Tiskane izdaje
V sodobnem svetu sta dva konkurenčna koncepta vodenja ekonomske politike. Ločita se po razumevanju učinkov delovanja tržnih zakonitosti. Po prvem konceptu se na dereguliranem trgu avtomatsko vzpostavlja ravnotežje pri polni zaposlenosti in z gospodarsko rastjo, po drugem konceptu pa je potrebna aktivna vloga države. Kakšen koncept bo pri vodenju ekonomske politike uporabljen, bi načelno morali odločati volivci.
Sayev zakon trga
Prvi koncept uporabljajo pri pripravi strategij in načrtovanju ukrepov ekonomske politike liberalni ekonomisti. Takšen pristop v anglosaksonskem svetu poimenujejo ekonomika ponudbe ali pa neoliberalizem, v srednji Evropi pa se zadnje čase uveljavlja ime ordoliberalizem. Osnovna predpostavka (zavedna ali nezavedna) tega koncepta je Sayev zakon trga: Ponudba si sama ustvarja svoje povpraševanje (leta 1803 ga je predstavil francoski ekonomist Jean-Baptiste Say). Zakon ima logično napako, saj predpostavlja, da se celoten dohodek tudi porabi. Navadno gre vsaj del dohodka v prihranke (Keynesova kritika). Najbolj boleče so posledice v primerih, ko se nosilci ekonomske politike na avtomatsko delovanje trga zanašajo med večjimi gospodarskimi motnjami: krompirjeva lakota na Irskem 1845–1850, velika svetovna gospodarska depresija 1929 in kriza evra od leta 2010.
Drugi koncept je prevladujoč in ga pri vodenju razvojne ter ekonomske politike uporabljajo vse razvite ali hitro se razvijajoče države. Temelji na avtomatičnih stabilizatorjih (socialnih pomočeh in zavarovalninah ter progresivnem obdavčenju), ki preprečujejo spiralno zmanjševanje povpraševanja, ko to iz katerega koli razloga na narodnogospodarski ravni upade. Ta koncept temelji tudi na proticiklični fiskalni in monetarni politiki ter na aktivni razvojni politiki (omogočanje pridobivanja in angažmaja znanja oziroma »človeškega kapitala« za zagotavljanje konkurenčnosti, ki nato omogoča visoke plače in financiranje aktivne razvojne politike). Predvsem zadnja se je kot ključen del vodenja gospodarske politike uveljavila po naftnih šokih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sodeč po rezultatih skandinavskih držav, Nemčije in Avstrije, se je med svetovno finančno krizo zahodnoevropska socialna država dobro obnesla. Ta narodna gospodarstva niso izgubila konkurenčnosti. Prav nasprotno: z intenzivno razvojno politiko si jo je celo izboljšala. Ukrepe iz tega nabora je predvidela lizbonska strategija, zdaj pa jih imamo v strategiji rasti Evropa 2020. V ta koncept vodenja gospodarske politike sodijo tudi različne oblike sodobnega neomerkantilizma z japonskim konceptom gospodarskega razvoja in njegovo kitajsko različico vred.
Neoliberalistično eksperimentiranje
Slovenija se gospodarsko razvija in preoblikuje po konceptu socialne države, saj se je med tranzicijo približevala in nato vstopila v institucionalni okvir EU. Z učinkovito uporabo razvojnega koncepta (in sredstev) EU je slovensko gospodarstvo ustvarilo in ustvarja velik presežek v zunanjetrgovinski menjavi in v tekočem računu odnosov s tujino (torej tudi po neto odplačilu profitov, obresti in drugih dohodkov tujini). Imamo pa v našem razvoju dve epizodi z neoliberalističnim ekperimentiranjem nosilcev ekonomske politike (od 2004 do 2008 ter nato od 2012 do danes). Ta eksperiment je imel tri razsežnosti:
1. V njem je bilo slovensko gospodarstvo (v Biltenu BS vodeno kot »nefinančne družbe«) deležno najprej povečanja obsega kreditov z 8,6 milijarde evrov 2004 na 20,6 milijarde evrov 2008 ter zmanjševanja kreditov z 21,3 milijarde evrov sredi 2010 na slabih 18 milijard evrov sredi 2013. Rast kreditne aktivnosti od 2004 do 2008 je spremljal projekt umika države iz gospodarstva in menedžerski odkupi podjetij, upadanje kreditne aktivnosti od sredine 2010 pa je povzročilo recesijo kljub rasti izvoznega povpraševanja. Stranski učinek so tako imenovane »slabe terjatve« v naših bankah.
