Tiskane izdaje
Že od konca leta 2012 je slovenska plačilna bilanca v velikem presežku. V zadnjem obdobju dosega letni presežek izvoza blaga in storitev nad uvozom že okoli 3,3 milijarde evrov, kar ustreza skoraj devetim odstotkom BDP. Tako velikega dela svojega produkta ne porabimo doma, ampak ga izvozimo, kar je pogojeno z ekvivalentnim »izvozom kapitala«, to se pravi z različnimi finančnimi naložbami v tujino.
Ta velikanski »izvoz kapitala« prihaja iz velikanskega presežnega »varčevanja«: iz bruto dobičkov bank in podjetij ter prihrankov premožnejših delov prebivalstva, ki ne gredo v realno investiranje. (»Varčevanje« je definirano kot preostanek produkta ali dohodka po končni porabi; na razpolago je – s posredovanjem finančnega sistema – za domače realno investiranje ali za »izvoz kapitala«.)
Slovensko presežno varčevanje, ki ga kaže statistika najbolj priročno v zunanjetrgovinskih presežkih, ki jih financira, je tako veliko, da od lani že presega zgornjo dopuščeno mejo plačilnobilančnih neravnovesij iz evropskega pakta o stabilnosti in rasti. Morali bi ga zmanjšati! Od predstavnikov oblasti pa slišimo še naprej samo o nekakšnem nujnem »varčevanju«. Kratek stik z resničnostjo je očiten.
Preobilje v revščini
Pomembna dodatna informacija je, da to veliko finančno in stvarno preobilje ni rezultat velike ekonomske učinkovitosti, temveč da nastaja v razmerah trendnega usihanja učinkovitosti. Zelo velika brezposelnost se zmanjšuje samo zelo počasi. Zaposlenost, ki se je v krizi zmanjšala za desetino, spet počasi raste, a nič hitreje kot v povprečju evrskega območja, v pretežno zrelih in že zasičenih kapitalističnih gospodarstvih; in raste samo na račun radikalnega siromašenja kakovosti zaposlitev in kakovosti življenja večinskega prebivalstva. Rast dohodkov od dela je neznatna in počasnejša kot v območju evra, v katerem so ti dohodki skoraj še enkrat večji od slovenskih ter bi se morala razlika zmanjševati, in ne povečevati!
Dejstvo je, da bo gospodarska aktivnost objektivno omejena, vse dokler bodo še naprej stagnirali osebni dohodki in poraba. Naš nekdanji »normalni« razvoj pred krizo je poleg dinamičnega izvoza poganjalo tudi vztrajno štiriodstotno letno povečevanje domače porabe (okrog triodstotna rast končne porabe in še veliko večja rast investiranja). Tudi lani obnovljeni evropski cikel je pognala pretežno domača končna poraba, še posebno nemška.
Ob odsotnosti domačih impulzov vzdržuje sedanjo slovensko rast skoraj samo izvoz, glede katerega pa se moramo tudi znebiti kakšne iluzije. Zunanjega presežka ne ustvarja dobra rast izvoza, ustvarja ga skoraj stagnantni uvoz. Med letom 2011, ko je bil tekoči račun plačilne bilance še izravnan, in zadnjim »drsečim« enoletnim obdobjem se je povečal izvoz blaga in storitev nominalno za 13 odstotkov in uvoz za le dva odstotka. O dinamiki izvoza pa največ pove podatek, da slovensko prehitevanje povprečne izvozne rasti v območju evra že precej zaostaja za tistim pred krizo.
Nov »sistem«
Rast izvoza storitev (turizma, transporta itn.) je celo počasnejša od povprečne v evrskem območju. Storitveni presežek, drugače kot blagovni, že dve leti stagnira. Slovensko gospodarstvo bosta še dolgo poganjala blagovni izvoz in industrija. V tej pa se razmere spreminjajo. Rast materialne porabe se je v razvitem svetu že dokončno ustavila. Industrijska proizvodnja v območju evra se, tako kot slovenska, še ni povrnila na ravni pred krizo. V Sloveniji so (komaj) presegle predkrizne ravni samo tri tehnološko najučinkovitejše panoge, avtomobilska in elektroindustrija ter farmacija (za zadnjo to samo sklepamo, ker jo statistika zaradi varstva individualnih podatkov ne prikazuje). Vse druge pomembnejše panoge bolj ali manj stagnirajo na ravneh, ki so okoli deset odstotkov pod predkriznimi ali pa že kar umirajo.
