Turizem na Bovškem v rokah samozvanih strokovnjakov

Novinar Blaž Močnik v Delu vse pogosteje poroča o kaninski žičnici in bovškem turizmu, a nič posebno optimističnega. Kot da se od časov Katje Roš pred dobrimi desetimi leti ni kaj dosti spremenilo? Bovška zgodba o pokvarjeni gondolski žičnici ima dolgo brado, saj so se prve težave začele s plazom sredi sedemdesetih let zaradi premalo premišljene lokacije postaje C. Obremenjena z večnimi finančnimi in upravljavskimi problemi je žičnica skupaj z bovškimi naravnimi nesrečami postala prava kost za glodanje. Kot v začaranem krogu! Spomnimo se neprijaznega poročanja pred desetletji, ko je radijski novinar govoril o cesti »divjega zahoda« med Kobaridom in Bovcem pa tudi o odrezanosti od sveta, kadar je zapadlo nekaj več snega. Kmalu po odprtju kaninske žičnice smo slišali gorenjskega smučarskega veljaka, ki je po medijih zavajal javnost s podatkom o le petdesetih smučarjih na Prestreljeniških podih, čeprav smo jih na lastne oči našteli vsaj štirikrat toliko. Poleg tega omenimo še most čez Veliko Pišnico pri Eriki, ki so ga popravljali v nedogled in s tem dolgo ovirali promet čez Vršič. Sledile so slabe novice o ponavljajočih se potresih ter nepreglednem gospodarjenju s finančnimi sredstvi. Zdaj pa ustavljena kaninska žičnica s praznim Bovcem, zaprtimi hoteli, odpuščenimi hotelskimi delavci in deprimiranimi Bovčani, in to zaradi nekega »banalnega« zdrsa nosilne jeklene vrvi z žičniškega stebra!

Obrat navzgor

Tako ne more trajati v nedogled! Nujen je obrat navzgor, v prihodnost, ko bo obveljalo preverjeno strokovno mnenje, ko bo cenjeno trdo, vztrajno in nepopustljivo delo, ne pa tisto, kar se sliši po dobro zasedenih bovških kavarnicah. Brez obračuna s preteklostjo tudi na Bovškem ne bo šlo, predvsem pa ne brez znanja, dela in prizadevnosti!

Ni namen s prstom kazati samo na slabe stvari, ampak opozoriti na številne neizkoriščene možnosti. To je najbrž glavni problem, ker je na Bovškem preveč naravnih vrednot in danosti, ki jih sedanji upravljavci bodisi nočejo bodisi ne znajo izkoristiti oziroma jih ne poznajo. V ušesih še vedno zveni pred mnogimi leti izrečena in nekajkrat ponovljena trditev dvomljive vrednosti, da se od »naravnih lepot ne da živeti«. Neodločni in v lastni prav prepričani bovški župan je 12. oktobra 2013, v nagovoru ob podelitvi licenc up vzbujajočim in dela željnim mladim lokalnim turističnim vodičem, nerazumljivo relativiziral problem kaninske žičnice in kaninskega zimskega turizma, češ da to ni osrednji problem bovškega gospodarstva. Ali je potem čudno, da po enem letu od okvare za rešitev kaninskega zimskega in poletnega turizma ni bilo storjenega tako rekoč nič? Nekateri domačini so prepričani o soodgovornosti občine za tako stanje, ki takoj po dogodku ni ustanovila kriznega štaba, da bi takoj lahko ukrepal.

Ustavitev kaninske žičnice je močno prizadela tudi poletni obisk kaninskih višav, ki se je v zadnjih letih hitro povečeval. Lani je minilo petdeset let od začetkov organiziranega jamarstva na Kaninskem pogorju, po pestrosti in značilnostih kraških pojavov primerljivo z marsikaterim avstrijskim, italijanskim, švicarskim ali francoskim apnenčevim masivom. Številne jamarske odprave domačih in tujih raziskovalnih skupin so raziskale pet od šestih več kot tisoč metrov globokih slovenskih breznov in še več sto drugih, manj globokih jam in brezen. Mirovanje žičnice močno ovira delovanje jamarjev, ki so na primer sredi prizadevanj, da bi povezali brezna na Podih z izvirom Boke. Če bo še dolgo tako, bodo na kaninskih strminah vse redkejši tudi planinci. Aleš Uršič, sicer zelo kritizirani nedavni v. d. direktor ATC, ima gotovo zasluge, da je bila na Prestreljeniških podih za obiskovalce urejena naravoslovna učna pot, najvišja in edina takšna pri nas. Toda informativne table, ki bi jih moralo biti še več, samevajo v kakšnem kotu in bodo kmalu postale neuporabne.

Strokovna mnenja v gluha ušesa

Turistično društvo Bovec je s finančno pomočjo občine izdalo ličen in vsebinsko bogat vodnik o naravnih, zgodovinskih in turističnih posebnostih Kaninskega pogorja. In glej šmenta, če kje, so bile z njegovo prodajo težave prav v Bovcu, pri čemer je imela »zasluge« tudi bovška LTO. Z njo marsikdo ni zadovoljen, sicer ne bi pred dnevi po Zgornjem Posočju zakrožila anketa o potrebi po drugačni organiziranosti turizma v tem delu države. Potem ko so že vrabci na strehah čivkali, da ima pri veliki zamudi v podeljevanju licenc lokalnim vodnikom spet prste vmes bovški LTO, se je to končno zgodilo, a v vsem Zgornjem Posočju nazadnje. Nikogar iz LTO ne vidiš na nobenem izobraževalnem predavanju. Sicer pa bi bilo več izobraževalne vneme ali katerekoli druge aktivne dejavnosti nasploh koristno za vse bovško prebivalstvo.