2. Leta 2007 in aprila 2012 so bile znižane davčne stopnje, kar je povečalo strukturni javnofinančni primanjkljaj (ostane tudi med konjunkturo, ko bi država morala imeti presežek). To je najprej pospešilo inflacijo, nato pa bistveno otežilo izvajanje antirecesijske fiskalne politike v Sloveniji.
3. Leta 2012 je slovenska ekonomska politika začela radikalno zmanjševati javne izdatke in ustvarjati »histerijo« krize (posledično pa gospodarski pesimizem). To je leta 2012, skupaj z zmanjševanjem kreditne aktivnosti, privedlo do upada našega BDP za 0,8 milijarde evrov ali 2,3 odstotka, s pričakovanim časovnim zamikom, pa leta 2013 povzročilo tudi upad javnofinančnih prihodkov. V prvi polovici letos so bili kar 0,4 milijarde evrov ali 1,1 odstotka BDP manjši kot pred letom (Bilten javnih financ, MF).
Ne glede na vse težave so problemi še vedno rešljivi. Na makroekonomski ravni imamo večje prihranke od investicij. Ker nimamo svoje valute (država se ne more zadolžiti pri centralni banki), lahko začasni javnofinančni primanjkljaj in potrebno dokapitalizacijo bank financiramo z izdajo obveznic prebivalstvu in gospodarstvu, to pa mora biti za njihov nakup spodbujeno z ustreznimi davčnimi olajšavami. Strukturni javnofinančni primanjkljaj smo nekoliko znižali z višjimi trošarinami in višjimi stopnjami DDV, moramo pa odpraviti znižanje davka od dohodka pravnih oseb iz aprila 2012, modernizirati obdavčenje nepremičnega premoženja in izboljšati davčno disciplino (davčne blagajne, omejitev gotovinskega poslovanja …).
Lovišče organiziranega kriminala
Vendar so razmere precej bolj neprijetne, kot jih kaže gospodarska statistika. Ob neoliberalističnem eksperimentu sta se namreč pojavila dva stranska procesa. Načrtovana razprodaja slovenskih podjetij je sicer tipičen neoliberalni ukrep. Kadar je cena takega podjetja nenormalno nizka, lahko sodimo, da je v ozadju tudi zelo umazana igra, na koncu katere bo Slovenija postala lovišče organiziranega kriminala. Vendar takšne igre ne moremo »naprtiti« samemu konceptu neoliberalizma. Drug proces je še bolj skrb vzbujajoč. Po javnosti dostopnih podatkih je projekt slabe banke zasnovan tako, da bi bilo slabih terjatev čim več, da bi bil slovenski javni dolg čim večji in da bi bilo to mogoče uporabiti za odvzem suverenosti slovenske države. Lobiji, ki vodijo to »igro«, bodo poskušali prikazati, da slovensko gospodarstvo s svojim realnim delom in nedenarnimi finančnimi institucijami ter prebivalstvom ni sposobno normalno servisirati dobrih 30 milijard evrov dolga do poslovnih bank. In to kljub 27 milijard evrov izvoza blaga in storitev ter 1,4 milijarde evrov presežka tega izvoza nad uvozom (podatki Biltena BS za 2012) na leto, kljub devetim milijardam evrov letnega bruto poslovnega presežka in po odšteti amortizaciji slabe štiri milijarde evrov neto poslovnega presežka (podatki Statističnega letopisa Sursa za 2011). Oprostite, Slovenija ni problem, ampak plen. V neposrednem smislu pomeni ta plen od deset do dvanajst milijard evrov vredno državno premoženje, z vsemi mrežnimi, infrastrukturnimi in pomembnejšimi, na znanosti temelječimi podjetji, ki jih bodo prevzemniki Slovenije ponudili v »prodajo«.
––––––
Dr. France Križanič, nekdanji minister za finance
