Tiskane izdaje
Igra med Grčijo in tremi predstavniki upnic (trojko) prehaja v končnico. V časovni stiski so poteze vse bolj presenetljive: trojka je dala ultimativno ponudbo, Grčija je odgovorila z napovedjo referenduma o njej.
Vendar, to so bile poteze pomožnih igralcev, finančnih ministrov. Odločili bodo glavni igralci, predsedniki vlad. Morda bi lahko preprečili padec zastavice s podaljšanjem igralnega časa vsaj do rezultatov grškega referenduma to nedeljo, podobno kot omogočajo podaljšanje igre novejša pravila v šahu. Slovenci smo pristranski »kibici«, ker smo stavili tudi svoj denar.
V igri je veliko več kot le 320 milijard evrov grškega dolga
Globlje in širše lahko sago pogajanj med Grčijo in upniki (v resnici trojko evropska komisija EU, ECB in IMF) pojasni analogija zaporniške dileme iz teorije iger. Glavni igralci so v resnici Cipras (z Varufakisom) in Merklova (s Schäublejem). Plačilna matrika je naslednje oblike:
Pogajanja pomenijo premikanje iz nekooperativnega izida A proti končnemu dogovoru D, pri čemer je treba po diagonali doseči vsaj E, torej preseči mejo kritičnega križišča tabele neodobritve kreditov in neizpolnjevanja reformnega zategovanja, torej izpolniti minimalne zahteve za dogovor.
Končni ciljni položaj je dogovor, ki nastane s kooperativno igro in je koristen (najmanj škodljiv) za oba. Vendar vsak igralec teži k svoji rešitvi: trojka k zategovanju pasu v Grčiji, brez danih kreditov (točka C v kvadrantu II), Grki k pridobitvi kreditov brez domačega zategovanja pasu (»austerity«, točka B v kvadrantu III).
Pritisk vsakega na svojo stran bi moral pomikati rezultanto po diagonali vsaj do minimalnega dogovora, ki ga predstavlja točka E v spodnjem kotu kooperativne rešitve (kvadrant I). Poseben položaj zunaj igre pogajanj pomeni točka F, kjer Grki pridobijo denar za odplačilo dospelih kreditov od zunaj, ne izvedejo reformnih zahtev; trojka ne da kreditov, Grki pa ostanejo v območju evra.
Plačilna matrika po dveh opcijah za vsakega igralca
pove naslednje:
Grki
Če Grki sprejmejo zategovalne pogoje, je to za Sirizo ekonomsko ugodno, a politično pogubno.
Če ne izpolnijo pogojev zategovanja, je to za Sirizo politično dobro, ekonomsko škodljivo.
Trojka
Če dajo kredite, je to ekonomsko dobro (območje evra ostane nespremenjeno), a politično problematično (odrekanje zategovanju).
Če ne dajo kreditov, je to politično zanje dobro (ne odstopijo od vodilne politike zategovanja), a ekonomsko slabo (območje evra na poti v propad).
Končni rezultat:
Ker gre za bodoče objektivno negotova dejstva, v preteklosti še nepreizkušena, se posledice ene ali druge rešitve lahko identificirajo, velikost stroškov pa ostaja neznanka. Konkretno,
A = ni dogovora, kreditov ne dajo, Grčija ne izpolni zahtev, mora izstopiti iz območja evra (EU?), kar pomeni beg kapitala, zapiranje mej in uvedbo lastne valute.
To je za oboje, Grke in trojko, politično dobro, a ekonomsko slabo. Vsakdo vztraja pri svoji politični agendi, oboji izgubijo ekonomsko: Grki z izstopom iz EU (tretjino zmanjšan standard), območje evra z začetkom razpada – rastjo nezaupanja v evro, ki mu tečaj pade, evro neha biti varna svetovna valuta.
D = dogovor: kredite dajo, Grki izpolnijo zahteve. Grki ekonomsko pridobijo, politično izgubijo (Siriza odstopi od programa, zaradi katerega je bila izvoljena, in izgine s političnega prizorišča).
