Tiskane izdaje
Kdo je pravi partner za EU
EU in ZDA imata podobne institucije, ki so značilne za demokracije, popolnoma pa se razlikujeta v kulturi in vrednotah. Socialna država, javno zdravstvo in javno dobro, ki so od nekdaj značilna prednost Evrope, so v Ameriki tujek. Kulturo dobička kot najpomembnejšega merila uspešnosti družbe v Evropi mnogi sprejemajo z ogorčenjem. Postavljati lastne interese (»America first«) pred vse drugo ter s svojo močjo izsiljevati tiste, ki se temu ne podredijo, vodi v osovraženje. ZDA v svoji težnji po urejanju sveta na način, da bi koristil predvsem njim samim, ostajajo vse bolj osamljene.
Normalno je, da iščemo tiste partnerje, s katerimi si delimo iste vrednote in podobne cilje. Kako naj bo partner EU država, ki ne spoštuje mednarodnih pogodb, pa naj gre za varovanje okolja (pariški sporazum, protokol iz Kjota), državljanske in politične pravice, diskriminacijo, pehotne mine in številne protokole Združenih narodov. Ali je pravi partner država, ki na skrivaj prisluškuje telefonskim pogovorom? Ali ni neverjetno, da so ZDA izvzete iz jurisdikcije Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu? Primerjava, kaj spoštujejo članice EU in kaj zavračajo ZDA, kaže, kako različne so naše vrednote.
Rusija je naravni partner Evrope v blagovni menjavi in energentih. Pobuda o skupnem evropskem prostoru, v katerega sodi tudi Rusija, se je lepo razvijala, zahvaljujoč voditeljem EU in Rusije po padcu berlinskega zidu. Dokler ni Nato začel sistematično prodirati proti vzhodu, v nasprotju z zagotovili ob padcu berlinskega zidu. Ali je to provokacija? Ali ni bil odziv Rusije predvidljiv? Sledile so sankcije proti Rusiji. Pa vendar, ali niso te sankcije tudi način, kako škodovati gospodarskim interesom EU? Sankcije ZDA proti tistim v EU, ki sodelujejo z Iranom in tistim, ki gradijo nemško-ruski plinovod, kažejo, da mora EU razmisliti, kdo je njen pravi partner.
NATO ogroža varnost EU
Številni analitiki prisegajo, da je Nato jamstvo varnosti v EU. Kaj pa, če je prav nasprotno in je Nato največja nevarnost za EU in svetovni mir? V tem smislu so zanimivi rezultati raziskave organizacije Win/Gallup International na vprašanje, »katera država pomeni največjo nevarnost za svetovni mir«. Naključno so izbrali 67000 vprašanih v 65 državah (približno 1000 na državo) in odgovor je bil prepričljiv. Daleč največ vprašanih (24 odstotkov) je izjavilo, da so ZDA država, ki pomeni največjo nevarnost za mir, sledita Pakistan (osem odstotkov) in Kitajska (šest odstotkov). Celo 13 odstotkov vprašanih Američanov vidi svojo državo kot nevarnost. In to je bilo še pred nastopom Trumpa, leta 2013. Noam Chomski, profesor na ameriški univerzi MIT, trdi, da je pojav terorizma posledica ameriškega globalnega intervencionizma po drugi svetovni vojni. Vanj je vpet tudi Nato, ki ga mnogi enačijo z ZDA.
Ameriška vojska je prišla v Evropo z invazijo v Normandiji leta 1944 in čas bi bil, da končno zapusti Evropo, tako kot jo je zapustila Rdeča armada. Evropa ima priložnost, da končno organizira svojo vojsko, ki bo imela en sam cilj, to je obramba EU. Ta cilj je popolnoma drugačen, kot so cilji in metode Nata, ki služi uveljavljanju geostrateških interesov ZDA, vključuje članice, ki niso povezane z obrambo EU, in provocira Rusijo ter ustvarja nove konflikte in strah. Trump je dal priložnost EU, da začne na področju obrambe svojo pot, ki bo vodila v mir, ne pa v zaostritve in vedno nove vojne.
STO kot mehanizem za socialni in okoljski damping
Svetovna trgovinska organizacija je gotovo pripomogla k zmanjšanju ovir pri trgovanju in povečanju trgovine. Izkazalo pa se je, da ima nekaj resnih pomanjkljivosti. Ena od teh je socialni in okoljski damping, saj zapostavlja vprašanja delovne sile in okolja. Ko multinacionalka svoj obrat preseli iz EU v tretjo državo, kjer je delovna sila nekajkrat cenejša kot v EU ter kjer nima stroškov z opremo in postopki za varovanje okolja in varnost pri delu, potem pa te proizvode prodaja v EU po nižji ceni, je z logiko proste trgovine nekaj narobe. Ljudje v EU so izgubili svojo zaposlitev, tisti v tretji državi delajo v nevarnem in nezdravem okolju, globalno pa je planet bolj onesnažen. Dodatni dobiček poberejo lastniki v multinacionalki.
Socialna politika in standardi za delovno pravo, kakršne zastopa Mednarodna organizacija dela s sedežem v Ženevi, bi morali postati sestavni element STO. EU bi se morala skupaj s Kitajsko in drugimi partnerji zavzemati za nova pravila svetovne trgovine, ki vključujejo spoštovanje mednarodnih okoljskih sporazumov, kot je, na primer, pariška pogodba. Vprašanje okoljskega in socialnega dampinga bi moralo biti že zdaj vključeno v vse bilateralne sporazume EU, ki nam zdaj padajo v naročje kot zrele hruške. S tem je bila EU zgled Svetovni trgovinski organizaciji, kako naj deluje sodobna prosta trgovina.
Trump je s svojim delovanjem dal EU enkratno priložnost, da se zave svoje pomembnosti na tem planetu in začne končno razmišljati samostojno ter svet povede v boljše medsebojne odnose. V naročje ji pošilja partnerje, s katerimi lahko doseže take globalne spremembe. To so prave geostrateške teme za EU, ne pa preprosto rešljivo vprašanje migrantov.
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
