Tiskane izdaje
Če se bomo še naprej nekritično strinjali z izrazito neoliberalnimi zahtevami po nekakšnih nenehnih dodatnih »reformah trga dela« v smislu (menda) neizogibnega zniževanja stroškov dela za večjo konkurenčnost, je seveda popolnoma nesmiselno jadikovati nad vse večjo družbeno neenakostjo, brezposelnostjo, brezupnim položajem vse številnejših prekarcev, vse pogostejšimi recesijami, neodgovornostjo do okolja in številnimi drugimi aktualnimi deviantnimi pojavi. Izvirni krivec zanje je prav institucija trga dela in iz nje izhajajočega mezdnega, to je popolnoma navadnega menjalnega (kupo-prodajnega) odnosa med delom in kapitalom kot »temeljnega produkcijskega odnosa«, na katerem je sicer v celoti zgrajen kapitalizem. Brez tega (kvazi)trga, ki seveda niti približno ni nujna integralna sestavina tržnega gospodarstva, bi bil to lahko popolnoma drugačen, predvsem pa ekonomsko učinkovitejši, socialno pravičnejši in okoljsko stabilnejši – čeprav še vedno povsem »tržen« – družbenoekonomski sistem.
V nasprotju s trditvami (neo)klasične ekonomske teorije sistemska »inovacija« in bistvo sedanjega kapitalizma v primerjavi s prejšnjimi družbenoekonomskimi sistemi (sužnjelastništvo, fevdalizem) nista ne zasebna lastnina ne trg na splošno, ampak izključno samo »izum« trga dela. Ta je bil hkrati z »osvoboditvijo« delovne sile iz fevdalnih spon v 18. in 19. stoletju nujni pogoj za vzpostavitev produktivnejšega, to je podjetniškega načina proizvodnje. A seveda takšnega, da je še vedno omogočal – in to celo še učinkovitejše –, da lastniki produkcijskih sredstev izkoriščajo delo. Spremenila se je le njegova oblika: fevdalno delo je bilo nadomeščeno z mezdnim.
Drugače pa trg dela nikoli ni bil in nikoli ne bo »pravi« trg, ampak je že od nekdaj popoln tujek, ki je bil povsem umetno vrinjen v tržni sistem. »Tipičen kvazitrg« je zato verjetno še najboljša oznaka zanj.
Čemu »kvazitrg«?
1. Prvič, menjava na trgu dela niti približno ni ne svobodna in tudi ne ekvivalentna, čeprav naj bi bilo po ekonomski teoriji oboje ključni pogoj za »normalno« delovanje kateregakoli trga. Če je delavec vanjo prisiljen iz eksistenčnih razlogov, je »svoboda« menjave seveda le teoretična floskula. In če je plača (mezda) delavca kot rezultat te menjave enaka »tržni ceni delovne sile« (to je zgolj protivrednosti »inputa« dela) oziroma mejnemu produktu dela, ki sicer izraža le njegovo mejno koristnost za podjetnika in njegov dobiček, ne pa dejanskega »neto produkta« (»outputa«) dela, je seveda tudi brez Marxa lahko vsakomur jasno, da dohodek delavca ni ekvivalent njegovemu dejanskemu prispevku k produktu. Delo je tako – v primerjavi z zemljo ter lastniškim in upniškim kapitalom – edini produkcijski faktor, ki svojim lastnikom v produkciji in razdelitvi ne prinaša nobenega ekonomskega donosa na »input«. Čemu bi se torej delavci kot racionalna bitja spuščali v tako neekvivalentno menjavo, če vanjo ne bi bili sistemsko prisiljeni?
2. Drugič, ne produkcija kot prva ne razdelitev kot tretja faza gospodarskega procesa že po svoji naravi nista »menjava« (kupo-prodaja). Ta namreč ničesar ne ustvarja in ničesar ne razdeli. Produkcija pa je proces ustvarjanja nove (ne le menjave že obstoječih) vrednosti, in sicer v odnosih popolne vzajemne soodvisnosti (ne medsebojne menjave) med delom in kapitalom, pri čemer se ne ve, koliko je k produktu pripomogel vsak od njiju. Še najmanj to lahko ve oziroma ugotovi trg s svojim mehanizmom ponudbe in povpraševanja. Če naj bi bil torej produkt (ekonomsko pravično) razdeljen tako, kot je bil tudi ustvarjen, te naloge ni mogoče naložiti trgu. A kvazitrg dela jo danes ima.
3. Kot tretje pa, teza o trgu dela kot »nepogrešljivi sestavini tržnega gospodarstva« temelji na dveh že v osnovi popolnoma zgrešenih filozofskih predpostavkah, in sicer da:
⚫ je delo tržno blago, ki se lahko prodaja ločeno od človeka,
⚫ za ustanovitev kapitalističnega podjetja je dovolj zgolj »kapital« (brez dela).
Zato je naravnost nepojmljivo, da danes tudi pravo povsem nekritično sprejema in podpira te konstrukte ekonomske teorije.
