej je tu nelagodje, ki ga sproža obstoj industrije mesa in mesnih izdelkov v sodobni podobi: kot pokaže Amy J. Fitzgerald v svoji Družbeni zgodovini klavnice, je treba obrate, povezane s proizvodnjo mesa (predvsem tiste, v katerih se izvaja zakol živali), odstraniti izpred oči javnosti zaradi njihove obče spornosti. Pojav te družbene institucije, povezane z razvojem industrijske družbe, nekateri pisci celo izenačujejo s holokavstom in plinskimi celicami. Ta poteza pa, kot pokaže že omenjeni Coetzee, ne razjari samo večinskega prebivalstva, ampak tudi svojce žrtev medvojnih grozot. A že samo dejstvo, da je treba te obrate in tudi z njimi povezane posnetke na spletu skrivati, kaže na to, da trkajo na našo vest. To pa seveda ne bi bilo mogoče, če ljudje že izvorno ne bi dojemali nasilja do živali kot zelo problematičnega in neustreznega.

Izdaja psihe

Drugi dokaz za to, da ljudi načelno ni treba posebej opozarjati na spornost nasilja nad živalmi, je dejstvo, da ljudje, ki so mu izpostavljeni, lahko doživljajo travme. Študije mesarjev klavcev v ZDA, ki jih navaja Jennifer Dillard v članku z naslovom Nočna mora klavnice, tako povezujejo ta poklic z alkoholizmom, družinskim nasiljem in posttravmatsko stresno motnjo. Ob gledanju britanskega dokumentarnega filma Klavnica: naloga krvi človek tako dobi občutek, da gleda intervjuje s sodobnimi krvniki, ljudmi, ki so bili zlorabljeni že v zgodnjem otroštvu, ki so zavrženi tako s strani družbe kot tudi s strani svojih kolegov. V mesarskem poslu, prikazanem v dokumentarcu, se dogajajo vsakovrstne zlorabe, tako tistih, povezanih s hierarhijo na delovnem mestu, kjer jo najslabše odnesejo čistilci, kot tudi tistih, ki imajo opraviti z narodnostjo delavcev. Vse to ima za posledico še tretjo izdajo: izda jih lastna psiha.

V razmisleku o tej instituciji se zato ne morem strinjati s Georgesom Bataillem, ki pravi, da so največje žrtve prekletstva klavnice, ki jo primerja s »čolnom s kolero«, »dobri ljudje«, ne pa mesarji ali živali. Med templji, kjer so se opravljali obredi žrtvovanja, ki jih Bataille primerja s klavnicami, in današnjimi industrijskimi obrati ni primerjave. Težko se je strinjati z idejo, da je današnja preobčutljivost za omenjeni problem posledica pomehkuženosti družbe, saj sprenevedanje glede tega trpljenja vodi v nelagodje, neposredna izpostavljenost nasilju pa poraja travmo, pri čemer nas averzija do nasilnega ravnanja z živalmi spremlja že od antičnih časov. Krutost do živali je tako prej nekaj, česar se moramo aktivno naučiti: »Pred letom 1989 so se morali veterinarji v ZDA preprosto naučiti ignorirati bolečino živali,« pove Bernard Rollin v knjigi o nevropsihološkem pristopu k vprašanju zavesti živali in njihove bolečine.

Želja po ločevanju človeka od narave

Seveda se lahko vprašamo o izvoru zanikanja trpljenja živali. Ideja, da povzročamo živalim trpljenje zato, ker zelo radi uživamo meso, nas morda ne pripelje tako daleč, kot bi želeli, kajti tudi številne drugi reči bi morda zelo radi počeli, pa se jih vendarle vzdržimo. To dejstvo ne nakazuje le tega, da smo ljudje svoja mesena poželenja sposobni postaviti v oklepaj, temveč predvsem to, da mora imeti brezbrižnost do mučenja živali še dodaten vzrok, ki kategorično ločuje trpljenje človeka od drugih živih bitij. Takšna želja po ločevanju človeka od narave je, paradoksno, še posebej izrazito vzniknila v novem veku, ko je z razvojem anatomije postajalo čedalje bolj jasno, da med človekom in živaljo ni nikakršne posebne razlike. Tako lahko, denimo, pri Descartesu po eni strani zasledimo popolno izenačevanje človeškega in živalskega telesa, po drugi pa popolno zanikanje živalskih duš oziroma veliko nejasnost glede trpljenja živali v polnem pomenu besede. Razlog tega prisilnega razlikovanja tiči v upanju na nesmrtnost: če namreč med ljudmi in živalmi ne bi obstajala razlika, pravi Descartes, potem se človek, podobno kot muha ali mravlja, ne bi mogel nadejati posmrtnega življenja. Poslednji vzrok skeptičnega zanikanja trpljenja živali je torej tako treba iskati v človekovi želji, da bi ubežal naravi in njenim zakonom, predvsem pa lastni minljivosti in končnosti.

Če imamo v mislih dejstvo, da je človekov odnos do sveta, s tem pa tudi do živali, zmerom pogojen tako z realno kot s simbolno ekonomijo in da je zato napolnjen z eksistencialnimi upi in željami, potem moramo ustrezno zasnovati tudi strategije ozaveščanja. Če imamo na eni strani poizkus razširjanja simpatij do vsega živega, na drugi pa nenehno zatiranje sočutja, ne da bi se povprašali po njegovih vzrokih, potem je verjetno, da bomo konflikt le še poglabljali, namesto da bi ga ustrezno razumeli in prepoznali. Ob svetovnem dnevu živali se je tako treba zamisliti predvsem nad samim sabo.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Doc. dr. Tomaž Grušovnik znanstveni sodelavec, Univerza na Primorskem