Trojka z dajanjem kreditov s pogojevanjem prestraši druge podobne stranke (na primer Podemos), saj ohranijo doktrino zategovanja neokrnjeno. Še vesno je seveda nejasno, ali bodo ex ante obljubljeni pričakovani grški zategovalni ukrepi po podpisu dogovora res ex post izpolnjeni.
Napoved referenduma je nepričakovana poteza enega igralca v igri kot odziv na ultimat drugega. Grška vlada poskuša z njim ugotoviti, ali ji Grki pri popuščanju zahtevam zategovanja pasu še sledijo, torej ali je premikanje v smeri od A v kvadrantu IV proti E v kvadrantu II še sprejemljivo, tako da Sirize doma politično ne kompromitira.
Če Grki na referendumu glasujejo za zategovalne ukrepe, da bi dobili kredite in ostali v območju evra (to želi velika večina Grkov, a ni jasno, pod kakšnimi pogoji), potem ima Siriza mandat za dogovor in še vedno vodi Grčijo. Če Grki zavrnejo zategovalne ukrepe kot previsoko ceno za ohranitev članstva v območju evra, potem Siriza ne sklene dogovora, ostane doma politično kredibilna, a se spopade z ekonomskimi težavami kot posledico izstopa.
Spet v ozadju grozi EU, da se bo Grčija obrnila na druge partnerje za ekonomsko podporo, to pa bi evropski projekt spodjedalo od znotraj in od zunaj, kar prinaša dodatno politično tveganje EU.
Najmanj, kar bi morali biti Grki pripravljeni, je iti iz A v E, to pomeni sprejeti minimum zahtevanih zategovalnih ukrepov (dvigniti DDV, zmanjšati vojaške izdatke, zaostriti pogoje upokojevanja in zmanjšati višje pokojnine). Najmanj, kar bi morala za dogovor trojka »plačati«, je iti iz A do E, kar pomeni, da kljub nepopolni izpolnitvi ultimata finančna podpora Grčiji pokrije le pravkar zapadle obveznosti, ni pa obljub za pokrivanje zapadlih obveznosti v prihodnje in ne dodatnih finančnih sredstev za grške investicije, ki bi povrnile gospodarsko rast v Grčiji, da bi lažje odplačevala kredite.
Po »dobrem starem običaju« se vodja Ekofina pritožuje zaradi grškega razkrivanja pogojev ultimata, kar je ponazoritev demokracije, kakor si jo zamišlja evropska elita v Bruslju. Podobnost z nerazkrivanjem pogajanj o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu TTIP ni naključna.
Gre za veliko več kot le
Vendar so očitno od finančnih pomembnejše politične implikacije konflikta. Če trojka oprosti Grčiji, je to spodbudni znak za vsa druga skrajna socialna, leva gibanja (Španija s Podemosom, Irska ...), da lahko zmagajo. Če pa evropska elita nepopustljivo vztraja pri zategovalnih ukrepih, to poglobi neenakosti med posameznimi članicami EU in tudi znotraj članic med bogato elito in množico revnih, kar je dobro polje za gojenje in izbruh radikalne desnice. Skrajna možnost bi bila, da državo prevzame desna diktatura, za kar obstaja lekcija iz zgodovine.
Tako je namreč s politiko zategovanja, na bazi ordoliberalizma s fiskalnim in monetarnim zategovanjem vlada kanclerja Bruninga v Nemčiji leta 1931 ustvarila socialni kaos. Zunanje zahteve po reparacijah so to še spodbujale (podobno dela zdaj za Grčijo trojka), zato je nemška elita grozečo socialno in politično eksplozijo lahko ustavila le s predajo mandata desničarskemu diktatorju, z znanimi posledicami iz druge svetovne vojne. Šele desničarski diktator je znal zavreči zategovanje in s politiko javnih del, najprej cest, pozneje na žalost oboroževanja, zaposlil delavce in tako pridobil njihovo podporo. Ali naj se zgodovina ponovi, saj boj proti alternativnim levim socialnim silam odpira prostor za uspeh alternativnih desnih diktatur?