Uvodničarka Tatjana Šalej Faletič v predzadnjem Sočasniku (št. 5/2013) ugotavlja, da na Bovškem »nečesa drastično primanjkuje«. Bovčanom rahločutno prišepetava, naj se »kljub začetku konca kaninskega turizma … ne prepustijo črnogledosti … naj ne bežijo pred napori, ki jih zahteva turizem … naj odprejo oči, da bodo videli, koliko lepega in izjemnega jih obdaja … naj zgrabijo vsako priložnost za kakšno novo znanje ali doživetje«. Temu ni kaj dodati, morda le to, da Bovčani potrebujejo tudi več združevanja kot doslej, več pogovorov, več medsebojne komunikacije, več sodelovanja in tako dalje!

Na Bovškem naletijo drugačna, čeprav preverjena strokovna mnenja, pogosto na gluha ušesa. Tu vsakdo ve o vsem najbolje! Celo o pravilni rabi in pisanju krajevnih imen ali pa označevanju turističnih poti. Že desetletja na mostu regionalne ceste čez Glijun med Bovcem in Žago piše Gljun, namesto pravilno Glijun. Na to opozoriš občinske funkcionarje, nazadnje še župana, a stanje je še vedno isto. LTO postavi sredi vasi Plužna turistični smerokaz s prej omenjenim napačnim imenom, v zasmeh Pluženčanom, ki natančno vedo, kako se pravilno izgovarja in piše to prastaro ime. Nove klopi na sredi iste vasi, namenjene turistom, svoje funkcije ne morejo odigrati, ker so brez nadstreška na milost in nemilost izpostavljene sončni pripeki in dežju hkrati. Z označevanjem sprehajalnih poti je podobno. Na Bovškem jih je nešteto in zaradi izjemnih pogledov na gorsko naravo in njeno doživljanje omogočajo daljše zadrževanje turistov. Vendar urejenosti turistične informacijske infrastrukture ni mogoče pohvaliti. Sistem količkov z majhnimi plastičnimi ploščicami in skopo informacijo z oznako poti v osnovi niti ni bil tako slab, čeprav zanje nujno potrebujemo dober vid in še zemljevid. Samozvanim turističnim strokovnjakom je nemogoče dopovedati, da je tudi v najbolj znanih turističnih krajih pogosto mogoče videti več vrst smerokazov za isto stvar ali zanimivost, starejše in modernejše skupaj. Funkcija dobro opaznih, ličnih in dovolj pogostih smerokazov je pravočasno in večkratno opozorilo popotniku, da je na pravi ali napačni poti.

Med vrsticami enega od Močnikovih člankov (Moja dežela, moje Bovško, Delo, 7. avgust 2013), ki so se od poletja nekako zresnili in postali bolj kritični, beremo o bovškem turizmu in Bovčanih naslednje: »Zdi se mi, da kaninskega smučišča ne bo več. Niti mi ni jasno, ali si ga Bovčani sploh želijo.« Ali to ne velja morda celo za bovškega župana? Nato se vrnem na začetek članka: »Narobe svet je svet Bovškega. Ko gre tam narobe, gre res vse narobe … Slaba novica z Bovškega je zgolj napoved za še slabšo. Ni ga konca.« Táko kritično pisanje je bilo sredi lanskega poletja skoraj moteče. Novinar pa se je o Bovškem izražal tudi slikovito, češ da je po eni strani podobno »oskubljeni kokoši«, po kateri bi se morala imenovati vsaka smola in nesreča in v kateri živijo apatični Bovčani, po drugi pa, da so tu doma »nebeške lepote z najlepšo reko na svetu«. A sredi »tega nebeškega gorskega sveta« živijo ljudje, ki so morda malo manj nebeški, ki, kot piše Močnik, »čakajo na odrešenika v kakršnikoli podobi. A v glavnem čakajo.« To se zdi bistveno za Bovško. Njegov problem niso toliko potresi, poplave in plazovi, saj jih poznajo tudi drugod po gorskem svetu. Problem so najbrž ljudje, vsaj tisti, ki nenehno čakajo, da bodo drugi storili to, kar bi morali sami.

Čigav je pravzaprav Kanin

Še o ključnem problemu, čigav je pravzaprav Kanin, kdo si zanj najbolj prizadeva, ureja smučanje na njem, kdo obiskuje gore, raziskuje jame, si prizadeva za delovna mesta, zaslužek? Kdo naj torej največ naredi za obnovo žičnice in za zagotovitev financiranja in obratovanje? Na vse to je težko odgovoriti ali pa tudi ne. Do danes smo se lahko prepričali, da lokalna skupnost sama tega ne more zagotoviti. Da je interes za Kanin najširši mogoči, vseslovenski, je zunaj dvoma, ker je Kanin samo eden, naj to razumemo tako ali drugače.

Jernej Stritih opozarja, da so časi odprtih denarnic minili. Vendar ni res, da ne bi bile odprte še druge možnosti za pomoč Bovškemu, ki jo tudi v teh časih nujno potrebuje, če hočemo tem krajem dati nov zagon za svetlejšo turistično in gospodarsko prihodnost.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Dr. Jurij Kunaver, univ. prof. v pokoju, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani