Tiskane izdaje
Sprejemanje zakona o davku na nepremičnine se za zdaj očitno zaključuje, saj vladajoča koalicija ni upoštevala številnih argumentov proti. Davku v sprejeti obliki nasprotujejo tako rekoč vsi, obrtniki, podjetniki, kmetje, družinske organizacije, občine, upokojenci in tudi drugi posamezniki. Pri tem ne gre za nasprotovanje iz principa, ampak za dobro utemeljene pomisleke, ki bi jim v normalni demokratični družbi vlada in vladajoče stranke morale prisluhniti in jih bodisi argumentirano zavrniti bodisi sprejeti ter poiskati boljše rešitve. A te volje žal ni bilo, vsa ravnanja vladajoče koalicije so bila usmerjena zgolj v to, da si za prihodnje leto zagotovi okrog dvesto milijonov evrov dodatnega proračunskega denarja.
Davek tam, kjer denarja ni?
Poglejmo si nekaj pomislekov in pripomb, ki so ostali neodgovorjeni, saj se vlada ter koalicijski poslanci do njih v glavnem sploh niso opredelili niti v gradivu niti v razpravah. Pri tem ne trdim vnaprej, da je nujno prav vse pomisleke upoštevati, ampak najmanj to, da je treba o njih resno razmisliti in se do njih argumentirano opredeliti. Najprej se postavlja vprašanje, zakaj mora država kakršnokoli premoženje, nepremično ali premično, sploh obdavčiti. Denar, s katerim je nekdo kupil karkoli, pa naj bo to hrana, obleka, stanovanje ali storitev, je bil že trikratno obdavčen: davek na plačo, dohodnina in davek na dodano vrednost. Vse naštete oblike davka se zaračunajo tam, kjer obstaja denarni tok, od katerega se nekaj lahko odtegne tudi za davek. Davek na lastništvo je nova, že četrta obdavčitev po vrsti in se zaračuna tam, kjer denarnega toka sploh ni. Zato obstaja nevarnost, da zavezanec sploh nima denarja, s katerim bi ga plačal. V tem tiči nevarnost nove nacionalizacije, saj bo lastništvo začela postopno pridobivati država.
Zagotovo bi davek na nepremičnine lažje opravičili, če bi bil prihodek namenjen občinam. Občine so namreč tiste, ki nudijo lokalno infrastrukturo, ki jo tudi lastniki nepremičnin uporabljajo (npr. komunala, ceste, šole, vrtci ...). Državno poseganje v ta segment pa ostaja nelogično in ga ne moremo razumeti drugače kot brezobziren lov na prihodek. Ta postaja še posebno nesprejemljiv v smislu negospodarnega ravnanja na strani proračunske porabe. Pri tem naj omenim zgolj dva najbolj znana primera, to je vladno poroštvo pri likvidaciji dveh zasebnih bank v znesku več kot milijarde evrov in nedavni najem predragega denarja v znesku 1,5 milijarde evrov, za katerega bomo v treh letih plačali več kot dvesto milijonov evrov obresti. Oba primera ostajata povrhu še zavita v skrivnost, saj vlada številnih podrobnosti javnosti sploh ne razkrije.
Zakaj ne bi obdavčili luksuza?
Če kljub vsemu predpostavimo, da je smiselno obdavčiti premoženje, bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, zakaj samo nepremično premoženje. Sklepati, da je lastništvo nepremičnin že samo po sebi pokazatelj luksuza ali bogastva posameznika, je napačno zaradi najmanj dveh razlogov. Najprej zato, ker zanemarja druge oblike premoženja, kot so avtomobili, plovila, umetnine, bančni depoziti, lastništvo podjetij in še kaj. Nadalje pa zato, ker v ničemer ne upošteva specifičnosti, zaradi katere nekateri večje ali več nepremičnin nujno potrebujejo. Lep primer so družine z več člani, ki za normalno življenje potrebujejo več stanovanjskega prostora, zato pa bodo morali plačati višji davek. Država s tem sporoča, da so otroci luksuz posameznika, in ne potencial celotnega naroda, čeprav bodo ti otroci v svoji odrasli dobi polnili pokojninsko blagajno in proračun za vse, tudi tiste, ki otrok nimajo in so zato davčno manj obremenjeni. Drugi primer so kmetje ali tisti podjetniki, ki nepremičnine potrebujejo zaradi svoje specifične dejavnosti in jim le-te pomenijo osnovno sredstvo. Ker je država očitno začela izvajati koncept obdavčevanja osnovnih sredstev, se lahko vprašamo, kdaj bo nadaljevala tudi obdavčitev strojev, računalnikov, miz, stolov in druge opreme, ki jo potrebujejo podjetja. In tretji primer so državljani, ki so z dolgoletnim garanjem in odpovedovanjem svoj denar in delo vložili v gradnjo hiše. Ti davka na nepremičnine res ne morejo razumeti drugače kot kazen za odpovedovanje in pridnost. Grozljiva je misel, da bodo s svojim preteklim odrekanjem pokrivali bančne luknje, ki so jih povzročili neodgovorni lastniki in menedžerji slovenskih bank.
Pri urejanju tako občutljivega področja, kot je davek na nepremičnine, bi bilo treba pogledati tudi širše po svetu. Številne države so v desetletjih postopne optimizacije ustvarile domišljene modele, iz katerih bi se tudi mi lahko kaj naučili, če jih že ne posnemamo. V gradivu, ki ga je k predlogu zakona priložila vlada, pogrešamo analize, ki bi omogočale zadovoljivo razumevanje ureditve tega področja drugod. Vlada je v junijskem gradivu navedla primere petih držav, v oktobrskem šestih in v zadnjem predlogu sedmih, a s premalo podrobnostmi, da bi rešitve lahko celovito primerjali. Mimogrede naj spomnimo, da ima EU 28 držav in da tudi zunaj Evrope obstaja kakšna, ki bi jo bilo vredno proučiti. Tako ne moremo primerjati niti modelov niti višine obdavčitve v različnih državah. Na podlagi gradiva in tudi odgovorov, ki so jih vladni predstavniki navajali v sicer redkih javnih razpravah, je popolnoma jasno, da se z resnimi analizami in primerjavami sploh niso ukvarjali.
Nedodelanost
Vlada ni resno razmislila o posledicah davka za različne segmente prebivalstva. V gradivu je posledicam na administrativnem področju (pobiranje davka) namenjeno 46 vrstic teksta, posledicam za gospodarstvo šest in pol ter posledicam na socialnem področju 17 vrstic. Celotno gradivo ima sicer 54 strani. Pri tem ni niti besede o tem, kako bo davek vplival na družine, mlade, upokojence, kmete, obrtnike, mala, srednja, velika podjetja ali na različne predele Slovenije. Ti podatki kažejo na katastrofalno nekakovosten in lahkomiseln pristop k odločanju o zelo pomembnih stvareh. In kažejo tudi na to, da je pobiranje davka za vlado precej pomembnejše od vsebinskih posledic za davkoplačevalce, pa naj bodo te še tako dramatične. Nadaljnji komentar verjetno ni potreben, saj bi zanj porabili več vrstic in časa, kot so ga vlada in koalicijski poslanci skupaj za oceno posledic davka na nepremičnine.
Aroganca močnejšega
Aroganca in nedialog, ki ga je v postopku sprejemanja pokazala vlada in koalicijski poslanci, je velik poraz za demokratičen in odprt dialog, ki bi ga v normalni demokraciji pričakovali. Vlada je osnutek predstavila junija, ko je doživel veliko kritik, a se je jeseni sprejemanje brez bistvenih sprememb nadaljevalo v silovitem zakonodajnem stampedu, v katerem je bila večina kritik prezrta, zamolčana ali neodgovorjena. Posamezne močne interesne skupine so sicer obiskale vladno palačo, a se kaj več od pogajanj o desetinkah odstotnih točk ni zgodilo. Šibkejši niso imeli niti te priložnosti. Časa, da bi se stvari izčistile v argumentirani javni razpravi, ni bilo, tudi zato, ker je vlada vztrajala pri nujnem postopku. Svojo vlogo so odigrali še nekateri mediji, ki so, samoiniciativno ali zaradi pritiskov, poskrbeli, da argumenti proti niso bili slišani, čeprav so bili kakovostni, premišljeni in dobro utemeljeni.
A kljub vsemu gre karavana žal dalje. V posmeh vsem argumentom vladajoča koalicija sporoča, da ni pomembna moč argumentov, ampak argument moči. Očitno je ocenila, da se kljub širokemu nasprotovanju ne bo zgodilo nič takšnega, zaradi česar bi bilo treba prisluhniti davkoplačevalcem in volivcem ter odpreti prostor za odprt dialog in iskanje kakovostnih rešitev. Tako smo priče neodgovornemu eksperimentiranju za naš denar in prav nihče natančno ne ve, kako se bo ta eksperiment končal. V dobro Slovenije in davkoplačevalcev gotovo ne! Lahko smo prepričani, da je davek na nepremičnine tema, o kateri se bomo v Sloveniji še veliko pogovarjali.
––––––
Dr. Mitja Štular, raziskovalec