Če Siriza izgubi oblast doma ali odstopi od programa, na podlagi katerega je bila izvoljena, je vodeča doktrina evropske elite zategovanja pasu čista in rešena. Z neuspehom Sirize bodo druge neortodoksne stranke in gibanja v EU odvrnjena, da bi sploh poskusile enako. Za evropske elite je politični strošek odstopanja od programa zategovanja (iz ordoliberalizma), ki jih ohranja na oblasti in bogati na račun množic, večji od ekonomskega stroška odhoda Grčije iz območja evra kot prvega koraka na poti nezaupanja vanjo in morda celo nadaljnjega razpadanja skupne Evrope. Vztrajajo pri svojem ne glede na strošek, saj bi priznanje napake svoje politike zategovanja pasu v resnici pomenilo potencialno izgubo oblasti in statusa elite, kot se je to zgodilo eliti v Grčiji. Podobno je z begunci, povečevanjem neenakosti ...
Pri uvrščanju ljudi na stran enega ali drugega igralca v igri trojka proti Grčiji so položaji jasni. Neoklasiki (neoliberalci), tudi pri nas, so na strani trojke, ki ohranja njihovo zategovalno doktrino, ki podpira njihov pogled na ekonomijo in svet. Heterodoksni ekonomisti in altruistični humanisti pa so na strani Grčije. Tako so z napadanjem Grčije naši najvišji vladni predstavniki odkrili, da so neoliberalci (tipično odkrivanje preferenc skozi ravnanje). Razprava o beguncih pove enako, razprave o gospodarskih ukrepih doma tudi.
Zahteva za vračanje
Vračati dolgove je treba, toda v primeru grških je naslovnik vračanja napačen. Ne grški reveži, dolg bi morale poplačati banke razvitega centra Evrope, ki so iz pohlepa po višjih obrestnih zaslužkih denar posodile Grčiji, dejstva, da ne bo vrnjen, pa se niso prestrašile, ker so prevelike, da bi propadle.
Denar, ki je končal na računih teh istih bank kot depozit grških tajkunov, ki so si ga prisvojili, bi moral služiti za odplačilo grškega dolga. Ko Grki niso mogli več odplačevati, je celotna Evropa s svojimi posojili naredila bail-out, namesto da bi dovolila bail-in in zahtevala, da terjatve do Grčije poplačajo same banke upnice.
Kreditov Grčiji za odplačilo dolga Grki večinoma sploh niso videli: že na meji so se obrnili k zahodnim bankam v poplačilo njihovih zapadlih terjatev do Grčije. Gre v resnici za stoodstotno sanacijo teh bank z denarjem vseh Evropejcev, tudi če so njihove terjatve prevzele večinoma države bank upnic Grčiji: Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija ... Vsi Evropejci, tudi Slovenci, tako plačujemo slabe terjatve teh bank do Grčije, da bi dobile vse povrnjeno brez »striženja«. Sami Slovenci pa smo z lastnim denarjem pokrili slabe terjatve in še pri tem nam ne bo vse povrnjeno, saj je bilo »striženja« za kar 70 odstotkov.
Tako je prav zahtevati, da so naslovnik odplačila grških dolgov velike zahodne banke upnice z računov grških tajkunov pri njih. Ukinitev davčnih oaz in tajnosti bančnih računov bi tak poseg omogočila, vendar bi evropska bogataška elita s tem izgubila privilegije, ki jih s pridom izkorišča, razslojevanje pa povečuje. Razlastitev grških tajkunov (en sam žvižgač je v Švici odkril 2000 skrivnih računov Grkov) in njihova obdavčitev bi hitro rešila problem odplačila.
***
Dr. Franjo Štiblar je predstojnik Katedre za pravnoekonomske znanosti Pravne Fakultete v Ljubljani.
Prispevek je mnenje avtorja