Delo ne more biti tržno blago
Delo ni ločljivo od človeka. Če prodaš delo, prodaš človeka. Ni mogoče, da bi delavec nekje užival življenje, medtem ko bi »podjetnik« z njegovo (ločeno prodano) delovno silo sam ustvarjal neki produkt. A prav na tej neverjetni neumnosti temelji celotna (neo)klasična ekonomska teorija, pravo pa ji – kljub znameniti filadelfijski deklaraciji iz leta 1944, ki je načelno prepovedala delovno silo obravnavati kot tržno blago – žal slepo sledi. Ameriški filozof D. Ellerman zato mezdno delovno razmerje povsem upravičeno imenuje »suženjstvo za določen čas«.
Sploh pa je sodobno delo že zdavnaj izgubilo značilnosti klasične »delovne sile«, tako da o njem danes tudi ekonomska teorija načelno že razpravlja kot o posebni vrsti kapitala. Gre za tako imenovani človeški kapital (znanje in zmožnosti, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih), ki – v nasprotju z »delovno silo« – seveda ni več naravni vir, ampak »redka« ekonomska dobrina, tako kot finančni kapital.
Podjetje ne more biti
Čeprav je ekonomsko dejstvo, da ne delo ne kapital vsak zase ne moreta ustvariti ničesar in da torej lahko le skupaj in vzajemno izvajata podjetniško dejavnost, danes pravo priznava status »podjetja« kot pravne osebe v obliki gospodarske družbe zgolj kapitalu samemu. Četudi gre – dokler ni kombiniran še z delom oziroma človeškim kapitalom – šele za »ekonomski fetus«, nesposoben opravljati svojo družbeno funkcijo, je vloženi kapital lahko že sam po sebi registriran kot podjetje, ki potem (po zakonu) služi izključno profitnemu interesu lastnikov tega kapitala. In sicer prek izključne in trajne pravice do bilančnih in kapitalskih dobičkov, vključno z delom »outputa« dela (človeškega kapitala). Pri tem je povsem nepomembno, ali je kapitalist hkrati res tudi »podjetnik« v pravem pomenu besede ali zgolj »portfeljski vlagatelj«. To pomeni, da dobiček v resnici ni nagrada za podjetništvo, ampak je samodejen dohodek od lastnine nad kapitalom.
Naj bi bil torej kapital ekonomsko a priori pomembnejši produkcijski dejavnik kot delo, tveganje z njim pa edina ekonomsko relevantna oblika poslovnega tveganja, ki utemeljuje izključno pravico do upravljanja in prisvajanja sadov skupne proizvodnje dela in kapitala? Nesmisel.
Kje je ekonomska
Konkretne posledice kvazitrga dela
Toda v to bo treba zagristi, kajti nadaljnje ohranjanje kvazitrga dela in mezdnih odnosov ne vodi več nikamor. Dohodki iz kapitala zaradi neenakomerne razdelitve produkta rastejo hitreje kot BDP in škarje družbene neenakosti se le še bolj razpirajo. Kupna moč delavcev, nasprotno, zaostaja za rastjo BDP, kar povzroča hiperprodukcijo in vse pogostejše recesije. Tehnološki napredek – namesto da bi izboljšal kakovost življenja vseh – v teh pogojih povzroča le čedalje trdovratnejšo brezposelnost. Pritiski na zniževanje stroškov dela se stopnjujejo v nedogled in prekarnost utegne perspektivno postati edina oblika zaposlenosti. Gonja menedžerjev za dobičkom za lastnike (namesto za »čistim dohodkom« podjetij, ki bi bil potem ekonomsko pravično razdeljen med njegove soustvarjalce) se ne meni za uničevanje naravnega okolja. In tako naprej. Ključno pa je seveda, da mezdni odnos dobesedno ubija »zavzetost« nosilcev človeškega kapitala in s tem vse bolj resno zavira ekonomski razvoj.
Evolutivno v ekonomsko demokracijo
Mezdni kapitalizem je torej preživet, nujno je treba kreniti v postopno grajenje tako imenovane ekonomske demokracije kot povsem nove paradigme kapitalizma. Začeti je treba najprej z intenzivno krepitvijo različnih oblik sodobne organizacijske participacije zaposlenih (soupravljanje, udeležba pri dobičku, širše notranje lastništvo oziroma delavsko delničarstvo in zadružništvo), ki že pomenijo vsaj delno preseganje klasičnega mezdnega položaja zaposlenih. A transformacija mezdnega kapitalizma v ekonomsko demokracijo bo lahko končana šele z zgoraj omenjeno transformacijo kapitalističnega podjetja in posledično uvedbo povsem novega modela produkcijskih in razdelitvenih razmerij med delom in kapitalom. Ekonomsko teorijo pa bo seveda v vsakem primeru treba začeti pisati povsem na novo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Mato Gostiša, univ. dipl. pravnik in doktor sociologije, direktor Študijskega centra za industrijsko demokracijo