V ozadju vsega navedenega je usihajoči trend produktivnost dela (ki kaže prispevanje znanja, podjetništva in državnih politik k produktu, ki ga da, recimo, »ena ura dela«) V skoraj petnajstletnem obdobju pred krizo je naraščala povprečno letno po okrog štiri odstotke, lani samo še dva odstotka. V predelovalnih dejavnostih je rasla pred krizo po okrog sedem odstotkov, lani samo še 3,5 odstotka.
Če povzamemo: v Sloveniji se po krizi razmere konsolidirajo v nekakšen nov »sistem«, ki se je obrnil značilno stran od produktivne učinkovitosti – k navznoter obrnjenemu izčrpavanju družbe, ki nesporno spodjeda že gospodarsko rast v kratkoročnem horizontu, kaj šele razvojno perspektivo v dolgoročnem. Iz te smrtonosne zanke, ideološke in stvarne, v katero smo se zapletli, se moramo izviti!
Na kratki rok
Na kratki do srednji rok so potrebni hitri ukrepi za oživitev končne porabe, katere delež v BDP je že med najnižjimi v Evropi. V zadnjih dveh letih (po sprejemu zakona za uravnoteženje javnih financ – Zujf) se je zmanjšal za pet odstotnih točk BDP! Če bi imeli svojo valuto, bi morali za odpravljanje sedanjega velikega notranjega in zunanjega neravnovesja apreciirati. Brez možnosti tečajne politike morajo vlade poseči v cene domačih stroškov neposredno. V Nemčiji so dvignili zakonsko predpisano minimalno plačo; vsi smo brali, kakšne bonuse so izplačali svojim zaposlenim Volkswagen in druga velika nemška podjetja; delodajalci so bili nenavadno popustljivi v panožnem kolektivnem dogovarjanju. »Nemško« varčevanje je za kolonije – pa naj bo še tako nesmiselno.
V Sloveniji preprečuje rast plač velika brezposelnost, katere zmanjšanje preprečujejo stagnantni dohodki in poraba … Skrajni čas je za korekcijo Zujfa, ki je ob uveljavitvi znižal raven BDP za vsaj tri odstotke. To ne sme ogroziti načrtovanega fiskalnega ravnovesja. Fiskalni sektor ima dovolj rezerv v povečevanju davčnega, delovnega in drugega nadzora; v izločitvi korupcije iz investicij in kapitalskih transferov; v zdaj sistematično prikritih dobičkih javnih podjetij.
Temeljni ukrep za izhod iz spirale samoizčrpavanja in samouničevanja pa bo moral biti dvig minimalne plače. Podobno bo treba urediti tudi vsa prekarna delovna razmerja. »Fleksibilnost« bo v našem pešajočem gospodarstvu še nekaj časa težko odpraviti, ampak naj bo vsaj plačana in tveganja bolj zavarovana. Slovenija ne bo konvergirala s »Kitajsko«, temveč z »Avstrijo«. Pika. Kdor misli drugače, naj gre na Kitajsko.
Dolgoročno
Na koncu pa še o bistvenem. Za naša neravnovesja je kriv predvsem izpad investiranja. Zmanjkalo je idej in motivacij: zaradi usahle perspektive v panogah, usmerjenih h končni porabi gospodinjstev in države; in predvsem zaradi naraščajoče zahtevnosti svetovnega, zlasti tehnološkega konkuriranja, ki smo mu vse manj dorasli zato, ker so razpadle državne razvojne politike. Vedno, v vseh družbah in v vseh časih, odločajo te in šele potem »zasebna iniciativa«.
To je osrednji problem današnje slovenske družbe, ki ga tukaj ne moremo načeti. Lahko samo opozorimo, da ga ni mogoče zaobiti z državnim investiranjem: v nešteta najlepša občinska krožišča, v že skoraj »evropsko« komunalo (za uporabnike s povsem »neevropskimi« dohodki), v korupcijo tipa Teš 6 in TIR2. Ni ga mogoče zaobiti z zatekanjem v kredit, v najnovejši različici s spodbujanjem bančnega posojanja gospodinjstvom. »Majhna plača, velik kredit« je že desetletja eno glavnih neoliberalnih načel in eden glavnih sprožilcev kriz. V Sloveniji imamo dovolj izkušenj z »majhnim kapitalom, velikim kreditom«, da bi bili lahko že pametnejši.
––––––
Stališča avtorja so njegova osebna stališča.
Franček Drenovec, ekonomist
